Ishi

Biografija

Zgodnje življenje

V tem delu je treba povečati zanesljivost. Prosimo, pomagajte izboljšati ta članek z dodajanjem zanesljivih virov. Gradivo brez virov se lahko izpodbija ali odstrani. Najdi vire: "Ishi" - novice - časopisi - knjige - znanstvenik - JSTOR (avgust 2017) (Naučite se, kako in kdaj odstraniti to sporočilo predloge)

Leta 1865 so bili Ishi in njegova družina napadeni v pokolu v Three Knolls, v katerem je bilo ubitih 40 pripadnikov plemena. Čeprav je 33 Yahijev preživelo in pobegnilo, so živinorejci pobili približno polovico preživelih. Zadnji preživeli, vključno z Ishijem in njegovo družino, so se naslednjih 44 let skrivali. Njihovo pleme naj bi izumrlo. Pred kalifornijsko zlato mrzlico v letih 1848-1855 je bilo v Kaliforniji 404 prebivalcev, skupno število Yahijev v širši regiji pa je bilo 2 997.

Zlata mrzlica je v severno Kalifornijo pripeljala več deset tisoč rudarjev in naseljencev, ki so pritiskali na domorodno prebivalstvo. Rudarjenje zlata je onesnaževalo vodo in pobijalo ribe. Jeleni so zapustili območje. Naseljenci so prinesli nove nalezljive bolezni, kot so ošpice in ošpice. Severna skupina Yana je izumrla, medtem ko so osrednje in južne skupine (ki so pozneje postale del rančerije Redding) ter populacije Yahijev močno upadle. V iskanju hrane so prišli v konflikt z naseljenci, ki so za domorodce določili nagrade v višini 50 centov na skalp in 5 dolarjev na glavo. Leta 1865 so naseljenci napadli Yahije, ko so ti še spali. ^[]

Od takrat smo izvedeli še več. Ocenjuje se, da se je s tem pokolom celotna Ishijeva kulturna skupina Yana/Yahi zmanjšala na približno šestdeset ljudi. Od leta 1859 do leta 1911 se je Ishijeva oddaljena skupina vse bolj mešala s predstavniki Indijancev, ki niso bili Yahi, kot so Wintuni, Nomlaki in pripadniki reke Pit.

Leta 1879 je zvezna vlada v Kaliforniji ustanovila indijanske internate. Nekateri moški iz rezervatov so postali odpadniki v hribih. Prostovoljci med naseljenci in vojaške enote so v tem obdobju izvedli več kampanj proti indijanskim plemenom na severu Kalifornije.

Konec leta 1908 je skupina geodetov našla taborišče z dvema moškima, žensko srednjih let in starejšo žensko. To so bili Iši, njegov stric, mlajša sestra in mati. Trije so pobegnili, starejša ženska pa se je skrila v odeje, ker je bila bolna in ni mogla pobegniti. Geodeti so iz taborišča kradli, Išijeva mati pa je kmalu po vrnitvi umrla. Njegova sestra in stric se nista nikoli več vrnila. ^[]

Sprehod v sodobni svet

Po napadu leta 1908 je bil Ishi še tri leta sam v puščavi. Nazadnje je 29. avgusta 1911 stradal, ko so ga po gozdnih požarih na tem območju ujeli, ko je poskušal dobiti meso v bližini Orovilla v Kaliforniji.

Lokalni šerif je moškega priprl, da bi ga zaščitil. "Divji mož" je pritegnil domišljijo in pozornost na tisoče opazovalcev in radovednežev. Profesorji v Antropološkem muzeju Univerze Kalifornije v Berkeleyju - zdaj Antropološki muzej Phoebe A. Hearst (PAHMA) - so prebrali o njem in ga pripeljali na univerzo. Ishi, ki je študiral na univerzi, je delal tudi kot hišnik in večino preostalih petih let svojega življenja živel v stanovanju v muzeju. Junija 1915 je živel v Berkeleyju pri antropologu Thomasu Talbotu Watermanu in njegovi družini.

Waterman in direktor muzeja Alfred L. Kroeber sta Ishija dolga leta podrobno preučevala. Dolgo sta se z njim pogovarjala. Želela sta razumeti kulturo Yahijev. Opisal je družine, imena Yahijev in obrede, ki jih je poznal. Ko je odraščal, se je veliko tradicije že izgubilo, saj je bilo v njegovi skupini malo starejših ljudi. Ishi je učil svoj materni jezik Yana. Zapisal in preučeval ga je jezikoslovec Edward Sapir, ki se je pred tem ukvarjal s severnimi narečji.

Ishi je 25. marca 1916 umrl za tuberkulozo. Njegove zadnje besede naj bi bile: "Ostani. Jaz grem." Njegovi prijatelji na univerzi so poskušali preprečiti obdukcijo Išijevega trupla, saj je bilo po tradiciji Yahijevo telo ohranjeno v enem kosu. Vendar so zdravniki na medicinski fakulteti Univerze v Kaliforniji opravili obdukcijo, še preden jim je Waterman to uspel preprečiti.

Ishijeve možgane so ohranili, telo pa so upepelili. Kroeber je shranjene Ishijeve možgane položil v lončeno posodo indijanskega ljudstva Pueblo, zavito v jelenjo kožo. Leta 1917 jo je poslal v Smithsonovo ustanovo. Smithsonova ustanova ga je 10. avgusta 2000 vrnila potomcem plemen Redding Rancheria in Pit River. To se je zgodilo na podlagi zakona o Nacionalnem muzeju ameriških Indijancev iz leta 1989. Robert Fri, direktor Nacionalnega naravoslovnega muzeja, pravi: "Ishi ni bil zadnji svoje vrste ... Izvedeli smo, da so njegovi najbližji živeči potomci kot Indijanci Yahi-Yana ljudstvo Yana v severni Kaliforniji." Iz Colme so vrnili tudi njegove posmrtne ostanke, ki so jih člani plemena nameravali pokopati na skrivnem mestu.

Išijeva puščice (Richard Burrill, 2011).


Ishi (desno) z Alfredom L. Kroeberjem leta 1911

Zapuščina in časti

• Ishi je med izdelovalci kremenov spoštovan kot verjetno eden od zadnjih dveh avtohtonih izdelovalcev kamnitih orodij v Severni Ameriki. Njegove tehnike pogosto posnemajo. Etnografski zapisi o njegovi izdelavi orodja veljajo za Rosetta Stone izdelovanja litičnega orodja.
• Knjižnica Kongresa je leta 2010 izbrala 148 posnetkov na voščenih valjih (skupaj 5 ur in 41 minut), na katerih Ishi govori, poje in pripoveduje zgodbe v jeziku Yahi, ki sta jih Kroeber in Waterman uvrstila v nacionalni register posnetkov. Gre za letni izbor posnetkov, ki so "kulturno, zgodovinsko ali estetsko pomembni".
• Pisatelj in kritik Gerald Vizenor je spodbudil ljudi, da so dvorišče v dvorani Dwinelle na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju preimenovali v "dvorišče Ishi".
• Po njem je poimenovano območje Ishi Wilderness v severovzhodni Kaliforniji, ki naj bi bilo rodno območje njegovega plemena.
• V njegovo čast je poimenovan Ishi Giant, zelo velika orjaška sekvoja, ki jo je leta 1993 odkril naravoslovec Dwight M. Willard.
• Ishi je bil predmet kipa Thomasa Marsha v njegovem delu Called to Rise iz leta 1990. Isshi je eden od dvajsetih omembe vrednih prebivalcev San Francisca na delu na fasadi 25-nadstropne stolpnice na naslovu 235 Pine Street v San Franciscu.
• Antropologi s kalifornijske univerze Berkeley so leta 1999 napisali pismo, v katerem so se opravičili za ravnanje z Ishijem.

Ishi v popularni kulturi

Filmi

• Ishi: The Last of His Tribe (datum predvajanja 20. december 1978) z Eloyem Casadosom v naslovni vlogi je bil predvajan na televiziji NBC. Scenarij za film je napisal Christopher Trumbo.
• Film The Last of His Tribe (1992) z Grahamom Greenom v vlogi Ishija je bil posnet kot televizijski film.
• Ishi: The Last Yahi (1992) je večkrat nagrajeni dokumentarni film Jeda Riffeja.
• V iskanju zgodovine: Ishi, zadnji svoje vrste (1998) je televizijski dokumentarni film o njem iz leta 1998. ^[]

Literatura

• Lawrence Holcomb je napisal roman The Last Yahi: (2000).
• Mladinski roman Othmarja Franza Langa Meine Spur löscht der Fluss (1978) je leposlovna zgodba v nemškem jeziku.
• Merton, Thomas (1976). Ishi pomeni človek. Serija Unicorn keepsake. 8. predgovor Dorothy Day, lesorez Rita Corbin. Greensboro, N. C.: Unicorn Press.

Uprizoritvene produkcije

• Igro Ishi (2008), ki jo je napisal in režiral John Fisher, so od 3. do 27. julija 2008 igrali v gledališču Rhinoceros v San Franciscu.

Glasba

Prikazano v videu za pesem "blue train lines" skupine Mount Kimbie in Kinga Krula. Videospot pripoveduje zgodbo o tem, kako sta se antropologa razšla. Eden od njiju proda vse Ishijevo premoženje na eBayu. (kimbie.2017)

Comics

• Osamu Tezuka: Zgodba o primitivnem človeku Ishiju (prvič izšla v tedniku Weekly-Shonen-Sunday, Shogakkan na Japonskem, številka z dne 20. oktobra 1975, skupaj 44 strani）.