Gideon Algernon Mantell MRCS FRS (Lewes, 3. februar 1790 - London, 10. november 1852) je bil angleški porodničar, geolog in paleontolog.
Z Mantellovim delom o zgradbi in življenju Iguanodona se je začelo znanstveno preučevanje dinozavrov. Leta 1822 je bil odgovoren za odkritje (in poznejšo identifikacijo) prvih fosilnih zob in pozneje velikega dela okostja Iguanodona.
Pomembno je bilo tudi Mantellovo delo na področju krede v južni Angliji. Pomemben je bil njegov izraz "doba plazilcev". Ugotovil je, da so bili plazilci prevladujoča življenjska oblika v obdobju, ki ga danes imenujemo jura in kreda.
Mantell je naredil dve stvari, ki sta bili najpomembnejši. Pokazal je, da so zobje igvanodona pomenili, da je bil rastlinojedec, njegove krajše sprednje noge pa so pomenile, da je bil lahko bipeden (hodil je po dveh nogah). To je zanikal Richard Owen, ki si je zelo prizadeval prikriti Mantellove dosežke.
Ob koncu življenja je Mantell zaradi poškodbe hrbtenice, ki jo je povzročila nesreča, zelo trpel. Zaužil je prevelik odmerek opija, zaradi česar je umrl. Ni znano, ali je to storil namerno, temveč je opij vzel, da bi otopil bolečino.
Življenje in izobrazba
Mantell se je rodil v Lewesu in se izučil za kirurga; kot zdravnik in porodničar je delal v okolici južne Anglije, hkrati pa si je kot samouk nadgrajeval znanje iz geologije in paleontologije. S strastnim zbiranjem fosilov na južnih hribih (South Downs) je zgradil obsežno zbirko, ki mu je omogočila, da je opazoval in primerjal najdbe ter razvijal svoje teorije o preteklosti Zemlje.
Odkritje iguanodona in pomen za paleontologijo
Mantellova identifikacija zob in kasneje večjih delov okostja Iguanodona velja za mejnik v zgodovini paleontologije, saj je prva sistematična predstavitev velikega kopenskega plazilca z dokazi, ki so kazali na rastlinojedost in na možnost dvonožnega gibanja. Nekateri viri navajajo, da je prvo zobko odkrila njegova žena Mary Ann Mantell, kar je sprožilo nadaljnje raziskave in iskanje dodatnih fosilov.
Njegova dela so pokazala, da dinozavri niso bili le izjemne, izolirane najdbe, temveč predstavljajo skupine živih bitij, pomembne za razumevanje preteklih ekosistemov. S tem je prispeval k začetnemu prepoznavanju velike raznolikosti prilagoditev pri dinozavrih.
Delo na področju geologije
Mantell ni deloval le kot paleontolog; pomembno je bilo tudi njegovo delo na področju stratigrafije in proučevanja krede v južni Angliji. Sistematično je opisoval plasti ter razlagal njihovo geološko starost in palaeookoloske razmere. Njegova razmišljanja o "dobi plazilcev" so pomagala oblikovati zgodnje koncepte geoloških obdobij, ki jih še danes uporabljamo.
Soočenje z Richardom Owenom in znanstvena konkurenca
Mantell je v času svojega dela naletel na močno osebno in strokovno nasprotovanje. Richard Owen, ki je pozneje skoval pojem "Dinosauria" (1842), je pogosto minimiziral Mantellove zasluge in jih pripisal drugim ali zanikal nekatere njegove ugotovitve. Kljub temu so Mantellovi dokazi in interpretacije močno vplivali na zgodnji razvoj paleontologije.
Poznejše življenje, smrt in zapuščina
V zadnjih letih življenja je Mantell trpel zaradi kroničnih bolečin zaradi poškodbe hrbtenice, ki ji je sledila odvisnost od opiatov za lajšanje bolečin. Njegovo finančno in fizično stanje se je poslabšalo, smrt leta 1852 pa je nastopila zaradi prevelikega odmerka opija. Ostaja negotovost, ali je šlo za nesrečo ali namerno dejanje; v strokovnih ocenah prevladuje mnenje, da je opij uporabljal kot lajšilo bolečin.
Po njegovi smrti so bile nekatere njegove zbirke in najdbe predane ali razstavljene v muzejih, kar je omogočilo nadaljnje raziskave in javno seznanitev z odkritji. Mantell velja za enega izmed pionirjev znanstvenega preučevanja dinozavrov; njegovo ime je ohranjeno tudi v paleontologiji (npr. rod Mantellisaurus nosi njegovo častno omembo).
Pomen za zgodovino znanosti
Mantellovo delo je pomembno, ker je združevalo skrbno terensko delo, primerjalno anatomijo in geološko interpretacijo. V času, ko je bila paleontologija še v povojih, je prispeval jasne dokaze o obstoju velikih kopenskih plazilcev, njihovih prehranskih navadah in načinu gibanja. Čeprav je naletel na osebne in strokovne ovire, je njegova vloga v razvoju paleontologije današnji zgodovini znanosti dobro priznana.