Karakari (Caracara): opis, vrste, razširjenost in prehrana
Karakari: opis, vrste, razširjenost in prehrana — spoznajte rdečegrle, mrhovinarstvo, habitat v Ameriki, taksonomske skrivnosti in prehranske navade.
Karakari so ptice roparice iz družine sokolov (Falconidae). Živijo v Južni in Srednji Ameriki ter na jugu ZDA. Večinoma niso hitri letalci in so mrhovinarji. Ena od vrst, rdečegrla karakara, se prehranjuje z žuželkami ter ličinkami čebel in os.
Opis
Karakari so srednje do velike ptice z močnim kljunom in dolgimi krili ter repom. Njihov videz se razlikuje med vrstami — nekatere so temnejše, druge svetlejše z značilnimi barvnimi vzorci na glavi in vratu. V primerjavi z mnogimi drugimi sokoli karakari pogosteje opazimo, da hodijo po tleh pri iskanju hrane; niso zgradjeni za hitri, žerjljični let, temveč za bolj počasen, krožeč ali lovski let in za živahno iskanje mrhovine ali plena na tleh.
Vrste in taksonomija
Taksonomska razvrstitev karakar je nekoliko kompleksna in se je skozi čas spreminjala. Nekateri viri navajajo pet živečih rodov in okoli 11 živih vrst. Prvotno so bile pogosto vse uvrščene v rod Polyborus, danes pa se vrstni rodovi običajno ločijo v rodove kot so Caracara, Daptrius, Ibycter, Milvago in Phalcoboenus, odvisno od vira in uporabljenih taksonomskih meril.
Nekatere vrste so izumrle; iz fosilnih najdb poznamo primerke iz katranskih jam La Brea, znana pa je tudi izumrtja vrst na nekaterih oceaničnih otokih (na primer izumrla karakara z otoka Guadalupe). Takšna izumrtja so običajno povezana z izgubo habitata, ljudskimi posegi in uvedbo plenilcev ali bolezni.
Razširjenost in habitat
Karakari zasedajo širok razpon habitatov: odprte travnike, savane, polsušne predele, robove gozdov, obdelane površine in obalna območja. Nekatere vrste, kot je južna karakara (Caracara plancus), so običajno v odprtih kmetijskih predelih, medtem ko so druge vrste omejene na tropične gozdove ali gorska pobočja. V ZDA se pojavlja predvsem na jugu, v Srednji in Južni Ameriki pa so široko razširjene.
Prehrana in vedenje
Karakari so oportunistični prehranjevalci. Njihova prehrana vključuje:
- mrhovino in ostanke plena;
- majhne sesalce, ptice, plazilce in ribe;
- velike žuželke in njihove ličinke (med njimi tudi ličinke čebel in os);
- jajca in mladiče drugih ptic;
- včasih tudi sadje in odpadke v bližini naselij.
Veliko vrst lovi s tal — preiskujejo zemljo, rastje in obale — ter radi izkoriščajo priložnost za krajo plena (kleptoparasitizem) ali iskajo ostanke ob cestah in pri čredah živine. Nekatere vrste so specializirane za iskanje določenih virov hrane, na primer rdečegrla karakara, ki pogosto išče gnezda žuželk in njihove ličinke.
Razmnoževanje in socialno življenje
Karakari gnezdijo v drevesih, na skalnih policah ali na zgradbah. Gnezda so lahko preprosta ali bolj urejena iz vej. Samica običajno izleže 2–4 jajca; starša si delita naloge pri inkubaciji in vzgoji mladičev, čeprav se razmerja v vlogah razlikujejo med vrstami. Mladiči običajno ostanejo v bližini gnezda dokler niso sposobni samostojnega lova.
Ohranjanje in odnos do človeka
Večina karakar ni neposredno ogrožena in ima stabilne populacije, vendar so nekatere vrste lokalno izpostavljene grožnjam, kot so izguba habitata, zastrupitve, lov in motnje s strani človeka. Otokovne vrste so posebej ranljive — zgodovina izumrtij (npr. Guadalupe) kaže, kako lahko človeški vplivi hitro ogrozijo populacije.
V nekaterih regijah so karakare koristne, saj čistijo okolje z odstranjevanjem mrhovine in nadzorujejo populacije žuželk in majhnih sesalcev. Hkrati lahko pride do konfliktov, če se ptice hranijo iz kmetijskih nasadov ali prevzemajo hrano v bližini človeka.
Zaključek
Karakari so zanimiva skupina ptic, ki združuje prilagodljivost, raznolikost vedenja in pomembno vlogo pri ekosistemih Amerike. Njihova taksonomija in ekologija še vedno zanimata raziskovalce, kar pomeni, da se znanje o teh pticah še naprej razvija.
Iskati