Al Jolson (26. maj 1886 - 23. oktober 1950) je bil litvansko-ameriški pevec in igralec. Njegova kariera je trajala od leta 1911 do smrti leta 1950. Imenovali so ga "največji zabavljač na svetu".
Njegov način petja je bil "sentimentalen [in] melodramatičen". Zaradi tega sloga so postale priljubljene številne pesmi. Jolson je vplival na številne znane pevce. Med njimi so bili Bing Crosby Judy Garland, rock in country zabavljač Jerry Lee Lewis in Bob Dylan. Dylan je dejal, da je bil Jolson "nekdo, čigar življenje lahko začutim".
Jolson je bil najslavnejši in najbolje plačani ameriški zabavljač v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Jolson je leta 1927 pel in igral v prvem (celovečernem) govorečem filmu The Jazz Singer. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je igral še v številnih drugih glasbenih filmih. Film o Jolsonovem življenju, The Jolson Story, je leta 1946 prejel oskarja. Larry Parks je igral Jolsona, vendar je Jolson pesmi pel sam. Nadaljevanje, Jolson Sings Again, je bilo prikazano leta 1949 in je bilo nominirano za tri oskarje. Po napadu na Pearl Harbor je Jolson postal prva zvezda, ki je med drugo svetovno vojno zabavala vojake v tujini. Leta 1950 je ponovno postal prva zvezda, ki je nastopala za vojake v Koreji. V 16 dneh je odigral 42 predstav.
Včasih je nastopal s črnim ličilom. To je bila gledališka navada sredi 19. stoletja. S svojim edinstvenim in dinamičnim slogom petja črnske glasbe, kot sta jazz in blues, je kasneje sam predstavil afroameriško glasbo belemu občinstvu. Že leta 1911 je postal znan po tem, da se je na Broadwayu boril proti diskriminaciji temnopoltih. Jolsonova znana teatralnost in njegovo spodbujanje enakopravnosti na Broadwayu sta pomagala utreti pot številnim temnopoltim izvajalcem, dramatikom in avtorjem pesmi, med njimi Cabu Callowayu, Louisu Armstrongu, Duku Ellingtonu, Fatsu Wallerju in Ethel Waters.
Rojstno ime in zgodnje življenje: Rodil se je kot Asa Yoelson v družini judovskih priseljencev iz območja, ki je takrat pripadalo Ruskemu cesarstvu (danes Litva). Njegova družina se je preselila v ZDA, kjer se je Jolson že kot mlad začel ukvarjati z glasbo in odrskim nastopanjem. Svoje zgodnje izkušnje je nabiral v vaudevillu in na Broadwayu, kjer je postopoma zgradil svoj prepoznavni slog.
Kariera in odrskega sloga
Jolson je postal znan po energičnih, neposrednih in pretiranih odrskih nastopih: nagovarjal je občinstvo, čustveno dramatiziral pesmi in uporabljal izraze telesnosti ter mimike, ki so ga ločevali od mnogih sodobnikov. Njegov nastop je bil pogosto prepleten z improvizacijo in teatralnostjo, kar je občinstvo dojemalo kot izredno pristno in ganljivo.
Preboj in filmska kariera: Njegov nastop v filmu The Jazz Singer (1927) velja za prelomnico — to je bil prvi celovečerni film, ki je na tak način kombiniral sinhronizirano govorjeno besedo in pesmi, in je sprožil prehod iz nemih k govorečim filmom. Sledili so drugi uspehi: zlasti film The Singing Fool (1928) je bil velik komercialni uspeh in utrdil Jolsonovo slavo. Njegovi filmi in posnetki iz obdobja poznih 1920-ih in 1930-ih so močno prispevali k širjenju popularne glasbe tistega časa.
Najbolj znane pesmi in vpliv
- Med njegovi največjimi uspešnicami so bile pesmi, ki so postale del ameriškega popularnega kanona; med pomembnejšimi sta npr. "Swanee" (s katero je populariziral delo Georgea Gershwina) in "Sonny Boy" (ki je postal velika uspešnica po prikazu v filmu).
- Njegov čustveni, pogosto melodramatičen način petja je vplival na številne poznejše pevske zvezde in stilne pristope v popularni glasbi ter teatru.
Kontroverze in zgodovinski kontekst
Jolsonova uporaba blackface (črnega ličila) je danes predmet širše kritične razprave. Takšna praksa izvira iz ameriškega minstrelskega gledališča 19. stoletja in je imela rasno problematične konotacije. Hkrati pa je treba upoštevati tudi zgodovinski kontekst: Jolson je bil v svojem času eden redkih belih izvajalcev, ki je javno podprl temnopolte glasbenike in boril za njihovo vključitev na Broadway in v zabavno industrijo. Njegova podpora in promocija afroameriških izvajalcev in skladateljev je pripomogla k širjenju jazzovske in bluesovske glasbe v širše ameriško občinstvo, čeprav to ne odpravlja moralnih in etičnih vprašanj, povezanih z uporabo blackfacea.
Humanitarna in vojaška dejanja
Po napadu na Pearl Harbor je Jolson zavzel aktivno vlogo pri zabavljanju ameriških vojakov in je bil prva velika zvezda, ki je odšla na turnejo za vojsko v času druge svetovne vojne. Njegova prizadevanja so se nadaljevala tudi po vojni; leta 1950 je kot prva zvezda odpotoval v Korejo, kjer je v izjemno kratkem času odigral velik število predstav (v 16 dneh 42 predstav), da bi vojakom olajšal življenje na fronti.
Dediščina
Al Jolson ostaja ena najbolj prepoznavnih figur zgodnjega ameriškega popularnega gledališča in filma. Njegov vpliv je opazen tako v razvoju zabavne industrije (predvsem prehodu k govorečim filmom) kot v širjenju afroameriške glasbe med belim občinstvom. Hkrati pa njegovo ime simbolizira tudi zapletene plati ameriške kulture: izjemno ustvarjalnost in popularnost ter problematične zgodovinske prakse, kot je blackface. Biografski film The Jolson Story (1946) je utrdil mit o njegovem življenju pri širši publiki in prispeval k ohranitvi njegovega glasbenega izročila.
Opomba: Jolsonov življenski slog, večji del repertoarja in zgodovinski pomen je predmet številnih študij, ocen in interpretacij — tako zgodovinskih kot kulturnih — zato se ocene njegove vloge v glasbeni in gledališki zgodovini razlikujejo glede na perspektivo sodobnih kritikov in zgodovinarjev.
