Allosaurus (alozaver) — jurski teropod: velikost, plen in vedenje

Živi ali mrtvi sauropodi se zdijo verjetni kandidati za plen. Odkrite so bile kosti sauropodov z luknjami, ki ustrezajo zobem alozavrov, in prisotnost izpadlih zob alozavrov s kostmi sauropodov.

Obstajajo dramatični dokazi o napadih alozavrov na stegozavra. Najdeno je bilo alozavrovo repno vretence z delno zaceljenim vbodom, ki ustreza stegozavrovemu repnemu bodalu. Prav tako je najdena stegozavrova vratna ploščica z rano v obliki črke U, ki se dobro ujema z alozavrovim smrčkom.

Allosaurus verjetno ni bil plenilec odraslih sauropodov, razen če je lovil v jatah. Imel je skromno lobanjo in razmeroma majhne zobe, odrasli sauropodi pa so ga močno pretehtali. Druga možnost je, da je raje lovil mladiče kot odrasle živali.

Raziskovalci so podali tudi druge predloge. Robert T. Bakker je kratke zobe primerjal z zobmi na žagi. Ta žagi podoben rezalni rob poteka po celotni dolžini zgornje čeljusti in bi se lahko zabodel v plen. Ta vrsta čeljusti bi omogočala sekalne napade na veliko večji plen s ciljem oslabitve žrtve.

Druga študija je pokazala, da je lobanja zelo močna, vendar ima relativno majhno moč ugriza. Avtorji so domnevali, da je alozaver uporabljal lobanjo kot sekiro proti plenu, saj je napadel z odprtimi usti, z zobmi zarezal v meso in ga odtrgal, ne da bi razcepil kosti.

Predlagali so, da bi lahko uporabili različne strategije proti različnemu plenu. Lobanja je bila dovolj lahka, da je omogočala napade na manjše in okretnejše ornitopode, vendar dovolj močna za napade iz zasede na večji plen, kot so stegozavri in sauropodi.

Njihove zamisli so izpodbijali drugi raziskovalci, ki niso našli sodobnih primerov napada s sekiro. Bolj verjetno se jim je zdelo, da je bila lobanja močna, da je lahko absorbirala pritiske, ki jih je povzročal boj s plenom.

Prvotni avtorji so opozorili, da sam alozaver nima sodobnega ekvivalenta, zato odsotnost sodobnega "napadalca s sekiro" ni pomembna. Menili so, da je bila vrsta zob dobro prilagojena takšnemu napadu in da so členki (sklepi) v lobanji pomagali zmanjšati stres.

Druga možnost za obvladovanje velikega plena je, da so bili teropodi, kot je alozaver, "mesojedci", ki so lahko iz živih sauropodov odtrgali dovolj mesa, da je plenilcu zadoščalo za preživetje in mu plena ni bilo treba ubiti v celoti. Ta strategija je morda omogočila, da si je plen opomogel in se kasneje ponovno hranil.

Druga zamisel je, da bi lahko ornitopode, ki so bili najpogostejši razpoložljivi plen, Allosaurus umiril tako, da bi plen prijel s prednjimi okončinami in nato ugriznil v grlo, da bi mu zdrobil sapnik. Prednje okončine so bile močne in sposobne zadržati plen, členjenost krempljev pa nakazuje, da bi jih lahko uporabili za zatikanje.

Oblika alozavrove lobanje je binokularni vid omejila na 20° širine, kar je nekoliko manj kot pri sodobnih krokodilih. Tako kot pri krokodilih je to morda zadoščalo za ocenjevanje razdalje plena in čas napada. Podobna širina njihovega vidnega polja nakazuje, da so bili alozavri, tako kot sodobni krokodili, lovci iz zasede.

Največja hitrost alozavra je bila ocenjena na 30 do 55 kilometrov na uro (19 do 34 milj na uro).

Najdišče fosilov, znano kot kamnolom dinozavrov Cleveland-Lloyd v okrožju Emery v Utahu, je bilo znano že leta 1927, vendar se je večje delo v njem začelo šele leta 1960. Med letoma 1960 in 1965 je skoraj 40 ustanov pridobilo na tisoče kosti. Kamnolom je pomemben zaradi številnih ostankov alozavrov, stanja primerkov in našega nepoznavanja njegovega starodavnega izvora. Ocenjujejo, da so bili tam najdeni ostanki vsaj 46 A. fragilis od najmanj 73 dinozavrov. Najdeni fosili so disartikulirani (ločeni) in dobro pomešani.

Med možnostmi nastanka so tudi, da živali obtičijo v močvirju, se ujamejo v globokem blatu, postanejo žrtve smrtnosti, ki jo povzroči suša, ob vodnem viru ali pa se ujamejo v ribniku ali izvirih, ki se napajajo iz izvira. Ne glede na vzrok je zaradi velike količine dobro ohranjenih ostankov alozavra ta žival eden najbolj znanih teropodov. Najdeni so primerki skoraj vseh starosti in velikosti, od manj kot 1 metra do 12 metrov (39 čevljev).

Obstaja pet priznanih vrst alozavrov:

• A. fragilis
• A. tendagurensis
• A. atrox
• A. europaeus
• A. jimmadseni

Alozaver je tako kot tiranozaver v popularni kulturi postal kvintesenca velikega mesojedega dinozavra.

Je pogost dinozaver v muzejih. Številni muzeji so sodelovali pri izkopavanjih v kamnolomu dinozavrov v Clevelandu Lloyd. Do leta 1976 so imeli muzeji v osmih državah na treh celinah material ali odlitke clevelandsko-loydovskih alozavrov. Alozaver je uradni "državni fosil" Utaha.

Allosaurus je glavni plenilec v romanu Arthurja Conana Doyla Izgubljeni svet iz leta 1912 in njegovi filmski priredbi iz leta 1925, prvem celovečernem filmu z dinozavri.

Allosaurus je bil glavni dinozaver v filmu The Beast of Hollow Mountain iz leta 1956 in v filmu Dolina Gwangi iz leta 1969. Gwangi je bil označen kot alozaver, čeprav je Ray Harryhausen svoj model za to bitje zasnoval na podobi tiranozavra Charlesa R. Knighta. Allosaurus se je leta 1999 pojavil v drugi epizodi BBC-jeve televizijske serije Walking with Dinosaurs in v nadaljevanju posebne serije The Ballad of Big Al, v kateri so ugibali o življenju primerka "Big Al", ki so ga razkrile številne poškodbe in patologije na njegovem okostju.