Didžeridu: avstralsko aboridžinsko pihalo — zgodovina, gradnja, uporaba

"Didgeridoo" naj bi bila beseda, ki so jo izumili na Zahodu, in ne aboridžinska beseda. Morda izhaja iz irskih besed dúdaire ali dúidire. To pomeni "trobentač; stalni kadilec, pufer; oseba z dolgim vratom, prisluškovalec; brenčeč, koračnik" in dubh, kar pomeni "črn" (ali duth, kar pomeni "domačin"). Vendar ta teorija ni splošno sprejeta.

Prvi primer besede v tisku je bil leta 1919 v tedniku Smith's Weekly, kjer je bila beseda imenovana "peklenski didžerry", ki "proizvaja le en zvok - (ki zveni kot) didžerry, didžerry, didžerry in tako naprej". Uporabljen je bil tudi v Avstralskem nacionalnem slovarju iz leta 1919, glasilu The Bulletin iz leta 1924 in spisih Herberta Basedowa iz leta 1926. Med aborigini severne Avstralije obstaja več kot 45 imen za to glasbilo, med njimi tudi Yirdaki. Yirdaki, včasih zapisano tudi yidaki, je za instrument, ki ga izdelujejo in uporabljajo ljudje Yolngu na severovzhodu Arnhemske dežele.

Aboridžinski didgeridoos izdelujejo v tradicionalnih skupnostih na severu Avstralije ali pa izdelovalci po materiale potujejo v osrednjo in severno Avstralijo. Običajno so izdelani iz trdega lesa, običajno evkaliptusa, ki je avtohton na tem območju. Včasih se uporablja tudi avtohtoni bambus, kot je Bambusa arnhemica, ali pandanus. Uporablja se glavno deblo drevesa, lahko pa se uporabi tudi velika veja. Aborigini veliko časa porabijo za iskanje drevesa, ki so ga izdolbli termiti. Če je votlina prevelika ali premajhna, bo instrument slabe kakovosti.

Ko drevo najdejo in ga posekajo, izrežejo del debla ali veje, ki bo izdelan v didgeridoo. Odstranimo lubje, obrežemo konce in nekoliko oblikujemo zunanjost. Lahko se pobarva ali pusti v naravi. Na ustnik se lahko nanese obod iz čebeljega voska. Tradicionalna glasbila, ki jih izdelujejo aborigini v Arnhemski deželi, so včasih opremljena z ustnikom iz "vreče sladkorja". To je črni čebelji vosek, ki ga pridobivajo divje čebele in ima poseben vonj.

Didgeridoo so lahko izdelani tudi iz PVC cevi, neavtohtonega trdega lesa (ki ga razrežejo, izdolbejo in ponovno spojijo), steklenih vlaken, kovine, agave, gline, konoplje (bioplast zelfo) in celo ogljikovih vlaken. Ti didgeridoosi imajo običajno zgornji notranji premer približno 1,25 palca do konca zvona, dolgega od dveh do osmih palcev, dolžina pa je prilagojena potrebnemu ključu. Ustnik je lahko izdelan iz čebeljega voska, trdega lesa ali pa ga obrtnik preprosto zbrusil in določil njegovo velikost. V PVC se lahko uporabi gumijast zamašek z izrezano luknjo.

Sodobne oblike didgeridoo se razlikujejo od tradicionalnih avstralskih aboridžinskih didgeridoo. Priznani so kot ločen instrument. Oblikovne spremembe didgeridoo so se začele konec 20. stoletja z uporabo novih materialov in različnih oblik.

Na didgeridoo se običajno igra sede, saj so tako dolgi. Igra se z nenehno vibrirajočimi ustnicami, ki ustvarjajo dron, pri tem pa se uporablja poseben način dihanja, imenovan krožno dihanje. To pomeni, da igralec diha skozi nos in hkrati potiska zrak iz ust. Izkušen igralec lahko tako ponovno napolni pljuča z zrakom. Z vajo lahko igralec ohrani noto tako dolgo, kot želi. Obstajajo posnetki sodobnih igralcev didgeridoo, ki igrajo brez prestanka več kot 40 minut; Mark Atkins na albumu Didgeridoo Concerto (1994) neprekinjeno igra več kot 50 minut.

Ritem krožnega dihanja daje glasbilu prepoznaven zvok. Druge spremembe zvoka didgeridooja lahko dosežemo z dodajanjem vokalnih zvokov v drone. Večina zvokov je povezana z zvoki avstralskih živali, kot sta dingo ali kukaburra. Da bi ustvarili te zvoke, morajo igralci preprosto uporabiti svoj glas, da ustvarijo zvoke živali, medtem ko še naprej pihajo zrak skozi glasbilo. Rezultati segajo od zelo visokih do zelo nizkih zvokov. Z dodajanjem vokalnih zvokov se poveča zahtevnost igranja.

Anthony Baines je zapisal, da je didgeridoo kot "... zvočni kalejdoskop barv". Dejal je tudi, da virtuozne spretnosti, ki jih uporabljajo najboljši izvajalci, niso primerljive s tistimi, ki so potrebne pri katerem koli drugem instrumentu.

Didgeridoo so igrali predvsem za obredne plese in petje. Pogosto so didgeridoo igrali tudi za zabavo zunaj obrednega življenja. V severni Avstraliji je didgeridoo še vedno zelo pomemben, saj igra za pevce in plesalce pri preživelih kulturnih obredih. Danes je večina igranja na didgeridoo namenjena zabavi tako v avtohtonih avstralskih skupnostih kot drugod po svetu.

S palicami, ki se včasih imenujejo klapke ali bilma, se med obredi udarja ritem pesmi. Ritem didgeridooja in ritem paličic se izvaja po vzorcih, ki se prenašajo že več generacij. Tradicionalno na didgeridoo igrajo in pojejo samo moški, vendar lahko plešejo tako moški kot ženske. Obstajale so tudi ženske igralke didgeridoo, vendar na obredih niso igrale in se to ni spodbujalo. Linda Barwick, etnomuzikologinja, pravi, da ženske tradicionalno niso igrale na didgeridoo pri obredih, vendar v neformalnih situacijah v Zakonu o sanjarjenju ni prepovedi. Založba Harper Collins se je 3. septembra 2008 javno opravičila za knjigo "Drzna knjiga za dekleta", ki naj bi izšla oktobra in v kateri so dekleta odkrito spodbujali k igranju tega instrumenta.

Didgeridoo se danes pogosto uporablja kot instrument v eksperimentalni in avantgardni glasbi. Skupine industrijske glasbe, kot je Test Department, so na svojih nastopih uporabljale zvoke tega instrumenta, pri čemer so povezovale ekologijo z industrijo pod vplivom etnične glasbe in kulture.

Je tudi instrument, ki se uporablja za združevanje plemenskih ritmov z blackmetalskim zvokom. Glasbeni projekt, imenovan Naakhum, je kot pristop uporabil poganstvo avstralskih plemen in številnih drugih.

Večina didgeridoosov, ki jih izdelujejo danes, je namenjena za spominke. Pogosto najdemo didgeridoose, izdelane iz neavtohtonega lesa, ki so jih neavtohtoni umetniki nepravilno okrasili s pisanimi vzorci ali kopiranimi vzorci pik. Ti okraski ne uporabljajo tradicionalnih zgodb ali vzorcev iz časa sanj. Ti didgeridoosi se pogosto razlikujejo tudi po velikosti in obliki, mnogi so tanjši in bolj ravni. Zaradi neustreznih vrst, oblik in dolžin lesa se spominski didgeridoos le redko lahko uporabljajo kot glasbilo.

Aboriginske skupnosti pogosto menijo, da je okrasitev spominkov didgeridoos žaljiva, neprimerna, neustrezna, netočna in v mnogih primerih zavajajoča. Kopiranje tradicionalnih umetnin se uporablja tudi za prodajo teh didgeridoosov nič hudega slutečim turistom.

Študija iz leta 2005 v reviji British Medical Journal je pokazala, da učenje in igranje didgeridoo pomaga zmanjšati smrčanje in apnejo med spanjem. To se zgodi tako, da se mišice v zgornjih dihalnih poteh okrepijo, kar pripomore k temu, da med spanjem ostanejo odprte. Ta krepitev se zgodi, ko se igralec nauči tehnike krožnega dihanja.