Niko Tinbergen (1907–1988) — nizozemski etolog, ornitolog in Nobelov nagrajenec

Nikolaas "Niko" Tinbergen (15. april 1907 – 21. december 1988) je bil nizozemski etolog in ornitolog, ki si je leta 1973 s Karlom von Frischem in Konradom Lorenzom delil Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino. Njuna odkritja so se nanašala na posameznikovo in družbeno vedenje ter mehanizme, ki vedenje sprožijo in oblikujejo. Tinbergen je veljal za eno izmed vodilnih osebnosti etologije in pomembno prispeval k prehodu discipline od opisnega opazovanja k eksperimentalno podprtim razlagam.

Glavna vedenjska odkritja in pristopi

Tinbergen je vpeljal sistematičen pristop k preučevanju vedenja, ki je združeval natančno polje opazovanj z eksperimentalnimi posegi. Njegova dela so izpostavila pomen naslednjih konceptov:

Fiksne vedenjske vzorce (fixed action patterns) in sign stimulus — Tinbergen je dokazal, da določeni dražljaji (na primer značilne oblike ali barve) sprožijo značilna vedenja pri živalih tudi v odsotnosti učenja.
Supernormalni dražljaji — s poskusi je pokazal, da živali včasih močneje reagirajo na prenaglašene ali prenapihnjene različice naravnih dražljajev (na primer še bolj rdeča pegica na modelu kljuna), kar razkriva, kako so zaznava in vedenjski odzivi strukturirani.
Tinbergenova štiri vprašanja — v vplivnem članku je predlagal štiri dopolnjujoče se ravni razlage vedenja: mehanizem (vzrok), ontogeneza (razvoj), funkcija (prilagoditev) in filogeneza (evolucijska zgodovina). Ta okvir je danes temeljno orodje za razumevanje vedenja živali.

Empirično delo

Tinbergen je raziskoval vedenje številnih vrst, med najbolj znanimi primeri pa so raziskave galebov in gorskih ostrižev ter poskusi s trnkom (stickleback), kjer je pokazal vlogo barve in oblike kot sprožilcev agresije pri samcih. Njegova dela so vključevala tudi pripravo etogramov (natančnih opisov vedenjskih elementov) in uporabo modelov ter manipulacij v naravnem okolju, kar je prineslo jasne dokaze o vzrokih posameznih vedenjskih odzivov.

Publikacije, filmi in javna komunikacija

Tinbergen je svoje spoznanja objavil v vplivnih knjigah in člankih, med drugim v delu The Study of Instinct ter v poznejših priljubljenih besedilih za širšo publiko. V šestdesetih letih je sodeloval pri seriji filmov o divjini, med drugim pri filmih The Riddle of the Rook (1972) in Signals for Survival (1969), ki je istega leta prejel nagrado Italia, leta 1971 pa ameriško nagrado blue ribbon. S filmom in prilagodljivim predstavljanjem znanosti je Tinbergen pomembno prispeval k popularizaciji etologije.

Vpliv in zapuščina

Tinbergenov prispevek k etologiji je temeljit in trajen: njegovi koncepti in metode so postali sestavni del sodobne biološke psihologije in vedenjske ekologije. Tinbergenova štiri vprašanja ostajajo osnovno orodje za analizo vedenja v biologiji, biologiji vedenja in sorodnih disciplinah. Poleg tega je bil Niko Tinbergen tudi član opazne družine – njegov brat Jan Tinbergen je bil prav tako Nobelov nagrajenec (za ekonomijo).

Njegovo delo še vedno vpliva na raziskave v vedenjski biologiji, varstvu živali in pri razumevanju vedenjskih vzorcev v divjini in v ujetništvu. Tinbergen je s svojim pristopom poudaril, da je za polno razumevanje vedenja potrebna kombinacija opisnih, eksperimentalnih in evolucijskih razlag.

Vidiki njegovega življenja

Niko, ki je imel dva ugledna brata, Luuka in Jana, je bil med drugo svetovno vojno vojni ujetnik. Njegova izkušnja nacističnega ujetnika je povzročila trenja z dolgoletnim intelektualnim sodelavcem Konradom Lorenzom in trajalo je več let, preden sta se spravila.

Po vojni se je Tinbergen preselil v Anglijo, kjer je poučeval na Univerzi v Oxfordu. V Angliji je ostal do konca življenja. Več njegovih oxfordskih diplomantov je postalo ugledni biologi; med njimi so Richard Dawkins, Marian Dawkins, Desmond Morris in Iain Douglas Hamilton. Poročil se je z Elisabeth Rutten in imel pet otrok.

Nadnormalni dražljaji

Tinbergen se je v svojih raziskavah osredotočil na tako imenovane nadnaravne dražljaje. To je bil koncept, da je umetni predmet lahko močnejši sprožilec instinkta kot naravni predmet, za katerega se je instinkt prvotno razvil.

Izdelal je mavčna jajca, da bi ugotovil, na katerih ptice raje sedijo, in ugotovil, da izberejo tista, ki so večja, imajo bolj izrazite oznake ali bolj nasičeno barvo, in da izberejo dnevno svetla jajca s črnimi pikami pred bledimi, kapljičastimi jajci, ki jih ima ptica sama.

Tinbergen je ugotovil, da so teritorialni samci ribic lepotcev napadali lesen model ribe bolj silovito kot pravi samci, če je bila njegova spodnja stran bolj rdeča. Izdelal je kartonske makete metuljev z bolj izrazitimi oznakami, s katerimi bi se samci metuljev skušali pariti raje kot s pravimi samicami. Superstimulus je s svojimi pretiravanji jasno pokazal, katere značilnosti sprožijo odziv.

Štiri vprašanja

Znan je po štirih vprašanjih, ki bi si jih po njegovem mnenju morali zastaviti pri vsakem vedenju živali:

Proksimatični mehanizmi:

1. Vzrok (mehanizem): kateri dražljaji sprožijo odziv in kako se je ta spremenil z nedavnim učenjem?
2. Razvoj (ontogeneza): kako se vedenje spreminja s starostjo in katere zgodnje izkušnje so potrebne, da se vedenje pokaže?

Končni mehanizmi:

3. Evolucija (filogenija): kako se vedenje primerja s podobnim vedenjem pri sorodnih vrstah in kako je morda nastalo?
4. Funkcija (prilagoditev): kako vedenje vpliva na možnosti živali za preživetje in razmnoževanje?

Avtizem

Niko je imel Nobelovo predavanje o avtizmu pri otrocih, ki sta ga z ženo raziskovala že nekaj časa.