Britonščina (imenovana tudi britonščina, britanska, stara britonščina ali stara britonščina) je bil starodavni keltski jezik, ki so ga govorili v Veliki Britaniji. Bil je govor keltskega ljudstva, znanega kot Britanci. Do 6. stoletja se je britonščina razdelila na več sorodnih jezikov oziroma dialektov: Valižanščina, kumbriščina, kornijščina in bretonščina, ki se je pozneje uveljavila v Bretanji (Armoriki) na zahodni obali Francije.
Izvor in sorodstva
Splošna britonščina izhaja iz protokeltskega jezika, hipotetičnega skupnega prednika keltskih jezikov. Že v prvi polovici prvega tisočletja pred našim štetjem se je razcepila na ločene govore, iz katerih so se razvili kasnejši britonski jeziki. Obstajajo tudi določeni dokazi, da je bil piktski jezik morda tesno povezan z britonščino in bi lahko predstavljal dodatno vejo ali pa imel močne vplive nanjo.
Rimski vpliv, cerkev in pisni viri
Latinščina je v rimskem obdobju vplivala na britonščino, zlasti v besedišču, povezanem s civilno upravo, vojsko in kasneje z verskimi izrazi. To se je še posebej izrazilo z vdorom krščanstva in cerkvenih struktur, kjer sta Cerkev in krščanstvo, vsaj v pisni rabi in liturgiji, prinesla številne latinske izpeljanke in posojene besede. Ohranjenih je nekaj zgodnjih pisnih pričevanj v obliki imen, krajevnih imen in kasnejših srednjeveških rokopisov (npr. v stari valižanščini), kar omogoča rekonstrukcijo razvoja jezika.
Razširjenost, zamenjava in preživetje
V večjem delu današnje Škotske je britonščino postopoma zamenjala gelščina (goidelski jeziki). Južno od Firth of Forth jo je nadomestila stara angleščina (ki se je pozneje razvila v škotščino), pri čemer so se v različnih regijah pojavili različni tempo in načini zamenjave. Britonščina se je v srednjem veku delno ohranila na jugu Škotske in v pokrajini Cumbria (kumbrijska območja). V Angliji je britonščino postopoma izpodrinila angleščina; na severu Anglije je kumbriščina izginila šele v 13. stoletju. Na jugu otoka je bila kornijščina formalno izumrla do 19. stoletja, čeprav so se v poznejšem obdobju začeli poskusi revitalizacije, ki so prinesli določeno obnovo jezika v kulturnem in izobraževalnem smislu.
Jezikovne značilnosti in dediščina
Britonski jeziki spadajo v skupino insularnih keltskih jezikov in delijo več tipičnih značilnosti, kot so začetne mutacije soglasnikov, specifične slovnične strukture in besedišče, ki se razlikuje od indoevropskih sosedov. Njihova dediščina je vidna v številnih krajevnih imenih, nekaterih posojenih besedah v staroangleščini in modernejših jezikih ter v literarnih delih srednjeveške Walesa in Bretanje. Bretonščina se je razvila iz britonskih govorov, ki so jih v 5.–7. stoletju prinesli priseljenci v Armoriko, in je edini britonski jezik, ki se je ohranil na celinskem delu Evrope.
Danes študij britonščine pomaga razumeti zgodovinske migracije, kulturne stike in razvoj keltskih jezikov v Britaniji ter prispeva k prizadevanjem za ohranitev in revitalizacijo sodobnih britonskih jezikov, predvsem valižanščine in kornijščine.
