Zanikanje armenskega genocida: pomen, zgodovina in argumenti
Zanikanje armenskega genocida pomeni, da se armenski genocid ni zgodil ali da to, kar se je zgodilo, ni bil genocid.
Kaj se je zgodilo leta 1915–1917
V letih 1915–1917 je osmanska vlada v Osmanskem cesarstvu izvedla množične prisilne preselitve, množične poboje in druge ukrepe proti armenski civilni populaciji. Število žrtev ocenjujejo različno; sodobne ocene se pogosto gibljejo med približno 600 000 in 1,5 milijona, mnogi zgodovinarji pa navajajo približno 1 milijon ali več. Poleg množičnih umorov je veliko Armencev prisilno odpeljanih iz svojih domov — temu pravimo prisilne preselitve ali deportacije — kar je povzročilo dodatne smrti zaradi izčrpanosti, lakote in bolezni.
Pomen izraza "zanikanje"
Zanikanje pomeni razglašanje, da se množični zločini niso zgodili ali da niso imeli značilnosti genocida — z namenom zmanjšanja odgovornosti, relativizacije trpljenja žrtev ali ohranjanja določene nacionalne ali politične podobe. Zanikanje ima močne posledice za prizadete skupnosti, saj odvrača priznanje zgodovinskega dogodka, onemogoča spravo in preprečuje dostojanstveno spominjanje žrtev.
Argumenti zanikalcev in odgovori zgodovinarjev
- Trditev o ozadju vojne in kaosa: Zanikalci pogosto trdijo, da so bili dogodki del vojne, notranjih nemirov ali medetničnih spopadov, ne načrtovanega iztrebljanja. Zgodovinarji odgovarjajo, da množična in sistematična narava deportacij, množičnih pobojev ter dokumentirane odredbe in komunikacije kažejo na usmerjeno politiko proti armenski populaciji.
- Število žrtev: Nekateri zanikalci znižujejo ocene smrtnosti ali navajajo pomanjkanje natančnih statističnih virov. Vendar pa več neodvisnih raziskav, arhivskih dokazov iz osmanskega, ruskega, nemškega in drugih arhivov ter pričevanj preživelih potrjujejo obsežno humanitarno katastrofo.
- Namerni načrt (intenčnost namena): Ključna točka v definiciji genocida je dokaz o namenu iztrebljanja skupine kot take. Mnogi strokovnjaki menijo, da obstaja dovolj dokazov o namenu, medtem ko nekateri še vedno trdijo, da je šlo predvsem za prisilne preselitve in vojaške ukrepe.
Mednarodni in znanstveni pogled
Večina neodvisnih zgodovinarjev in strokovnjakov za genocid meni, da so dogodki iz leta 1915 obsežno in sistematično prizadeli armensko ljudstvo v Osmanskem cesarstvu in izpolnjujejo merila genocida. Organizacije, parlamenti številnih držav in skupine zgodovinarjev so uradno priznali dogodek kot genocid. Hkrati obstajajo politične razlike v priznavanju: Republika Turčija na primer večinoma ne priznava označbe "genocid" za dogodke iz leta 1915, medtem ko so mnoge države in mednarodne organizacije ta dogodek že priznale. Združene države Amerike so ga uradno priznale leta 2021.
Politični in pravni vidiki zanikanja
Zanikanje armenskega genocida je pogosto politično motivirano. Razlogi vključujejo:
- željo po zaščiti državnega ugleda in legitimnosti;
- strah pred zahtevki za odškodnine ali restitucijo;
- nacionalistične ideologije in izobraževalne politike, ki poudarjajo drugačen zgodovinski narativ.
Nekatere države kriminalizirajo javno zanikanje genocidov (predvsem holokavsta), medtem ko so sodne prakse glede zanikanja armenskega genocida različne. Bilo je pomembnih sodnih primerov, v katerih so se prepletale svoboda izražanja in zaščita spomina ter dostojanstva žrtev.
Posledice za skupnosti in spomin
Zanikanje vpliva na preživele in njihove potomce: ohranja zgodovinsko travmo, otežuje spravo in preprečuje, da bi družbe odprteje obravnavale preteklost. Priznavanje in izobraževanje sta pomembna za proces zdravljenja, preprečevanje ponovitev podobnih zločinov in spoštovanje do žrtev.
Kaj lahko naredimo
- Podpreti neodvisno zgodovinsko raziskovanje in dostop do arhivov.
- Spodbujati izobraževanje o dogodkih, pričevanjih preživelih in posledicah.
- Vzpostavljati medkulturni dialog in politike, ki priznajo trpljenje žrtev ter si prizadevajo za spravo brez relativizacije zločinov.
Razumevanje zgodovine in nasprotnikov zanikanja temelji na tehtnem preučevanju virov, strokovnih analizah in spoštovanju do žrtev. Pomembno je ločiti zgodovinsko raziskavo od političnih motivov in zagovarjati resnico, ki temelji na dokazih.
Študija o zanikanju armenskega genocida
Leta 1990 je psiholog Robert Jay Lifton prejel pismo turškega veleposlanika v ZDA. Veleposlanik je Liftona vprašal, kako je lahko v eni od svojih knjig govoril o armenskem genocidu (saj je veleposlanik verjel, da se genocid nikoli ni zgodil). Veleposlanik je pomotoma priložil tudi osnutek pisma znanstvenika Heatha Lowryja, ki mu je povedal, kako naj prepreči, da bi se o armenskem genocidu govorilo v knjigah. Lowry je bil pozneje imenovan za katedro (pomemben položaj) na univerzi Princeton. Republika Turčija je Princetonu dodelila 750.000 dolarjev nepovratnih sredstev. To je sprožilo številne spore o etiki v znanosti[1][2].
Učenjak z Odprte univerze v Izraelu Yair Auron je govoril o različnih načinih, kako je turška vlada poskušala ustvariti vtis, da se genocid nad Armenci nikoli ni zgodil:
- "Turška vlada od osemdesetih let prejšnjega stoletja podpira ustanavljanje "inštitutov", povezanih s priznanimi univerzami, katerih navidezni namen je nadaljnje raziskovanje turške zgodovine in kulture, vendar pa delujejo na načine, ki spodbujajo zanikanje." (Auron pravi, da je turška vlada plačala denar dobrim univerzam, češ da je denar namenjen preučevanju turške zgodovine in kulture, vendar "inštituti", ustanovljeni s tem denarjem, še bolj pripomorejo k zanikanju genocida).
Znanstvenik s Kalifornijske univerze v Los Angelesu Leo Kuper v recenziji raziskave Ervina Stauba "The Roots of Evil: The Origins of Genocide and Other Group Violence" piše:
- "Armenski genocid je sodobno aktualno vprašanje zaradi vztrajnega agresivnega zanikanja zločina s strani turške vlade - ne glede na njeno lastno sodbo na vojaških sodiščih po prvi svetovni vojni, da so njeni vodilni ministri namerno načrtovali in izvedli uničenje Armencev, pri čemer so sodelovali številni regionalni upravitelji." (Kuper pravi, da turška vlada še naprej trdi, da se genocid ni nikoli zgodil. Na vojaških sodiščih po prvi svetovni vojni pa je turška vlada priznala, da je organizirala, načrtovala in izvedla genocid nad Armenci).
Vprašanja v zvezi z zanikovalci
Prepoved
Nekatere države, med njimi Argentina[] , Švica in Urugvaj[] , so sprejele zakone, ki kaznujejo ljudi, ki zanikajo armenski genocid. Francija je sprejela zakon, ki je zanikanje armenskega genocida opredelila kot kaznivo dejanje, vendar ga je nato preklicala.
Prva oseba, ki jo je sodišče spoznalo za krivo zanikanja genocida nad Armenci, je turški politik Doğu Perinçek. Švicarsko okrožno sodišče v Lozani ga je marca 2007 spoznalo za krivega. Perinçek se je na odločitev sodišča pritožil. Ferai Tinç, pisec turškega časopisa Hurriyet, je dejal: "Tovrstni [zakoni] proti svobodi mnenja se nam zdijo nevarni, saj se v naši državi borimo za svobodo mišljenja." Perinçek je po odločitvi sodišča dejal: "Zagovarjam svojo pravico do svobode izražanja."
Oglas
Gospodarska zbornica v Ankari je 6. junija 2005 v plačane turistične oglase v reviji TIME Europe vključila DVD-je, ki obtožujejo Armence, da so pobijali Turke. Časopis Time Europe se je pozneje opravičil, ker je dovolil vključitev DVD-jev, in objavil pismo, v katerem je pisalo, da so DVD-ji napačni, podpisalo pa ga je pet francoskih organizacij. V izdaji TIME Europe z dne 12. februarja 2007 je bila objavljena stran, na kateri je pisalo, da se je armenski genocid res zgodil. Vključila je tudi DVD z dokumentarnim filmom francoskega režiserja Laurenca Jourdana o genocidu.
Druge strani za branje
- Armenski genocid
- Genocid
- Zanikanje holokavsta
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je zanikanje armenskega genocida?
O: Zanikanje armenskega genocida je trditev, da se armenski genocid ni zgodil ali da to, kar se je zgodilo, ni bil genocid.
V: Kdaj se je osmanska/kemalistična vlada poskušala znebiti nekaterih Armencev v cesarstvu?
O: Osmanska/kemalistična vlada se je poskušala znebiti nekaterih Armencev v cesarstvu med letoma 1915 in 1923.
V: Kako se je osmanska/kemalistična vlada poskušala znebiti nekaterih Armencev?
O: Osmanska/kemalistična vlada se je poskušala znebiti nekaterih Armencev tako, da je pobila med 800 000 in 1 800 000 Armencev, številne druge pa prisilila, da so zapustili svoje domove s preselitvijo.
V: Kaj je preselitev v kontekstu armenskega genocida?
O: Selitev v kontekstu armenskega genocida se nanaša na dejanje, s katerim so Armenci morali zapustiti svoje domove.
V: Kaj trdijo ljudje, ki zanikajo armenski genocid?
O: Ljudje, ki zanikajo armenski genocid, trdijo, da so se te stvari deloma ali nikoli zgodile. Trdijo tudi, da osmanska vlada nikoli ni poskušala organizirano izvesti genocida nad Armenci.
V: Kateri dve državi ne priznavata, da se je osmanska vlada poskušala znebiti vseh Armencev v cesarstvu?
O: Združene države Amerike in Republika Turčija ne priznavajo, da se je osmanska vlada poskušala znebiti vseh Armencev v cesarstvu.
V: Koliko Armencev je bilo ubitih med armenskim genocidom?
O: Med armenskim genocidom je bilo ubitih od 800 000 do 1 800 000 Armencev.
