Dansko odporniško gibanje med 2. svetovno vojno: zgodovina in dejavnosti

Dansko odporniško gibanje je bilo podzemno gibanje, ki se je med drugo svetovno vojno uprlo nacistični nemški okupaciji Danske. Zaradi sprva prizanesljive ureditve, v kateri je nacistična okupacijska oblast dovolila demokratični vladi, da ostane na oblasti, se je Dansko odporniško gibanje počasi razvijalo in dolgo ostajalo bolj razdrobljeno kot odpori v nekaterih drugih zasedenih državah.

Zgodovinsko ozadje

Nemška invazija na Dansko se je zgodila 9. aprila 1940. V začetni fazi okupacije je nemška oblast dopuščala danski vladi in kralju, da nadaljujeta z vsakodnevnimi državnimi funkcijami — politika sodelovanja (samarbejdspolitikken). To je omejevalo širjenje oboroženega odpora, vendar so se že kmalu pojavile različne oblike podzemnega delovanja: tiskanje nezakonitih publikacij, zbiranje obveščevalnih podatkov, sabotaže in pomoč pregnancem. Po množičnih stavkah in naraščajočih napetostih je danska vlada avgusta 1943 odstopila, Nemci pa so uvedli neposredno oblast in takrat je odpor pridobil na obsegu in agresivnosti.

Glavne skupine in organizacija

Dansko odporniško gibanje ni bilo enotno centralizirano. Med najpomembnejše skupine so sodile:

• BOPA — ena najaktivnejših skupin, prvotno povezana s komunisti; njeno ime se v danskem jeziku pogosto navaja kot Borgerlige Partisaner oziroma civilni partizani. BOPA je izvedla številne industrijske sabotaže, še posebej proti proizvodnim obratom, ki so dobavljali Nemcem.
• Holger Danske — organizacija, ki je delovala predvsem v Københavnu in je izvajala atentate na kolaborante, obveščevalce ter druge tarče, za katere je ocenila, da ogrožajo odpor ali žrtve okupacije.
• Številne manjše skupine in mreže obveščevalcev, novinarjev podzemnih časopisov (De Frie Danske in podobni), ter lokalne mreže, ki so sodelovale pri skrivanju ljudi in logistiki.

Dejavnosti odpora

Glavne vrste dejavnosti so vključevale:

• Nezakonito tiskanje in razpečevanje publikacij, s katerimi so ohranjali informiranost prebivalstva in spodbujali upor.
• Obveščevalno delo — zbiranje podatkov o nemških gibanjih in objektih ter njihov prenos britanskemu Službi za posebne operacije (SOE) in drugim zavezniškim službam.
• Sabotaže — poškodovanje železniške infrastrukture, telekomunikacij, tovarn in drugih ciljev, ki so bili pomembni za nemške vojaške napore.
• Atentati in likvidacije — do leta 1944 so odporniški agenti ubili približno 400 danskih nacistov, obveščevalcev in kolaborantov; po tem datumu so bili med žrtvami tudi nekateri nemški državljani. Namen tarč je bil pogosto onemogočiti nadaljnje izdajanje informacij ali nasilje proti prebivalstvu, vendar so bile odločitve včasih improvizirane in moralno dvoumne.
• Pomoč preganjanim — skrivanje in prevoz Judov in drugih tarč progona ter organizacija njihove evakuacije v nevtralno Švedsko (glej nadalje).
• Prejem padalskih pošiljk orožja, eksploziva in opreme, ki so jih organizirali Britanci in švedske mreže, ter usposabljanje nekaterih članov v tujini.

Reševanje judovskega prebivalstva

Ena najbolj znanih akcij odpora je bila masovna evakuacija danskih Judov oktobra 1943, ko so obveščevalne informacije in civilna mreža omogočile prevoz okoli 7.000 do 7.200 Judov (številke se razlikujejo glede na vire) čez Oresund v Švedsko. To je bila plod sodelovanja ribičev, lokalnih skupnosti, cerkvenih krogov in odporniških mrež, ki so organizirali plovila, skrite poti in dokumente. Akcija je bila izjemno uspešna in je rešila večino danskih Judov pred deportacijo v koncentracijska taborišča.

Okupacijske sile in kolaboracija

V Danski so bili primeri sodelovanja s okupatorjem — nekateri posamezniki in skupine so sodelovale z nemškimi silami ali so bile vpletene v obveščevalne mreže proti odporu. Nemška oblast je uvajala tudi pomočniško policijo in posebne enote (npr. HIPO), ki so sodelovale pri pregonu odpora. To je povzročilo, da so bile tarče odpora pogosto pripadniki te vrste kolaborantskih struktur.

Posledice, povojno pomnjenje in zgodovinske ocene

Po vojni so bili odporniki v Danski večinoma dojeti kot narodni junaki. Politična elita je pogosto podpirala veterane odpora, zato v prvih povojnih desetletjih ni bilo obsežnih preiskav spornosti posameznih akcij. Konec 20. in v začetku 21. stoletja pa so zgodovinske študije in arhivska delo prinesli bolj nuansiran pogled: ugotovljeno je bilo, da so bile odločitve o tarčah včasih improvizirane, odločitve so sprejemali posamezni izvajalci z omejenimi informacijami, ter da so se pojavljale moralno dvoumne situacije in napake. Raziskave so privedle do razprav o odgovornosti, spominskih praksah in pomenu nadzora nad oboroženim odporom v civilni družbi.

Zaključek

Dansko odporniško gibanje je bilo kompleksno, heterogeno in prilagodljivo. Čeprav se je v prvih letih razvijalo počasneje zaradi posebne politike okupatorja, je kasneje odigralo pomembno vlogo pri sabotažah, obveščevalnem delu in predvsem pri reševanju judovskega prebivalstva. Njegovo delovanje in posledice ostajajo predmet historičnih raziskav ter javnih razprav o etiki in učinkovitosti odpora v času okupacije.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bilo dansko odporniško gibanje?

V: Zakaj je odporniško gibanje potrebovalo več časa, da je razvilo učinkovito taktiko?

V: V kakšne vrste ilegalnih dejavnosti so bili Danci vključeni med vojno?

V: Katere so bile glavne odporniške skupine v Københavnu?

V: Koliko danskih nacistov, obveščevalcev in kolaborantov so do leta 1944 ubili odporniški agenti?

V: Koga je odporništvo začelo pobijati po letu 1944?

V: Kako so ljudje gledali na odpor v povojnem obdobju?

Išči po črki