Možganska smrt
Možganska smrt pomeni, da so možgani prenehali delovati. Možganska smrt je trajna in je ni mogoče ozdraviti ali odpraviti. Nobeno zdravljenje ne more pomagati. Ko je oseba možgansko mrtva, noben del možganov ni aktiven. Vsi deli možganov so mrtvi; v možgane ne priteka kisik in v nobenem delu možganov ni električne aktivnosti.
Možgani nadzorujejo vse, kar moramo storiti, da ostanemo živi. Tako na primer nadzorujejo dihanje, telesno temperaturo, srčni utrip in številne druge pomembne stvari. Ko je oseba možgansko mrtva, možgani ne morejo nadzorovati nobene od teh stvari. Oseba z možgansko smrtjo ne more sama dihati. Nikoli se ne bo mogla zbuditi ali se zavedati, kaj se dogaja okoli nje.
Včasih možgansko mrtve ljudi ohranjajo pri življenju s posebnimi napravami in zdravili. Zdravniki lahko na primer osebi v grlo vstavijo cevko in z napravo, imenovano ventilator, v pljuča črpajo kisik. Ti aparati lahko nekaj časa ohranjajo pri življenju druge organe, ne morejo pa pomagati možganom, da bi se izboljšali. Sčasoma bodo prenehali delovati tudi drugi organi.
Diagnoza
Zdravniki lahko možgansko smrt ugotovijo s pregledom bolnika. Preverijo, ali ima oseba reflekse, ki jih nadzoruje možgansko deblo, in ali lahko sama diha. Če je oseba v možganski smrti, zdravnik ugotovi:
- Oseba nima refleksov (na primer ne duši se, ko se zdravnik dotakne njenega grla).
- Zenice osebe ne spreminjajo velikosti pri močni svetlobi ali v temi
- Oseba se ne premakne ali se ne odzove, ko zdravnik naredi nekaj bolečega (npr. uščipne kožo).
- Oseba ne poskuša dihati sama
Pred diagnosticiranjem možganske smrti zdravniki preverijo, ali obstajajo še kakšne druge težave, ki bi lahko spominjale na možgansko smrt (na primer zelo nizka telesna temperatura ali prevelik odmerek pomirjeval). Običajno počakajo od šest do 24 ur, preden ponovno preverijo, ali oseba še vedno nima znakov aktivnosti v možganih. Nato pokličejo drugega zdravnika, ki opravi enake preiskave. Če se oba zdravnika strinjata, lahko bolnika uradno diagnosticirajo kot "možgansko mrtvega".
Takojšnja diagnoza
Včasih zdravniki uporabijo druge teste, s katerimi lahko takoj diagnosticirajo možgansko smrt. Ti testi vključujejo:
- EEG, ki beleži električno aktivnost v možganih. Pri osebi, ki je možgansko mrtva, v možganih ni nobene električne aktivnosti.
- Skeniranje možganov, kot je CT. Pri osebi, ki je možgansko mrtva, možgani niso prekrvavljeni.
Možgani naj bi spremenili velikost zenic kot odziv na svetlobo. Če se zenice ne spremenijo, je to znak, da možgani ne delujejo pravilno.
Vzroki
Možganska smrt nastopi zaradi poškodbe celotnih možganov. Najpogostejši vzroki so:
- Zelo huda poškodba glave
- možganska kap, ki je prekinila dotok kisika v možgane ali povzročila krvavitev v možganih.
- Oteklina v možganih, ki je posledica okužbe, kot je encefalitis, ali premajhne količine kisika v možganih.
Oteklina ali krvavitev v možganih lahko prekine pretok krvi v možgane in pritisne na možgansko deblo. Če se bolezen močno stopnjuje, lahko zdrobi možgansko deblo.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je možganska smrt?
O: Možganska smrt pomeni, da so možgani trajno prenehali delovati in je ni mogoče ozdraviti ali spremeniti.
V: Ali obstaja kakšno zdravljenje možganske smrti?
O: Ne, ni zdravljenja, ki bi lahko pomagalo pri možganski smrti.
V: Kaj se zgodi, ko je oseba možgansko mrtva?
O: Ko so možgani mrtvi, noben del možganov ne deluje več. Vsak del možganov je mrtev; v možgane ne priteka kisik in v nobenem delu možganov ni električne aktivnosti.
V: Kaj v našem telesu nadzorujejo možgani?
O: Možgani nadzorujejo vse, kar moramo storiti, da ostanemo živi, na primer dihanje, telesno temperaturo, srčni utrip in druge pomembne stvari.
V: Ali lahko oseba z možgansko smrtjo sama diha?
O: Ne, možgansko mrtva oseba ne more dihati sama.
V: Ali se lahko možgansko mrtva oseba zbudi ali se zaveda svoje okolice?
O: Ne, možgansko mrtva oseba se nikoli ne bo mogla zbuditi ali se zavedati, kaj se dogaja okoli nje.
V: Ali lahko možgansko mrtvo osebo ohranjamo pri življenju s posebnimi napravami in zdravili?
O: Da, včasih lahko zdravniki možgansko mrtve osebe ohranijo pri življenju s posebnimi napravami in zdravili. Vendar pa lahko ti aparati nekaj časa ohranjajo pri življenju druge organe osebe, ne morejo pa pomagati možganom, da bi se izboljšali, in sčasoma bodo prenehali delovati tudi drugi organi osebe.
