Zanikanje armenskega genocida

Študija o zanikanju armenskega genocida

Leta 1990 je psiholog Robert Jay Lifton prejel pismo turškega veleposlanika v ZDA. Veleposlanik je Liftona vprašal, kako je lahko v eni od svojih knjig govoril o armenskem genocidu (saj je veleposlanik verjel, da se genocid nikoli ni zgodil). Veleposlanik je pomotoma priložil tudi osnutek pisma znanstvenika Heatha Lowryja, ki mu je povedal, kako naj prepreči, da bi se o armenskem genocidu govorilo v knjigah. Lowry je bil pozneje imenovan za katedro (pomemben položaj) na univerzi Princeton. Republika Turčija je Princetonu dodelila 750.000 dolarjev nepovratnih sredstev. To je sprožilo številne spore o etiki v znanosti[1][2].

Učenjak z Odprte univerze v Izraelu Yair Auron je govoril o različnih načinih, kako je turška vlada poskušala ustvariti vtis, da se genocid nad Armenci nikoli ni zgodil:

• "Turška vlada od osemdesetih let prejšnjega stoletja podpira ustanavljanje "inštitutov", povezanih s priznanimi univerzami, katerih navidezni namen je nadaljnje raziskovanje turške zgodovine in kulture, vendar pa delujejo na načine, ki spodbujajo zanikanje." (Auron pravi, da je turška vlada plačala denar dobrim univerzam, češ da je denar namenjen preučevanju turške zgodovine in kulture, vendar "inštituti", ustanovljeni s tem denarjem, še bolj pripomorejo k zanikanju genocida).

Znanstvenik s Kalifornijske univerze v Los Angelesu Leo Kuper v recenziji raziskave Ervina Stauba "The Roots of Evil: The Origins of Genocide and Other Group Violence" piše:

• "Armenski genocid je sodobno aktualno vprašanje zaradi vztrajnega agresivnega zanikanja zločina s strani turške vlade - ne glede na njeno lastno sodbo na vojaških sodiščih po prvi svetovni vojni, da so njeni vodilni ministri namerno načrtovali in izvedli uničenje Armencev, pri čemer so sodelovali številni regionalni upravitelji." (Kuper pravi, da turška vlada še naprej trdi, da se genocid ni nikoli zgodil. Na vojaških sodiščih po prvi svetovni vojni pa je turška vlada priznala, da je organizirala, načrtovala in izvedla genocid nad Armenci).

Vprašanja v zvezi z zanikovalci

Prepoved

Nekatere države, med njimi Argentina^[] , Švica in Urugvaj^[] , so sprejele zakone, ki kaznujejo ljudi, ki zanikajo armenski genocid. Francija je sprejela zakon, ki je zanikanje armenskega genocida opredelila kot kaznivo dejanje, vendar ga je nato preklicala.

Prva oseba, ki jo je sodišče spoznalo za krivo zanikanja genocida nad Armenci, je turški politik Doğu Perinçek. Švicarsko okrožno sodišče v Lozani ga je marca 2007 spoznalo za krivega. Perinçek se je na odločitev sodišča pritožil. Ferai Tinç, pisec turškega časopisa Hurriyet, je dejal: "Tovrstni [zakoni] proti svobodi mnenja se nam zdijo nevarni, saj se v naši državi borimo za svobodo mišljenja." Perinçek je po odločitvi sodišča dejal: "Zagovarjam svojo pravico do svobode izražanja."

Oglas

Gospodarska zbornica v Ankari je 6. junija 2005 v plačane turistične oglase v reviji TIME Europe vključila DVD-je, ki obtožujejo Armence, da so pobijali Turke. Časopis Time Europe se je pozneje opravičil, ker je dovolil vključitev DVD-jev, in objavil pismo, v katerem je pisalo, da so DVD-ji napačni, podpisalo pa ga je pet francoskih organizacij. V izdaji TIME Europe z dne 12. februarja 2007 je bila objavljena stran, na kateri je pisalo, da se je armenski genocid res zgodil. Vključila je tudi DVD z dokumentarnim filmom francoskega režiserja Laurenca Jourdana o genocidu.

Druge strani za branje

• Armenski genocid
• Genocid
• Zanikanje holokavsta