Karnozavri so podskupina teropodnih dinozavrov in se običajno umeščajo v rod Carnosauria. Izraz se je v zgodnjih delih paleontologije uporabljal široko, danes pa ga kladistične opredelitve uporabljajo ožje; mnogi avtorji raje govorijo o Allosauroidea.

V to skupino sodijo nekatere največje in najbolj znane mesojede živali iz obdobij jure in krede, kot so Allosaurus, Carcharodontosaurus in Neovenator. Sodobna kladistična analiza opredeljuje Carnosauria (ali Allosauroidea) kot tiste tetanurane, ki imajo z Allosaurusom bolj nedavnega skupnega prednika kot s sodobnimi pticami.

Taksonomija in raznolikost

V okviru Allosauroidea običajno priznavajo več družin ali poudarjajo naslednje skupine (različni avtorji jih lahko razvrstijo različno): Allosauridae, Carcharodontosauridae, Neovenatoridae in sorodne enote (npr. metriacanthosauridi / sinraptoridi v nekaterih študijah). Skupina je bila razširjena po vseh večjih kopenskih kontinentih in je vključevala tako srednje velike plenilce kot gigantske rugose dolžine več deset metrov.

Zgradba in značilnosti

  • Lobanja: odprte z veliko fenestrami (okni) in pogosto sestavljena iz tanjših plošč kosti — to zmanjšuje težo glave pri velikih živali.
  • Zobje: dolgi, nazobčani, pogosto ukrivljeni, primerni za sekanje mesa; pri carcharodontosauridih so bili zobje široki in režnjasto nazobčani, sposobni krožiti in rezati velike dele mesa.
  • Roke in okončine: roke so bile običajno relativno močne z več prsti (pogosto trije funkcionalni prsti) in velikimi kremplji — verjetno so jih uporabljali za prijemanje in držanje plena.
  • Noge: noge so bile prilagojene za hojo in tek, vendar niso bile tako ekstremno specializirane za vzdržljiv hitro tek kot pri nekaterih tiranozavrih; razmerje stegnenice in golenice ter robustna zgradba nakazujeta kombinacijo moči in zmerne hitrosti.
  • Pneumatičnost: mnogi kosti so imele zračne votline in pleurokoele, kar kaže na povezavo z dihalnim sistemom, ki vključuje zračne vrečke in povečuje učinkovitost dihanja.

Velikost in ekološke vloge

Velikost karnozavrov je zelo variirala: manjše vrste so bile dolge le nekaj metrov, medtem ko so največji predstavniki (npr. nekateri carcharodontosauridi) dosegali dolžino več kot 10 m in težo več ton. V svojih okoljih so pogosto predstavljali apex plenilce — pri nekaterih lokacijah, npr. pri Allosaurusu v Morrisonovi formaciji, so bili verjetno glavni plenilci jurjskega ekosistema.

Življenjski način in prehranjevanje

  • Karnozavri so verjetno lovili velike rastlinojede dinozavre in druge živali, uporabljali pa so kombinacijo močnih čeljusti in krempljev ter svojih močnih rok pri obvladovanju plena.
  • Pri Allosaurusu so bili predlagani različni načini napada — od grizenja in vlečenja do uporabe glave kot orodja za udarce ali "seksajoče" slashing poteze z zobmi. Ta vprašanja so predmet razprav in interpretacij na osnovi anatomskih dokazov.
  • Nekateri fosilni najdbišča (npr. kosti v skupinah) nakazujejo možnost socialnega vedenja ali vsaj skupinskega zbiranja pri določenih taksonih, kar je bilo interpretirano kot možna skupinska lovska strategija — a to ostaja sporno.

Senzori in gibanje

Karnozavri so imeli relativno velike oči in dolgo, ozko lobanjo; to je pomenilo dobro vidno zaznavo, tudi delno stereoskopski vid (binokularno prekrivanje vidnih polj), kar je koristilo pri ocenjevanju razdalje do plena. Razmerje med stegnenico in golenico (ste­gnenica običajno daljša od golenice) kaže, da niso bili izjemno specializirani za dolg vzdržljiv tek, ampak so bili verjetno sposobni hitrih izbruhov in obvladovanja plena v bližnjih spopadih.

Fosilni zapis in geografska razširjenost

Fosili karnozavrov segajo od srednje jure do krede, torej ta skupina ni izumrla ob koncu jure, kot so nekoč domnevali. Nebralne linije so preživele v različni obliki v srednji in pozni kredi; najdbe vključujejo primerke iz Severne in Južne Amerike, Evrope, Afrike, Azije in Avstralije. Primeri, ki jih pogosto omenjamo, so Allosaurus (Jura, Severna Amerika), velike carcharodontosauride kot Carcharodontosaurus (pozna krede, Afrika) ter srednje-kredni neovenatoridi, med katere sodijo Aerosteon, Australovenator, Fukuiraptor in Neovenator.

Paleobiološke ugotovitve in odprta vprašanja

  • Med zanimivimi lastnostmi je razvita pneumatizacija skeleta in dobro razvita mišična oprema vratu pri nekaterih rodovih, kar kaže na dinamične načine napada in obdelave velikega plena.
  • Vprašanje morebitnega perja pri velikih karnozavrih ostaja odprto — neposredni dokazi za perje pri velikih predstavnikih so redki; majhni sorodniki tetanuranov kažejo filamentozne strukture, zato možnost delne odeje z vlakni ni izključena.
  • Razmerje med anatomijo in vedenjem (npr. ali so nekateri rodovi lovili v skupinah) še vedno zahteva več dokaza; interpretacije se pogosto opirajo na gomile fosilov, poškodbe kosti in podobne podatke.

Z vidika sistematike in paleoekologije so karnozavri pomembna skupina za razumevanje, kako so se razvijali veliki kopenski plenilci pred pojavom in prevlado nekaterih kasnejših tiranozavrov. (Glej spodnji kladogram za razmerja med ključnimi rodovi in družinami.)