Allosaurus (alozaver) — jurski teropod: velikost, plen in vedenje

Allosaurus (alozaver) — jurski teropod: odkrijte njegovo velikost, plenilsko vedenje, možen lov v jatah in odkritja iz Morrisonove formacije.

Allosaurus je bil velik teropodni dinozaver iz obdobja jure, plenilski mesojedec.

Allosaurus je bil v povprečju dolg 8,5 metra (28 čevljev), čeprav nekateri ostanki kažejo, da je lahko dosegel več kot 12 metrov (39 čevljev). Njegove triprste sprednje noge so bile manjše od velikih zadnjih, telo pa je bilo uravnoteženo z dolgim in težkim repom. Tehtal je 2/3 tone.

Je najpogostejši veliki plenilec, ki ga najdemo v Morrisonovi formaciji v Severni Ameriki. Ta formacija je nastala pred 155 do 145 milijoni let, v juri.

Alozaver je bil na vrhu prehranjevalne verige. Verjetno je bil plen velikih rastlinojedih dinozavrov in morda celo drugih plenilcev (npr. ceratosavra). Potencialni plen so bili ornitopodi, stegozavri in sauropodi.

Nekateri paleontologi menijo, da se je alozaver obnašal kooperativno in da je lovil v jatah. Drugi menijo, da so bili med seboj agresivni.

Skupine so bile v fosilnem zapisu najdene skupaj. To je lahko dokaz vedenja v jati ali pa posledica prehranjevanja osamljenih osebkov na istem truplu.

Najdeni so bili ostanki številnih osebkov, med katerimi so nekateri skoraj popolni. Najdenih je bilo več kot devetinšestdeset osebkov ene vrste.

Opis telesa in prilagoditve za plenjenje

Allosaurus je imel sorazmerno lahek, vendar močan in gibčen okostnjak. Lobanja je bila široka in opremljena z več odprtinami (fenestrami), kar je zmanjšalo težo glave, hkrati pa omogočalo močne mišice za ugriz. Zobi so bili nazobčani in rahlo ukrivljeni — primerni za zarezovanje in rezanje mesa, ne toliko za zdrobljanje kosti kot pri nekaterih kasnejših teropodih.

Sprednje okončine so bile triprstne z velikimi kremplji, ki so verjetno služili pri držanju plena. Kljub sorazmerno majhnim rokam so te nosile močne mišice in niso bile nepomembne pri lovu. Dolg in mišičast rep je pomagal pri ravnotežju in spretnem obračanju med hitrim gibanjem.

Velikost in teža — sodobne ocene

Ocenjena povprečna dolžina 8,5 metra velja za veliko, vendar je obstajala znatna variabilnost med osebki. Nekateri fragmentarni ostanki kažejo možnosti za primerke nad 12 metri. Kar zadeva težo, so starejše ocene navajale približno 2/3 tone, sodobne študije pa običajno navajajo širši razpon - pribl. 1–2,5 tone, odvisno od metode ocenjevanja in posameznega osebka.

Življenjski prostor in ekosistem

Morrisonova formacija je predstavljala razgiban pokrajinski mozaik poplavnih ravnic, rek in gozdnatih območij v polsuhem podnebju s sezonskim deževanjem. Allosaurus je deloval kot vrhovni plenilec v tem ekosistemu in je živel ob boku velikih sauropodov (kot so Camarasaurus, Diplodocus, Apatosaurus), pa tudi stegozavrov in raznih ornitopodov.

Prehrana in način plenjenja

Allosaurus je verjetno kombiniral več načinov pridobivanja hrane: aktivni lov in tudi prehranjevanje z leži. Njegovi zobje in gibčnost telesa kažejo, da je lahko napadel velike rastlinojede dinozavre z nizi hitrih ugrizov in sunkov, pri čemer so zareze in potegi ranile plen. Nekateri raziskovalci menijo, da je uporabljal tehniko "hit-and-slap" — močne, ponavljajoče udarce z gobcem in zobmi, da bi raztrgal kožo in meso.

Fosilni dokazi, kot so ugrizne brazgotine na kosteh drugih dinozavrov in sledi ugrizov na lastnih kosteh, nakazujejo, da je bil tudi sekundaren prehranjevalec (scavenger) v določenih situacijah.

Družbeno vedenje in dokazi iz fosilov

Vprašanje, ali je alozaver lovil v jatah, ostaja odprto. Obstajajo najdbe več posameznikov skupaj (npr. Cleveland-Lloyd quarries so znani po gostoti ostankov), kar je lahko argument za socialno vedenje ali pa posledica naključnih dogodkov (npr. mrtvišč po poplavi ali množično zbiranje ob truplih). Drugi dokazi, kot so patologije in sledi poškodb na kosteh, kažejo tako medsebojne spopade kot tudi možnost skupinskega lova.

Bite marks (sledi ugrizov) na kosteh Allosaurusovih primerkov včasih nakazujejo medvrstno agresijo ali celo kanibalizem — vendar interpretacija teh sledi ni vedno enoznačna.

Fosilne najdbe in zgodovina raziskav

Odkritji Allosaurusov v Severni Ameriki sodijo med najbolje raziskane ter pogosto zelo ohranjene. Najdenih je več kot devetinšestdeset osebkov ene vrste (vključno s številnimi skoraj popolnimi skeleti), kar omogoča paleontologom podrobno proučevanje njegove anatomije, rasti in bolezni. Tipična vrsta je Allosaurus fragilis, poimenovana v 19. stoletju.

Na kosteh so pogosto zaznane poškodbe in zaceljene rane, kar kaže na trdo življenje, polno poškodb in preživetvenih izzivov — to nam pomaga rekonstruirati vedenje in ekologijo tega jurskega plenilca.

Zaključek

Allosaurus je bil vsestransko prilagojen in eden najpomembnejših vrhovnih plenilcev jurskih ekosistemov Severne Amerike. Čeprav ostaja nekaj nejasnosti okoli njegovega družbenega vedenja in natančnih taktik lova, obsežna fosilna gradiva omogočajo vedno bolj podrobno sliko njegovega videza, navad in vloge v takratnem okolju.

Hranjenje

Živi ali mrtvi sauropodi se zdijo verjetni kandidati za plen. Odkrite so bile kosti sauropodov z luknjami, ki ustrezajo zobem alozavrov, in prisotnost izpadlih zob alozavrov s kostmi sauropodov.

Obstajajo dramatični dokazi o napadih alozavrov na stegozavra. Najdeno je bilo alozavrovo repno vretence z delno zaceljenim vbodom, ki ustreza stegozavrovemu repnemu bodalu. Prav tako je najdena stegozavrova vratna ploščica z rano v obliki črke U, ki se dobro ujema z alozavrovim smrčkom.

Allosaurus verjetno ni bil plenilec odraslih sauropodov, razen če je lovil v jatah. Imel je skromno lobanjo in razmeroma majhne zobe, odrasli sauropodi pa so ga močno pretehtali. Druga možnost je, da je raje lovil mladiče kot odrasle živali.

Raziskovalci so podali tudi druge predloge. Robert T. Bakker je kratke zobe primerjal z zobmi na žagi. Ta žagi podoben rezalni rob poteka po celotni dolžini zgornje čeljusti in bi se lahko zabodel v plen. Ta vrsta čeljusti bi omogočala sekalne napade na veliko večji plen s ciljem oslabitve žrtve.

Druga študija je pokazala, da je lobanja zelo močna, vendar ima relativno majhno moč ugriza. Avtorji so domnevali, da je alozaver uporabljal lobanjo kot sekiro proti plenu, saj je napadel z odprtimi usti, z zobmi zarezal v meso in ga odtrgal, ne da bi razcepil kosti.

Predlagali so, da bi lahko uporabili različne strategije proti različnemu plenu. Lobanja je bila dovolj lahka, da je omogočala napade na manjše in okretnejše ornitopode, vendar dovolj močna za napade iz zasede na večji plen, kot so stegozavri in sauropodi.

Njihove zamisli so izpodbijali drugi raziskovalci, ki niso našli sodobnih primerov napada s sekiro. Bolj verjetno se jim je zdelo, da je bila lobanja močna, da je lahko absorbirala pritiske, ki jih je povzročal boj s plenom.

Prvotni avtorji so opozorili, da sam alozaver nima sodobnega ekvivalenta, zato odsotnost sodobnega "napadalca s sekiro" ni pomembna. Menili so, da je bila vrsta zob dobro prilagojena takšnemu napadu in da so členki (sklepi) v lobanji pomagali zmanjšati stres.

Druga možnost za obvladovanje velikega plena je, da so bili teropodi, kot je alozaver, "mesojedci", ki so lahko iz živih sauropodov odtrgali dovolj mesa, da je plenilcu zadoščalo za preživetje in mu plena ni bilo treba ubiti v celoti. Ta strategija je morda omogočila, da si je plen opomogel in se kasneje ponovno hranil.

Druga zamisel je, da bi lahko ornitopode, ki so bili najpogostejši razpoložljivi plen, Allosaurus umiril tako, da bi plen prijel s prednjimi okončinami in nato ugriznil v grlo, da bi mu zdrobil sapnik. Prednje okončine so bile močne in sposobne zadržati plen, členjenost krempljev pa nakazuje, da bi jih lahko uporabili za zatikanje.

Oblika alozavrove lobanje je binokularni vid omejila na 20° širine, kar je nekoliko manj kot pri sodobnih krokodilih. Tako kot pri krokodilih je to morda zadoščalo za ocenjevanje razdalje plena in čas napada. Podobna širina njihovega vidnega polja nakazuje, da so bili alozavri, tako kot sodobni krokodili, lovci iz zasede.

Največja hitrost alozavra je bila ocenjena na 30 do 55 kilometrov na uro (19 do 34 milj na uro).

okostji alozavra in stegozavra, Denverski muzej narave in znanosti


Odlitek lobanje alozavra v muzeju Museum für Naturkunde v Berlinu

Mediji

Alozaver je tako kot tiranozaver v popularni kulturi postal kvintesenca velikega mesojedega dinozavra.

Je pogost dinozaver v muzejih. Številni muzeji so sodelovali pri izkopavanjih v kamnolomu dinozavrov v Clevelandu Lloyd. Do leta 1976 so imeli muzeji v osmih državah na treh celinah material ali odlitke clevelandsko-loydovskih alozavrov. Alozaver je uradni "državni fosil" Utaha.

Allosaurus je glavni plenilec v romanu Arthurja Conana Doyla Izgubljeni svet iz leta 1912 in njegovi filmski priredbi iz leta 1925, prvem celovečernem filmu z dinozavri.

Allosaurus je bil glavni dinozaver v filmu The Beast of Hollow Mountain iz leta 1956 in v filmu Dolina Gwangi iz leta 1969. Gwangi je bil označen kot alozaver, čeprav je Ray Harryhausen svoj model za to bitje zasnoval na podobi tiranozavra Charlesa R. Knighta. Allosaurus se je leta 1999 pojavil v drugi epizodi BBC-jeve televizijske serije Walking with Dinosaurs in v nadaljevanju posebne serije The Ballad of Big Al, v kateri so ugibali o življenju primerka "Big Al", ki so ga razkrile številne poškodbe in patologije na njegovem okostju.

Model alozavra v mestu Bałtów na Poljskem.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bil Allosaurus?

V: Kako dolg je bil v povprečju alozaver?

V: Ali je bil lahko alozaver daljši od 12 metrov (39 čevljev)?

V: Kolikšna je bila teža alozavra?

V: Kaj je alozaver jedel?

V: Kateri je bil najpogostejši veliki plenilec, najden v Morrisonovi formaciji v Severni Ameriki?

V: Ali so obstajali dokazi, da je alozaver lovil v jatah?

Išči po črki