Zunajmaternična nosečnost: definicija, vzroki, simptomi in zdravljenje

Zunajmaternična nosečnost: prepoznajte vzroke, simptome in zdravljenje. Zgodnji znaki, tveganja in praktični nasveti za hitro ukrepanje in varnost.

O zunajmaternični nosečnosti govorimo, ko se zarodek vsadi (prilepi) zunaj maternice. Pri normalni nosečnosti se zarodek vsadi (prilepi) na steno maternice. Maternica je edino mesto v telesu, kjer se lahko zarodek razvije v plod, zato izvenmaternična nosečnost ne more postati normalna nosečnost in se ne rodi otrok. Poleg tega lahko povzroči resne zdravstvene težave, vključno z notranjim krvavenjem in infekcijami.

Večina zunajmaternične nosečnosti se zgodi v jajcevodu (ena od dveh cevi, ki povezujeta jajčnike in maternico). Zaradi tega jo pogosto imenujemo cevna nosečnost. Redkeje se zarodek vsadi v jajčnik, na maternični vrat ali v trebušno votlino. Pogostost zunajmaternične nosečnosti je razmeroma nizka (približno 1–2 % vseh zabeleženih nosečnosti), vendar so posledice lahko resne.

Vzroki in dejavniki tveganja

Zunajmaternična nosečnost je povezana s stanji, ki otežijo prehod oplojenega jajčeca po jajcevodu do maternice ali poškodujejo sluznico cevi. Glavni dejavniki tveganja so:

• Pretekle okužbe medeničnega predela (npr. gonoreja, klamidija), ki povzročijo vnetje in brazgotinjenje jajcevodov (PID).
• Prejšnje operacije na jajcevodih (vključno s sterilizacijo ali popravljanjem cevi) ali pri endometriozi.
• Prejšnja zunajmaternična nosečnost — tveganje ponovitve je večje.
• Uporaba nekaterih oblik pomoči pri zanositvi (IVF) — pri večjih postopkih je razmeroma redka, a možna heterotopična nosečnost.
• Vstavljanje intrauterine naprave (IUD) sicer zmanjša skupno verjetnost zanositve, a če do zanositve pride, je relativni delež zunajmaternične večji.
• Starost (starejše reproduktivno obdobje), kajenje, prirojene anomalije jajcevodov in nekatere hormonske motnje.

Znaki in simptomi

Znaki zunajmaternične nosečnosti se lahko razlikujejo in v zgodnji fazi spominjajo na običajen zgodnji postopek nosečnosti ali spontani splav. Najpogostejši simptomi so:

• nenavadna krvavitev iz nožnice ali svetlejše do temnejše krvavenje;
• eno-stranska ali splošna bolečina v spodnjem delu trebuha ali medenici, ki je pogosto postopoma stopnjevajoča;
• občutek šibkosti, omotice ali kolapsa — lahko kaže na notranje krvavitev;
• bolečina v rami (znak iritacije diafragme zaradi notranjega krvavenja) — alarmanten simptom;
• pri rupturi (pretrganju) jajcevoda se pojavijo hude bolečine, močno krvavenje in znaki šoka (hitro bitje srca, nizek krvni tlak).

Včasih je zunajmaternična nosečnost brez simptomov in je diagnosticirana med rutinskim pregledom.

Diagnoza

Diagnoza temelji na kombinaciji anamneze, pregleda in preiskav:

• hitri test nosečnosti ali merjenje hormona hCG v krvi (kvantitativni test); serijsko merjenje hCG v razmiku 48 ur pomaga oceniti, ali raven narašča, pada ali stagnira;
• transvaginalni ultrazvok — ključna preiskava za ugotavljanje lokacije nosečnosti; pri pozitivnem testu nosečnosti in nejasnem izvidu je ultrazvok odločilen;
• dodatne laboratorijske preiskave (hemoglobin, hematokrit) in po potrebi testiranje za krvne skupine (za protitelesa Rh); pri Rh-negativnih bolnicah se lahko po krvavitvi ali posegu daje anti-D imunoglobulin;
• v redkih primerih diagnostična laparoskopija — hkrati omogoča tudi zdravljenje.

Zdravljenje

Izbira zdravljenja je odvisna od lokacije in velikosti zunajmaternične nosečnosti, ravni hCG, simptomov in hemodinamičnega stanja bolnice.

1) Medicinsko zdravljenje

• Metotreksat (MTX) je najpogosteje uporabljen zdravilo za nezapleteno cevno nosečnost. Deluje tako, da zavre rast trofoblastnih celic. Uporabi se v primerih, ko je bolnica stabilna, je hCG relativno nizka in ni ultrazvočno dokaza rupturirane mase.
• Obstajata režima: enkratno injiciranje ali večkratni odmerki — izbira je po protokolu in glede na odziv.
• Po zdravljenju z metotreksatom je nujno spremljanje serijskih vrednosti hCG, dokler niso nedetektabilne. Svetuje se izogibanje zanositvi vsaj 3 mesece po zdravljenju (zaradi morebitnih teratogenih učinkov zdravila).
• Med kontraindikacijami za MTX so npr. jetrna ali ledvična bolezen, motnje kostnega mozga, aktivne peptične razjede in dojenje.

2) Kirurško zdravljenje

• Pri stabilnih bolnicah je pogosto prva izbira laparoskopski poseg. Odvisno od poškodbe se izvede salpingostomija (odprtje jajcevoda in odstranitev vsebine, da se poskuša ohraniti cev) ali salpingektomija (odstranitev prizadete jajcevodne cevi), če je cev močno poškodovana ali če je krvavitev obsežna).
• Pri hemodinamično nestabilnih bolnicah ali ob rupturi je potreben nujen kirurški poseg (lahko tudi laparotomija) in po potrebi transfuzija krvi.

3) Opazovanje (expectant management)

• V nekaterih primerih, ko so vrednosti hCG nizke in padajo ter ni simptoma, je možno spremljanje brez takojšnjega posega. To vključuje redne preglede in merjenje hCG. Primeren pacienti morajo biti zanesljivi za redne preglede in takojšnje javljanje pri poslabšanju.

Zapleti in nujni primeri

Najresnejši zaplet je ruptura jajcevoda z notranjim krvavenjem, kar je življenjsko nevarno. Nujna stanja vključujejo:

• močne, nenadne bolečine v trebuhu;
• omotica, sinkopa, bledica, hitrejši srčni utrip ali nizek krvni tlak;
• znaki peritonealne dražljivosti (trdo, občutljivo trebuh);
• ramenska bolečina ali nezmožnost stanja;

V takih primerih takoj pokličite nujno medicinsko pomoč ali se odpravite v urgentni center.

Napoved in prihodnja plodnost

Uspešnost prihodnje zanositve je odvisna od vzroka in obsega poškodbe jajcevodov. Po eni zunajmaternični nosečnosti je tveganje ponovitve približno 10–20 % (odvisno od posameznih dejavnikov). Če je bila odstranjena ena jajcevodna cev, je plodnost še vedno možna z drugo cevjo; pri obojestranski poškodbi pa je verjetnost zanositve manjša in so včasih potrebne metode pomoči pri zanositvi (IVF).

Preprečevanje in priporočila

• preprečevanje in hitro zdravljenje spolno prenosljivih okužb (npr. testiranje in zdravljenje klamidije);
• izogibanje kajenju — kajenje poveča tveganje za zunajmaternično nosečnost;
• poznavanje osebne zgodovine (pretekle operacije, okužbe, prejšnje zunajmaternične nosečnosti) in redni pregledi pri tveganju;
• po zgodnjih znakih nosečnosti in bolečinah v trebuhu ali krvavitvi poiščite zdravniško pomoč — zgodnja diagnoza zmanjša tveganje za resne zaplete.

Praktični napotki

• če sumite na zunajmaternično nosečnost (pozitiven test in bolečina ali krvavitev), se nemudoma obrnite na svojega zdravnika ali urgentno službo;
• sestavite seznam vprašanj za zdravnika (možnosti zdravljenja, vpliv na plodnost, potek zdravljenja in potreben nadzor hCG);
• po zdravljenju upoštevajte navodila glede spremljanja hCG in priporočil za varno obdobje pred naslednjo zanositvijo (npr. pri uporabi metotreksata).

Če želite več informacij ali imate konkretna vprašanja o diagnostičnih postopkih, zdravljenju ali možnostih zanositve po izvenmaternični nosečnosti, se posvetujte z ginekologom ali specializiranim zdravstvenim delavcem.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je zunajmaternična nosečnost?

V: Kje se zarodek običajno ugnezdi pri normalni nosečnosti?

V: Zakaj se večina zunajmaternične nosečnosti imenuje cevna nosečnost?

V: Ali lahko zunajmaternična nosečnost postane normalna nosečnost in se rodi otrok?

V: Kakšne zdravstvene težave lahko zunajmaternična nosečnost povzroči materi?

V: Kje drugje se lahko zgodi zunajmaternična nosečnost poleg jajcevoda?

V: Kaj je maternica in zakaj je pomembna v nosečnosti?

Išči po črki