Britonščina: starodavni keltski jezik Velike Britanije
Britonščina (imenovana tudi britonščina, britanska, stara britonščina ali stara britonščina) je bil starodavni keltski jezik, ki so ga govorili v Veliki Britaniji. Bil je govor keltskega ljudstva, znanega kot Britanci. Do 6. stoletja se je britonščina razdelila na več sorodnih jezikov oziroma dialektov: Valižanščina, kumbriščina, kornijščina in bretonščina, ki se je pozneje uveljavila v Bretanji (Armoriki) na zahodni obali Francije.
Izvor in sorodstva
Splošna britonščina izhaja iz protokeltskega jezika, hipotetičnega skupnega prednika keltskih jezikov. Že v prvi polovici prvega tisočletja pred našim štetjem se je razcepila na ločene govore, iz katerih so se razvili kasnejši britonski jeziki. Obstajajo tudi določeni dokazi, da je bil piktski jezik morda tesno povezan z britonščino in bi lahko predstavljal dodatno vejo ali pa imel močne vplive nanjo.
Rimski vpliv, cerkev in pisni viri
Latinščina je v rimskem obdobju vplivala na britonščino, zlasti v besedišču, povezanem s civilno upravo, vojsko in kasneje z verskimi izrazi. To se je še posebej izrazilo z vdorom krščanstva in cerkvenih struktur, kjer sta Cerkev in krščanstvo, vsaj v pisni rabi in liturgiji, prinesla številne latinske izpeljanke in posojene besede. Ohranjenih je nekaj zgodnjih pisnih pričevanj v obliki imen, krajevnih imen in kasnejših srednjeveških rokopisov (npr. v stari valižanščini), kar omogoča rekonstrukcijo razvoja jezika.
Razširjenost, zamenjava in preživetje
V večjem delu današnje Škotske je britonščino postopoma zamenjala gelščina (goidelski jeziki). Južno od Firth of Forth jo je nadomestila stara angleščina (ki se je pozneje razvila v škotščino), pri čemer so se v različnih regijah pojavili različni tempo in načini zamenjave. Britonščina se je v srednjem veku delno ohranila na jugu Škotske in v pokrajini Cumbria (kumbrijska območja). V Angliji je britonščino postopoma izpodrinila angleščina; na severu Anglije je kumbriščina izginila šele v 13. stoletju. Na jugu otoka je bila kornijščina formalno izumrla do 19. stoletja, čeprav so se v poznejšem obdobju začeli poskusi revitalizacije, ki so prinesli določeno obnovo jezika v kulturnem in izobraževalnem smislu.
Jezikovne značilnosti in dediščina
Britonski jeziki spadajo v skupino insularnih keltskih jezikov in delijo več tipičnih značilnosti, kot so začetne mutacije soglasnikov, specifične slovnične strukture in besedišče, ki se razlikuje od indoevropskih sosedov. Njihova dediščina je vidna v številnih krajevnih imenih, nekaterih posojenih besedah v staroangleščini in modernejših jezikih ter v literarnih delih srednjeveške Walesa in Bretanje. Bretonščina se je razvila iz britonskih govorov, ki so jih v 5.–7. stoletju prinesli priseljenci v Armoriko, in je edini britonski jezik, ki se je ohranil na celinskem delu Evrope.
Danes študij britonščine pomaga razumeti zgodovinske migracije, kulturne stike in razvoj keltskih jezikov v Britaniji ter prispeva k prizadevanjem za ohranitev in revitalizacijo sodobnih britonskih jezikov, predvsem valižanščine in kornijščine.
Deli Britanskega otočja, kjer so okoli leta 450-500 n. št. govorili britonščino (rdeča barva), gelščino (zelena barva) in piktščino (modra barva).
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je britonščina?
O: Splošna britonščina (imenovana tudi splošna britonščina, britonščina, stara britonščina ali stara britonščina) je bil starodavni jezik, ki so ga v Veliki Britaniji govorili Kelti, znani kot Britanci.
V: Kako se je razvil?
O: Britonščina je izšla iz protokeltskega jezika, hipotetičnega starševskega jezika. V prvi polovici prvega tisočletja pred našim štetjem se je že razdelila na ločena narečja ali jezike.
V: Katere so njene veje?
O: Glavne veje splošne britonščine so bile valižanščina, kumbrščina, kornijščina in bretonščina. Obstajajo tudi dokazi, da je bila piktščina morda peta veja.
V: Ali je bil v rimskih časih na britonščino kakšen vpliv latinščine?
O: Da, dokazi iz valižanščine kažejo, da je imela latinščina v rimskem obdobju velik vpliv na britonščino. To velja zlasti za cerkev in krščanstvo, ki sta skoraj vsa izpeljana iz latinščine.
V: Kdaj se je začela nadomeščati na Škotskem?
O: V večjem delu Škotske jo je v srednjem veku nadomestila gelščina. Južno od Firth of Forth jo je nadomestila stara angleščina (ki se je pozneje razvila v škotščino).
V: Kdaj je izginila v Angliji?
O: V Angliji je britonščino postopoma zamenjala angleščina, pri čemer je kumbrijščina izginila šele v 13. stoletju, kornijščina pa je v 19. stoletju postala mrtev jezik.
V: Ali so bili kakšni poskusi oživitve tega jezika? O: Da, bilo je nekaj poskusov oživitve tega jezika, ki so bili dokaj uspešni.
