Pocahontas (rojena okoli leta 1595 – pokopana 21. marca 1617) je bila ameriška Indijanka, hči vodilnega poglavarja konfederacije plemen, ki jo sodobna zgodovina imenuje Powhatan (Wahunsonacock). Pravo ime ji je bilo verjetno Matoaka (ali Amonute), vzdevek Pocahontas pa je pomenil nekaj v smislu "igrača" ali "neustaljena". Živela je v času nastajanja prve angleške stalne naselitve v Severni Ameriki in je veljala za pomembno vez med staroselci na območju današnje Virginije ter angleškimi kolonisti. Kolonisti so leta 1607 na reki James zgradili utrdbo in naselbino Jamestown, kjer je nastal stik med obema skupnostma. V popularni legendi je znana tudi zgodba, da je Johnu Smithu rešila življenje, ko ga naj bi njen oče nameraval ubiti; sodobni zgodovinarji pa to pripoved pogosto izpodbijajo kot poznejšo dramatizacijo.
Zgodnje življenje in vloga kot posrednica
Pocahontas je od mladih let bila v stiku z angleškimi naseljenci in je delovala kot posrednica, tolmač in vez med obema kulturama. Njena prisotnost je včasih pripomogla k trgovini, izmenjavi živil in k kratkoročnim premirjem, vendar so odnosi med kolonisti in Powhatanovo konfederacijo ostajali napeti. Njeno dejansko politično vplivanje je bilo omejeno z njeno položajem v družini in običaji tistega časa, a v očeh Britancev in pozneje ameriške zgodovine je postala simbol stika dveh svetov.
Ujetništvo, krst in poroka
Med spopadi v začetku druge decenije 17. stoletja so jo angleški vojaki leta 1613 ujeli (akcijo je vodil kapitan Samuel Argall) in uporabili kot talca; za njeno izpustitev je Powhatanova stran zahtevala odkupnino. V ujetništvu jo je tuje okolje prisililo v prilagajanje — bila je krstili in ji dali krščansko ime Rebeka. V času ujetništva se je naučila angleškega jezika, kar je olajšalo njen stik z Angleži in kasnejše življenje v angleškem okolju.
Leta 1614 se je poročila s plantažnikom tobaka Johnom Rolfom. Poroka je pomagala začasno vzpostaviti krhko premirje med Angleži in Powhatanovo konfederacijo (v zgodovinskih virih imenovano Rolfe–Powhatan Treaty). Par je imel sina Thomasa (pogosto imenovanega Thomas Rolfe), ki se je kasneje vrnil v Virginijo in imel potomce, s katerimi se nadaljuje njena rodovina.
Pot v London in smrt
Leta 1616 sta Pocahontas in družina odšla v London, kjer so jo angleški možje predstavili kot živo pričevanje uspeha misijonarskega dela in kot primer "civilizacije" staroselskih ljudi. Na otoku je postala znana osebnost: nastopala je v družbi visokih krojev, razstavljali so jo plemstvu in širšemu občinstvu, z njo so se ukvarjali tiskani opisi in portreti.
Med pripravami na vrnitev v Ameriko je med potjo domov v Gravesendu nenadoma zbolela in umrla; bila je pokopana 21. marca 1617 v Angliji. Točna bolezen ni zanesljivo znana — sodobne hipoteze omenjajo bolezni, kot sta gripa ali kuga (očitno nalezljiva bolezen), ali posledice potovanja — in natančna lokacija njene grobnice ni povsem potrjena.
Legenda, zgodovina in interpretacije
Legenda o rešitvi Johnu Smithu je postala osrednji motiv v pripovedi o Pocahontas, vendar se zgodovinski viri, zlasti Smithova lastna zapisa in poznejši pripisi, med seboj razlikujejo. Nekateri zgodovinarji menijo, da je šlo za ritual sprejema ali dramatizirano srečanje, drugi poudarjajo, da je zgodba del angleške mitologije, ki je iskal simbolično razlago dobrih odnosov med kolonisti in nekaterimi plemeni. Dejstvo ostaja, da je bila njena vloga zapletena in pogosto napačno predstavljena v kasnejših literarnih in filmskih upodobitvah.
Zapuščina
Pocahontas je postala trajen simbol zgodovine Virginije in zgodnjega stika med staroselci in Evropejci. Njena zgodba je bila predmet številnih upodobitev v literaturi, gledališču, kiparstvu in filmu (v popularni kulturi jo je leta 1995 množicam približal animirani film, ki je močno poenostavil in romantiziral dogodke). Hkrati njeno življenje danes vzbuja kritike: mnoge upodobitve prikazujejo asimilacijo kot prijazno in enostavno, ne pa kot del širšega kolonialnega procesa, ki je imel daljnosežne posledice za domorodno prebivalstvo.
Potomci Thomasa Rolfa so ostali pomemben del zgodovine Virginije, nekateri deli njene zgodbe pa so tudi predmet raziskav, spominskih obeležij in razprav o tem, kako se spominjamo stikov med kulturami. Pocahontas tako ostaja skupaj z zgodbo o Jamestownu simbol začetkov stalnih angleških naselbin v Severni Ameriki in sporen znak zgodovine kolonializma.



