Dikraeozaver je bil manjši predstavnik velike skupine sauropodov, vendar se je telesno in življenjsko razlikoval od večine znanih sorodnikov. Ime je dobil po značilnih bodicah oziroma podaljšanih hrbtnih izrastkih na zadnjem delu vratu in vzdolž hrbta. Medtem ko so bili tipični sauropodi znani po izjemno dolgih vratovih in repih, drobnih glavah ter masivnih, vendar votlih vretencih, je družina, v katero spada dikraeozaver, pokazala nasprotne poteze: krajši vrat, krajši rep, sorazmerno večjo glavo in podaljšane živčne hrbtenice (nevrale bodice) vzdolž vratu in hrbta.
Fosili dikraeozavra so bili najdeni v kamninah hriba Tendaguru v Tanzaniji, v sklopu velikih nemških izkopavanj z začetka 20. stoletja. V istih plasteh so odkrili tudi velikega žirafatitana in oklepnika kentrosaurusa. Zaradi izrazitih razlik v velikosti in obliki teles so verjetno iskali hrano na različnih višinah vegetacije, kar jim je omogočalo sobivanje brez neposredne prehranske konkurence. Prvi opisi in imenovanje fosilov dikraeozavra segajo v začetke 20. stoletja; pomemben prispevek k poznavanju so dali nemški paleontologi, ki so izkopavanja na Tendaguru vodili v letih okoli leta 1914.
Opis in velikost
Dikraeozaver je bil za sauropoda razmeroma kratek in grajen bolj kompaktno. Ocene dolžine se gibljejo približno med 8 in 12 metri, teža pa je verjetno znašala nekaj ton (več ton je težko natančno določiti). Njegov vrat je bil krajših razsežnosti kot pri klasičnih dolgovratih sauropodih (npr. brahiozavri), kar nakazuje prilagoditev na brskanje po nižjih in srednjih slojih rastlinja. Značilnost so izrazite, včasih podaljšane nevrale bodice na vratnih in hrbtnih vretencih — te so tvorile vrsto bodic ali nizkih jeklenih grebenov, zaradi katerih je bilo dinozavrovo hrbtno območje zelo prepoznavno.
Odkritje in starost
Fosilni ostanki so iz plasti Tendaguru, ki pripadajo zgornjemu jurskemu obdobju (pred približno 155–145 milijoni let). Tendaguru je eno najbogatejših najdišč jurskih dinozavrov v Afriki in je dal ključne dokaze o raznolikosti paleofaune tistega časa. Poleg dikraeozavra so tam raziskovalci odkrili tudi več velikih sauropodov in oklepnikov, kar omogoča razmislek o ekološki delitvi virov v starih habitatih.
Način življenja in prehrana
Na osnovi grajene postave in kratkega vratu strokovnjaki domnevajo, da je bil dikraeozaver predvsem nizko do srednje brstiči rastlin splet, kot so praproti, nizke drevesne krošnje ali grmovje. Njegova sorazmerno večja glava in močne čeljusti so lahko pripomogle k učinkovitemu trgovanju listov in vejic. Bivanje v istem okolju kot bistveno večji sauropodi (npr. žirafatitan) je verjetno pomenilo prefinjeno razdelitev prehranskih niš, kar je zmanjšalo medsebojno konkurenco.
Pomen in sorodniki
Dikraeozaver spada v družino Dicraeosauridae, ki je del naddružine Diplodocoidea. Sorodne vrste iz te skupine so bile najdene tudi v Južni Ameriki (npr. Amargasaurus), kar kaže na široko geografsko razširjenost te linije v jurskem in krednem obdobju. Preučevanje dikraeozavra pomaga razumeti evolucijo sauropodov, zlasti raznolikost oblik vratu, vedenja prehranjevanja in ekologije, ki je omogočila sobivanje več velikih rastlinojedov v istem ekosistemu.
Čeprav fosilni zapis ni popoln in ostaja še veliko neznank, ostaja dikraeozaver pomemben primer, kako se lahko skupina na prvi pogled enotnih živali (sauropodi) prilagodi različnim življenjskim strategijam in nišam.