Ted Nelson – ameriški pionir hiperteksta in informacijske tehnologije

Theodor Holm Nelson (Ted Nelson, rojen leta 1937) je ameriški sociolog, filozof in pionir informacijske tehnologije. Izraza "hipertekst" in "hipermedij" je skoval leta 1963 in ga objavil leta 1965. Zaslužen je tudi za prvo uporabo besed transkluzija, virtualnost, prepletenost in teledildonika. Glavna usmeritev njegovega dela je bila omogočiti, da bi bili računalniki enostavno dostopni običajnim ljudem. Njegov moto je: "Uporabniški vmesnik mora biti tako preprost, da ga lahko začetnik v sili razume v desetih sekundah." Vendar je znan po tem, da izumlja številne nove besede (neologizme), ki jih le redki razumejo (na primer "intertwingularity"), njegove pripombe pa vsebujejo humor, da bi zabaval in ne le informiral. Zato so nekatere njegove zamisli naletele na negativne odzive.

Ted Nelson s pesimističnega vidika spodbuja štiri maksime: "večina ljudi so bedaki, večina oblasti je zlonamerna, Bog ne obstaja in vse je narobe".

Življenje in izobrazba

Nelson se je rodil leta 1937 v New Yorku v umetniški družini in že zgodaj razvijal zanimanje za pisanje, film in organizacijo informacij. Študiral je humanistiko; kasneje je opravil tudi podiplomski študij sociologije, kar je vplivalo na njegov pogled na računalnike kot orodje za širšo družbo – ne le za strokovnjake. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je začel eksperimentirati z računalniki kot medijem za povezovanje besedil, idej in medijev ter začrtal smernice za tisto, kar danes razumemo kot interaktivno digitalno branje.

Hipertekst, hipermedij in drugi ključni pojmi

Hipertekst po Nelsonu pomeni, da besedila niso linearna, temveč razvejana in medsebojno povezana, tako da bralec sledi povezavam po lastni poti. Hipermedij to idejo razširi na slike, zvok in video. Zamisel transkluzije predvideva citiranje oziroma vključevanje delov dokumentov neposredno iz izvirnika (brez kopiranja), skupaj z sledljivostjo vira in verzioniranjem. Pojem intertwingularity (po slovensko pogosto opisno kot »prepletenost«) povzema njegovo prepričanje, da so informacije “globoko prepletene” in jih je težko ujeti v stroge hierarhije. S tem je usmeril pozornost na pomembnost dvosmernih povezav, celovitih citatov in trajnih referenc.

Projekt Xanadu

Nelsonov najambicioznejši podvig je Project Xanadu, začet v 60. letih, zamišljen kot “univerzalna knjižnica” in infrastruktura za trajno, dosledno povezano digitalno literaturo. Cilj je bil ustvariti okolje, kjer:

vsaka enota vsebine dobi stalno identiteto in vidno zgodovino različic,
so povezave dvosmerne (vsaka povezava ve, od kod in kam vodi),
citiranje delov besedila deluje preko transkluzije (brez podvajanja),
so avtorstvo, pripisovanje in nadomestila vgrajeni v sistem (mikroplačila in avtomatske licence),
ni “mrtvih povezav”, saj so sklici odporni na premikanje vsebin.

Kljub velikemu vplivu na razmišljanje o digitalnem objavljanju projekt ni dosegel množične uporabe. V različnih obdobjih je zaživel v več prototipih in poskusih implementacije, njegova temeljna načela (dvosmerni linki, transkluzija, trajna identiteta vsebine) pa so ostala referenčna točka za raziskave in kritiko obstoječih spletnih praks.

Razmerje do svetovnega spleta

Nastanek svetovnega spleta je potrdil Nelsonovo vizijo, da bodo računalniki postali medij za branje in povezovanje. Vendar je dosledno opozarjal na razlike med njegovimi ideali in prevladujočim modelom interneta:

Ena-smerne povezave na spletu vodijo do “mrtvih povezav” in izgube konteksta; Nelson je zagovarjal dvosmernost in sledljivost.
Na spletu prevladuje paradigmo kopiranja datotek; Nelson je predlagal xanalogično upravljanje besedil, kjer citati ostanejo povezani z izvirniki.
Spletni standardi ne vključujejo vgrajenega pripisovanja in licenciranja; v Xanadu je to osrednji gradnik.

Čeprav se z njegovimi stališči marsikdo ne strinja, so njegove ostre, a domiselne kritike pomagale izpostaviti težave, kot so trajnost povezav, verodostojnost in dolgoročna ohranitev digitalne kulture.

ZigZag in druga orodja

Poleg hiperteksta je Nelson predlagal tudi ZigZag, nenavaden, večdimenzionalni sistem za strukturiranje podatkov. Namesto tabel in map uporablja celice in povezave v poljubnih smereh, kar omogoča, da isti podatki hkrati pripadajo različnim “dimenzijam”. ZigZag je zamišljen kot orodje za osebno upravljanje informacij, modeliranje procesov, učenje in vizualizacijo kompleksnih odnosov, zlasti tam, kjer so hierarhije preozke in rigidne.

Dela in vpliv

Computer Lib / Dream Machines (sredina 70. let): manifest, ki poziva k razumevanju in demokratizaciji računalništva. Knjiga je vplivala na številne računalniške navdušence, oblikovalce uporabniških vmesnikov in kulturne kritike tehnologije.
Literary Machines (80. in 90. leta): serija izdaj, v katerih podrobno opisuje načela hiperteksta, transkluzije, “xanalogične” literature ter zamisli o plačevanju in pripisovanju v digitalnem okolju.
Številni eseji, predavanja in video predstavitve, v katerih je skozi humor in provokativne formulacije širili ideje o povezljivosti, enostavnosti vmesnikov in pomenu zasnove, ki sledi človeškemu mišljenju.

Nekatere njegove napovedi so se potrdile (povezovalna narava branja in medijev, pomen uporabniške izkušnje), druge pa ostajajo izziv za prihodnje sisteme (dvosmerne povezave, vgrajeno pripisovanje in vzdržne oblike nadomestil avtorjem). Tudi ko so se njegovi projekti soočili s težavami, je vpliv njegovih idej prepoznaven v raziskavah hiperteksta, razpravah o licenciranju in v prizadevanjih za bolj trajne spletne prakse.

Slog, humor in polemike

Nelson je znan po neologizmih, napadalni duhovitosti in provokativnih geslih, s katerimi želi pretresti ustaljene navade. Samokritično poudarja, da so ga nekateri narobe razumeli ali zavrnili, a meni, da so ostri posegi v besedišče in paradigme nujni, da bi tehnologijo približali vsim in jo oblikovali v skladu z načinom, kako ljudje dejansko razmišljajo, berejo in citirajo.

Kariera

Nelson je projekt Xanadu začel leta 1960. Želel je ustvariti novo računalniško omrežje, ki bi bilo enostavno za uporabo in razumljivo. O projektu je pisal v svojih knjigah Computer Lib/Dream Machines (1974) in Literary Machines (1981). Velik del svojega odraslega življenja je posvetil delu na projektu Xanadu in ljudem pripovedoval o njegovih prednostih.

Projekt Xanadu ni bil zelo uspešen. Razlogov je bilo več, vendar se vsi ne strinjajo, zakaj projekt ni uspel. Novinar Gary Wolf je v junijski številki revije Wired iz leta 1995 objavil neugodno zgodbo o Nelsonu in njegovem projektu z naslovom The Curse of Xanadu. Nelson je na svoji spletni strani izrazil gnus in Wolfa označil za "krvavega šakala" ter mu zagrozil s tožbo. Svoje ugovore je opisal tudi v pismu Wiredu in objavil podrobno ovržbo članka.

Nelson pravi, da je Tim Berners-Lee z izumom svetovnega spleta uresničil nekaj idej iz Xanaduja. Vendar Nelson ne mara svetovnega spleta, XML in vseh vgrajenih oznak. Nelson meni, da je Berners-Leejevo delo preveč poenostavljen način izvedbe njegovega prvotnega načrta:

HTML je natanko to, kar smo poskušali preprečiti - vedno nove povezave, povezave, ki gredo samo navzven, citati, ki jim ne morete slediti do njihovega izvora, brez upravljanja različic, brez upravljanja pravic. - Ted Nelson (Ted Nelson one-liners )

Nelson je bil soustanovitelj podjetja Itty bitty machine company ali "IBM", ki je bilo majhna trgovina z računalniki, ki je med letoma 1977 in 1980 delovala v Evanstonu v Illinoisu. Itty bitty machine company je bila ena od redkih maloprodajnih trgovin, ki je prodajala izvirni računalnik Apple I. Leta 1978 je pomembno vplival na IBM-ovo razmišljanje, ko je ekipi, ki je tri leta pozneje predstavila osebni računalnik IBM PC, predstavil svojo vizijo možnosti osebnega računalništva.

Ted Nelson se trenutno ukvarja z novo informacijsko strukturo ZigZag. Več informacij o ZigZagu je na spletni strani projekta Xanadu. Na tej spletni strani sta tudi dve različici kode Xanadu, ki ju lahko obiskovalci prenesejo. Trenutno razvija tudi XanaduSpace - sistem za raziskovanje povezanih vzporednih dokumentov (zgodnjo različico te programske opreme lahko prosto prenesete s spletne strani [3]. Je gostujoči sodelavec na Univerzi v Oxfordu - s sedežem na Inštitutu za internet v Oxfordu -, kjer se ukvarja z informacijami, računalniki in vmesniki med človekom in strojem.

Izobraževanje in nagrade

Nelson je leta 1959 diplomiral iz filozofije na kolidžu Swarthmore, leta 1963 magistriral iz sociologije na univerzi Harvard in leta 2002 doktoriral iz medijev in upravljanja na univerzi Keio.

Leta 1998 je Ted Nelson na sedmi konferenci WWW v Brisbanu v Avstraliji prejel spominsko nagrado Jurija Rubinskega. Občinstvu je povedal, da je bila to prva nagrada, ki jo je prejel za svoje delo.

Leta 2001 ga je Francija povzdignila v viteškega častnika za umetnost in literaturo (Officier des Arts et Lettres). Leta 2004 je bil imenovan za člana Wadham Collegea v Oxfordu in povezan z Oxford Internet Institute, kjer trenutno izvaja svoje raziskave.

Leta 2007 je praznoval 70. rojstni dan in imel vabljeno predavanje na Univerzi v Southamptonu.

Osebno življenje

Je sin z emmyjem nagrajenega režiserja Ralpha Nelsona in z oskarjem nagrajene igralke Celeste Holm.

Zakon njegovih staršev je bil kratek, odraščal je predvsem pri starih starših v Greenwich Villageu in imel razmeroma malo stikov s starši. Deloma je norveškega rodu.

Priljubljena kultura

V animeju Serial Experiments Lain je projekt Xanadu naveden kot predhodnik projekta The Wired (izmišljeno internetno komunikacijsko omrežje in sistem razširjene resničnosti), Nelson pa je omenjen kot začetnik hiperteksta.

Populizem

Populizem ("pop-u-leet-ism") je še en neologizem, ki ga je skoval Nelson kot kombinacijo besed "populizem" in "elita". Nanaša se na obravnavanje splošnega prebivalstva s privilegiji elitizma. Beseda nakazuje na družbo besedila, ki si jo zamišljata teoretika, kot sta Shoshana Zuboff in Jay David Bolter, prostor pisanja, v katerem sledovi avtoritete ostajajo le kot lokalni in kontingentni učinki, družbeni ekvivalent dekonstruirane avtorske funkcije. "Populacijska" kultura bi lahko pomenila prvi korak k uresničitvi "igre popolnih informacij" Jeana-Francoisa Lyotarda, kjer imajo vsi enak dostop do sveta podatkov in kjer je "[p]ri enaki usposobljenosti (ne več pri pridobivanju znanja, temveč pri njegovi produkciji) tisto, od česar je v končni analizi odvisna dodatna performativnost, 'domišljija', ki omogoča bodisi narediti novo potezo bodisi spremeniti pravila igre." To je utopija informacije v procesu, ultimativne sanje klerikalcev o mokri programski opremi: diskurz, ki se s stoodstotno učinkovitostjo pretvori v kapital, mehanizem tega magičnega procesa pa je nomologija ali oblikovanje pravil - resda precej specializirana oblika "imaginacije".

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je Theodor Holm Nelson?

O: Theodor Holm Nelson (znan tudi kot Ted Nelson) je ameriški sociolog, filozof in pionir informacijske tehnologije.

V: Katere izraze je uvedel leta 1963?

O: Izraza "hipertekst" in "hipermedij" je skoval leta 1963 in ju objavil leta 1965.

V: Katere druge besede mu pripisujejo?

O: Pripisuje se mu tudi prva uporaba besed transclusion, virtuality, intertwingularity in teledildonics.

V: Kaj je bil njegov glavni cilj?

O: Glavni cilj njegovega dela je bil, da bi bili računalniki enostavno dostopni običajnim ljudem.

V: Kakšen je njegov moto?

O: Njegov moto se glasi: "Uporabniški vmesnik mora biti tako preprost, da ga lahko začetnik v sili razume v desetih sekundah."

V: Kako so bile sprejete nekatere njegove zamisli?

O: Nekatere njegove zamisli so naletele na negativne odzive zaradi uporabe neologizmov, ki jih le malo ljudi razume, in humornih pripomb, ki bolj zabavajo kot obveščajo.

V: Katere so štiri maksime Teda Nelsona z vidika pesimizma?

O: S pesimističnega vidika Ted Nelson promovira štiri maksime: "večina ljudi so bedaki", "večina oblasti je zlonamerna", "Bog ne obstaja" in "vse je narobe".