Christopher Eric Hitchens (13. april 1949 – 15. december 2011) je bil anglo-ameriški publicist, esejist, kritik religije in znan debater. Bil je tudi spoštovan kolumnist in avtor številnih knjig ter dolgoletni zagovornik filozofskega gibanja humanizem. Pisal je za različne revije, kot so The Nation, Free Inquiry, Slate in druge; prispevke je objavljal tudi v Vanity Fair in drugih medijih.
Življenje in izobraževanje
Hitchens se je izobraževal na Balliol Collegeu v Oxfordu, kjer je diplomiral leta 1970. Po diplomi je začel pisati za revije in časopise, kmalu pa si je ustvaril ime kot provokativen in eruditen esejist. Leta 1982 se je preselil v Washington, D.C., kasneje pa je pridobil tudi ameriško državljanstvo ter je zato pogosto opisan kot anglo-ameriški pisatelj.
Delo, teme in slog
Hitchens je bil znan po ostri, včasih polemični retoriki, ki je združevala široko znanje iz literature, zgodovine in politike. Pogosto je pisal o politiki, literaturi, kulturi in predvsem o veri. Med njegovimi najbolj odmevnimi knjigami so eseji in polemike, kot je Bog ni velik: Kako religija zastruplja vse (God Is Not Great: How Religion Poisons Everything) iz leta 2007, v kateri razvija argumente proti organizirani veri in vplivu religije v sodobni družbi. Med drugimi deli so tudi zbirke esejev in spomini, ki razkrivajo njegov pogled na javno življenje in intelektualne debate.
Ateizem in kritika religije
Hitchens je bil javno ateist, kar je jasno izpostavljal v svojih eseji, javnih nastopih in knjigah. Leta 1988 je od svoje babice izvedel, da je bila njegova mati Judinja, vendar je to pretežno osebno dejstvo ni spremenilo njegovega stališča do vere; Hitchens ni sprejel nobene verske pripadnosti. O svojih verskih pogledih je najodločneje pisal v knjigi Bog ni velik, kjer je združil kritiko teologije z opazki o družbenih posledicah verskega prepričanja.
Terenske izkušnje in tveganja
Hitchens je pogosto skušal pisati iz neposredne izkušnje in je sam poročal z različnih prizorišč konfliktov in političnih dogodkov. Da bi podkrepil svoje eseje in poročila, je bil med drugim v Sarajevu pod obstreljevanjem, na Češkoslovaškem je bil zaprt, leta 2008 pa so ga brutalno pretepli v Bejrutu v Libanonu. Leta 2009 je Hitchens privolil, da ga bodo mučili z vodno desko (waterboarding), da bi preizkusil trditve ameriških oblasti o tej praksi; v reviji Vanity Fair je zapisal: "Če waterboarding ne pomeni mučenja, potem mučenje ne obstaja."
Spore in politične pozicije
Hitchens je bil pogosto v središču intelektualnih in političnih razprav. Bil je prepoznaven član kroga tako imenovanih “novih ateistov” in je pogosto nastopal v javnih debatah z verujočimi intelektualci. Hkrati je bil kontroverzen zaradi svojih stališč v nekaterih zunanjepolitičnih vprašanjih — zlasti zaradi podpore ameriški intervenciji v Iraku — kar je povzročilo močne odzive tako med levičarji kot konservativci. Prav tako je napadel javne osebnosti, na primer pri kritiki dela matere Terezije v knjigi o tej temi, in je zaradi svojih ostrih ocen prejel veliko polemik.
Zdravje in smrt
Hitchens je pozno v življenju zbolel za raka na požiralniku. V javnosti je odprto govoril o bolezni in zdravljenju. Umrl je 15. decembra 2011; njegova smrt je sprožila številne odzive iz sveta kulture, medijev in politike, kjer so poudarjali njegov vpliv kot javnega intelektualca in neomajnega kritika verskih in političnih avtoritet.
Zapustnina
Hitchensovo delo ostaja del sodobnih razprav o veri, sekularizmu, svobodi govora in vlogi javnih intelektualcev. Njegove knjige in eseji se še naprej berejo in citirajo, njegovi nastopi pa so pogosto uporabljeni kot primer javne polemike. Pustil je obsežen opus člankov, knjig in spominov, ki še naprej vplivajo na debate o religiji, politiki in kulturi.
Za bolj poglobljeno razumevanje njegovega življenja in dela so na voljo številne biografije, spomini in zbirke njegovih besedil, med katerimi izstopa tudi avtobiografski Hitch-22, v katerem Hitchens oseben in pogosto hudomušen slog uporablja za upodobitev lastne življenjske poti in miselnih stališč.