Antična grška rokoborba: zgodovina, pravila in pomen
Antična grška rokoborba: od palaestre do olimpijskih zmag — zgodovina, pravila, legende Leontiskos in Milo ter njen vpliv na umetnost, kulturo in šport.
Grška rokoborba je bil pomemben borilni šport, ki so ga prakticirali stari Grki. Cilj rokoborca je bil vreči nasprotnika na tla iz stoječega položaja ali ga prisiliti, da se dotakne tal s hrbtom oziroma rameni — takšen zadetek (padec) je pomenil točko. Za zmago so bile potrebne tri točke. Prijemi so bili večinoma omejeni na zgornji del telesa; prepovedani so bili nekateri nevarnejši prijemi, ki bi povzročili hude poškodbe. Za razliko od sodobnega rokoborstva v antični Grčiji običajno ni bilo kategorij po teži niti strogo določenih časovnih omejitev, zato so v teh tekmah pogosto prevladovali veliki, močni borci, ki so lahko s silo premagali manjše, spretnejše nasprotnike.
Zgodovina in vloga v družbi
Rokoborba je bila ena izmed najstarejših in najpomembnejših atletsih veščin v antični Grčiji. Postala je priljubljena šola telesne vzgoje, del izobrazbe mladeničev ter pomemben element vojaške priprave. Tekmovanja so potekala tako na lokalnih kot tudi panhelenskih prizoriščih; rokoborba je bila tudi med prvimi disciplinami, ki so bile vpisane v program antičnim olimpijskim igram in — pogosto se navaja, da je bila prva ne-tekaška disciplina, vključena v olimpijski program.
Pravila in potek tekme
Glavne značilnosti tekme antične grške rokoborbe so bile:
- Razplet — točka je bila dosežena, ko se je nasprotnik dotaknil tal z ramenom ali hrbtom; tri točke so pomenile zmago.
- Prijemi — poudarek je bil na metih, obvladovanju in držanju nad pasom; držanje pod pasom je bilo omejeno ali prepovedano, saj je ločil pankration in druge bolj brutalne borilne veščine.
- Brez kategorij — ni bilo težiščnih razredov, zato so se spopadali tekmovalci različnih postav.
- Brezteltnost — borci so tekmovali goli, kar je veljalo za del atletske kulture in ideale telesne popolnosti.
- Trajanje — tekme so lahko trajale različno dolgo; ponekod so sodniki ali gledalci posegli, če se je borba pretirano zavlekla.
Trening, palaestra in oprema
Vsako mesto je imelo prostor za rokoborbo, imenovan palaestra, kjer so mladeniči trenirali pod vodstvom učiteljev (paidotribov). Palaestre so bile pogosto del obsežnejših športnih kompleksov (gimnazije) in so bile tudi središča socialnega in izobraževalnega življenja. Borci so trenirali brez oblačil, pogosto so se pred nastopom ali vadbo namazali z oljem in se potresli s peskom, da bi izboljšali oprijem in zaščitili kožo pred drgnjenjem. Oprema je bila skromna — v bistvu ni bilo posebnih zaščitnih sredstev, kar je poudarjalo pomen tehnike in telesne moči.
Znanih borcev in legende
Dva starogrška rokoborca, ki se ju spominjamo še danes, sta Leontiskos iz Mesene in Milo iz Krotona. Milo je v antičnih virih izpostavljen kot ikona neverjetne moči in vzdržljivosti; tradicionalno mu pripisujejo več olimpijskih zmag (v različnih virih najdemo pet ali celo šest naslovov) ter številne lokalne in panhelenske zmage. Leontiskos je znan v virih kot brutalen in učinkovit borec — omenjajo ga tudi primeri, ko je v odločilnih trenutkih uporabil taktične prijeme, zaradi katerih je nasprotniku povzročil poškodbe in si zagotovil zmago.
Pomen v umetnosti in literaturi
Rokoborba je bila pogosta tema grškega kiparstva, slikarstva in literature. Upodobitve rokoborcev najdemo na váznih posodah, reliefih in kipih — pogosto so te upodobitve služile kot idealizirane podobe telesne lepote, moči in poguma. V literaturi, od Homerja naprej, se pojavljajo opisi rokoborskih dvobojev kot preizkus značaja in spretnosti.
Dediščina
Antična grška rokoborba je pomembno vplivala na poznejši razvoj borilnih športov. V 19. stoletju je prišlo do vzpona t. i. grško-rimskega rokoborstva (Greco-Roman wrestling), ki v imenu aludira na starogrške in rimske tradicije, čeprav se pravila in praksa razlikujejo. Mnoge zamisli o športnem idealu, treningu in tekmovalnem duhu iz antične Grčije so preživele do današnjih dni in so še vedno del moderne atletike.
Rokoborec in trener (ali sodnik) v palaestri
Ozadje
Grško rokoborbo so stari Grki poznali pod imenom orthe pale ("pokončna (ali vzravnana) rokoborba"). Legenda pravi, da je Tezej iz Aten izumil rokoborbo. Cilj rokoborca je bil, da nasprotnika iz stoječega položaja vrže na tla. Prijemi so bili omejeni na zgornji del telesa, priklenitev nasprotnika na tla pa ni bila znana. Rokoborba na tleh je bila dovoljena le v športih, ki so jih Grki poznali kot kato pale ("rokoborba na tleh") in pankration.
Za padec je bila dodeljena točka. Do padca je prišlo, ko se je rokoborec s hrbtom ali rameni dotaknil tal. Za zmago so bile potrebne tri točke. Rokoborba je bila manj groba kot pankracija in je zahtevala manj prostora. Zato je bila najbolj priljubljen šport med grškimi športniki. Bila je ena od disciplin v peteroboju (in je lahko bila odločilna), vendar je bila tudi ločena disciplina z enakimi tehnikami. V grški literaturi, zlasti v poeziji, je bila rokoborba večkrat omenjena.
Ostanki papirusnega rokoborskega priročnika iz 2. stoletja našega štetja razkrivajo, da so Grki poznali zaklepanje glave, zaklepanje sklepov, prijeme za ramena in druge tehnike, ki jih uporabljajo sodobni rokoborci. Ker tekme niso bile časovno omejene, so se nekatere končale neodločeno. Rokoborec se je lahko podredil zadušljivemu prijemu in "izpadel". Včasih so bili rokoborci med tekmovanjem ubiti, vendar njihovi nasprotniki nikoli niso bili odgovorni za umor.
Tezej (v sredini) je izumil rokoborbo
Palaestra
V stavbi, imenovani palaestra, so se učili in vadili rokoborbo. V Grčiji je bilo veliko takšnih rokoborskih šol. Prve palaestre so bile zgrajene okoli 6. stoletja pred našim štetjem. Bile so v zasebni lasti, v 5. stoletju pred našim štetjem pa so palaestre začeli graditi na javne stroške. Palaestre so gradili do konca obdobja rimskega cesarstva. Starogrški učenjak Plutarh piše, da so v palaestrah poučevali in vadili le rokoborbo in pankration. Boks in druge športe so poučevali in izvajali v gimnazijah.
Palaestra je bila sestavljena iz kvadratnega ali pravokotnega dvorišča, odprtega proti nebu. To dvorišče se je uporabljalo za usposabljanje in vadbo. Dvorišče je bilo obdano s kolonadami. V deževnem vremenu so pod kolonadami vadili rokoborbo in pankration. Prostori ob kolonadah so se uporabljali za predavanja, kopanje, oblačenje in slačenje, igre, druženje ter shranjevanje opreme in oljčnega olja. V palaestri je bil homoseksualni seks kljub uradnim prizadevanjem, da bi ga omejili, zelo razširjen.
Kolonada v palaestri v Olimpiji
Golota
Grški športniki so bili redki športniki v antičnem svetu, ki so vadili in tekmovali goli. Homerjevi rokoborci v Iliadi so nosili ledvene rjuhe, kmalu po Homerjevi dobi pa so se grški športniki začeli sleči. Zakaj, ni znano. Pausanias pravi, da so športniki želeli posnemati Orsippa iz Megare, tekača, ki je leta 720 pr. n. št. zmagal na tekmi v Olimpiji, potem ko je izgubil ledveno rjuho. Dionizij iz Halikarnassa in Tukidides sta za to navado pripisala nekemu Špartancu.
Druge legende pravijo, da se je nek tekač spotaknil ob svojo ledveno rjuho, zato so jo uradniki prepovedali kot nevarno. Nekateri pravijo, da so se športniki slekli, da bi dokazali, da so moški, ali pa zato, ker so goli bolje tekli. Navedeni so bili tudi drugi razlogi: športniki so se slekli iz erotičnih razlogov, iz kultnih razlogov, za srečo ali kot demokratični izenačevalec. Nekateri pravijo, da so se slekli, ker so bili ponosni na svoje mišičasto telo in zagorelost.
Grki so penis imenovali "pes". Športniki so včasih uporabljali vrvico, imenovano "pasji povodec", s katero so si odvezali presredek penisa. Ni znano, ali je imel ta običaj spolni ali estetski pomen. Zdi se, da je šlo za stvar osebne preference. Vezanje presredka je včasih predmet slikarstva na vazah.
Rokoborci na kovancu okoli leta 400 pred našim štetjem
Oprema rokoborca
Grški rokoborec je v palaestro nosil tri predmete: bučko z oljem, strgalo in gobo. Bučka za olje (aryballos) je bila keramična posoda s širokim robom in ozkim ustjem, v kateri je bil dnevni odmerek olivnega olja, ki ga je imel rokoborec. Te posode so bile različnih oblik. Nekatere so bile oblikovane tako, da so spominjale na ptice, živali ali dele človeškega telesa, kot so glava, stopalo ali penis. Večina jih je bila preprosto kroglasta brez podlage.
Strgalo (strigil ali stlengis) je bilo orodje z vbočenim rezilom. Izdelano je bilo iz brona, srebra, stekla ali železa. Uporabljalo se je za strganje oljčnega olja in znoja (gloios) s športnikovega telesa. Gloios so prodajali zaradi domnevne zdravilne vrednosti. Z njim so zdravili vnetja sklepov, vulve in anusa, genitalne bradavice in sifilitične spremembe, mišična nategovanja in bolečine. Ko je bil znoj in olje odstranjeno, se je rokoborec kopal z gobo (spongos).
Športnik (v sredini) drži strgalo in bučko z oljem. Nagrobnik (stela), 410-400 pr. n. št.
Priprava
Težki športniki - rokoborci, pankrati in boksarji - so si delili iste stavbe, izvajali enake vaje, uporabljali enako opremo (vreče za udarce) in se prehranjevali z enako visokobeljakovinsko mesno prehrano. Nekoč so rokoborci v Olimpiji kot pripravo na tekmovanje imeli lahke treninge boksa.
Borci so si najprej namazali telo z oljčnim oljem, da pesek ne bi prišel v pore. Nato se rokoborec posuje s finim prahom. Včasih je vadil s partnerjem, da bi se naučil taktike, vendar so se rokoborci večinoma preprosto borili. Ritem je bil pomemben, zato so rokoborci vadili in tekmovali ob glasbi flavte. V nasprotju z boksom in pankracijo je bila vadba rokoborbe naporna. Rokoborci so imeli kratko postrižene lase, da nasprotniki ne bi imeli česa prijeti, ali pa so nosili lobanje, ki so jih ohranjale na mestu.
Tekmovanje
Borci so bili v paru z žrebom (kleroi). Ti žrebi so bili veliki kot fižol in označeni s črko. Za vsako črko sta bila dva žreba. Žrebi so se zmešali v vrču. Vsak rokoborec je izžrebal en žreb in bil v paru z rokoborcem, ki je izžrebal isto črko. Če je bilo borcev neparno število, je bila zadnja črka označena samo na enem žrebu. Borec, ki jo je izžrebal, se v prvem krogu ni pomeril.
Tekma se je začela v položaju, imenovanem "stoje skupaj" (systasis). Borca sta se naslonila drug na drugega, dokler se njuna čela niso dotaknila. Iz tega položaja je vsak poskušal vreči nasprotnika na tla. Rokoborec se je lahko pognal naprej in prijel za nasprotnikove rame ali z rokami objel nasprotnikov trup v "medvedjem objemu". V začetnem boju se lahko borca izogibata tesnemu stiku in se borita za oprijem nasprotnikovih nog ali rok. Sčasoma je eden od njiju našel oprijem, ki ga je potreboval, da je lahko vrgel nasprotnika. Rokoborec lahko poskuša zgrabiti nasprotnikove roke, zapestja ali roki in ga z nenadnim zasukom vreči (akrocheirismos) ali pa se približa nasprotniku in se ga oprime za telo.
Tekma je bila razdeljena na dele, označene s "padci". Po padcu sta se borca ponovno pomerila brez odmora. Športni znanstveniki in zgodovinarji ne vedo natančno, kaj je pomenilo padec. Strinjajo pa se, da je šlo za dotik vsaj ramen ali hrbta z zemljo. Trije padci so pomenili zmago in tekma se je končala.
Hopliti na kroglasti aryballos. V prizorih v telovadnicah se aribalosi pogosto pojavljajo na športnikovem zapestju, obešeni z majhnim trakom. Bili so tudi priljubljena grobna dobrina in bi bili primerna votivna daritev v svetišču junakov (Payne 1931, 290E).
Pravila in omejitve
Michael Poliakoff v knjigi Combat Sports in the Ancient World poudarja, da je bila grška rokoborba brutalen šport, ki je dopuščal grobo taktiko. Bila je manj brutalna kot druga dva borilna športa - pankracija in boks -, vendar so bili prepovedani udarci in lomljenje prstov, medtem ko so bili nekateri gibi, ki so ogrožali okončine, prijemi za vrat in dušenje dovoljeni. Zaradi velikega števila vzvodov in prijemov je rokoborba veljala za obrtniški šport. To je bil šport, ki je preizkušal "borilne vrline: premetenost, drznost, pogum, samostojnost in vztrajnost", piše Poliakoff, Grki pa so "pričakovali, da bo izkušen in izobražen moški vadil rokoborbo in v njej užival tudi kot odrasel človek".
Cilj (cilj) rokoborca je bil doseči padec nasprotnika. Dotik hrbta ali ramen s tlemi je pomenil padec. Za rokoborbo ni bilo opredeljenega prostora, kot je ring ali krog, in ni bilo časovne omejitve. Prijemi so bili omejeni na zgornji del telesa, dovoljen pa je bil podplat z nogami.
V grški rokoborbi ni bilo kategorij po teži; v športu so prevladovali veliki in močni. Ti moški in fantje so lahko premagali manjšega, a bolj spretnega nasprotnika že zaradi svoje velikosti. Za zmago v uradnem tekmovanju so bili potrebni trije padci. V tekmi je bilo mogoče opraviti pet borb. Starodavni borci niso nikoli podeljevali točk za uspešno taktiko, kot to velja za sodobno rokoborbo, in "pripenjanje" ali držanje nasprotnika na tleh ni bilo poznano. Dovoljeno je bilo dušenje ali davljenje nasprotnika, da bi ga prisilili k priznanju poraza.
Za padec se šteje tudi držanje nasprotnika v prijemu, iz katerega se ta ne more izviti, in raztegovanje človeka na tleh po vsej dolžini. Rokoborec je lahko padel na kolena, vendar je bilo to tvegano. Ko sta dva borca skupaj padla na tla, je bilo včasih težko natančno ugotoviti, kaj se je dogajalo, zato je prihajalo do sporov. Izmet nasprotnika iz skamme (rokoborske jame) ni bil padec, vendar je vseeno štel za zmago.
Trije klasični prijemi v grški rokoborbi so bili "leteča kobila", "prijem telesa" in domiselni izpadi z nogami. Pri leteči kobilici rokoborec zgrabi nasprotnika za roko, ga vrže čez ramo in ga pošlje na tla po hrbtu. Pri prijemu za telo bi rokoborec nasprotnika prijel za pas, ga dvignil v zrak, ga obrnil in z glavo padel na tla. S prefinjenimi podplati bi se rokoborec zrušil na tla, vendar so rokoborci stare šole, ki so se zanašali na moč, pretirane podplate prezirali. Udarci, brcanje in žgečkanje mehkih delov telesa niso bili dovoljeni. Točka se je dodelila, če je rokoborec popustil zaradi udarca. Tekma je lahko trajala pet krogov.
Rokoborba in antične olimpijske igre
Rokoborba je bila ena od disciplin na antičnih olimpijskih igrah. V olimpijski program je bila dodana leta 708 pred našim štetjem. To je bilo prvo tekmovanje, ki je bilo dodano olimpijskim igram in ni bilo tek na noge. Leta 632 pr. n. št. so v olimpijski program dodali rokoborbo za fante. Borci so molili k Heraklu za moč in Hermesu za hitrost. Tekmovanje v rokoborbi je potekalo na stadionu in ne v Palaestri v Olimpiji.
Četrti dan olimpijskega festivala so potekali rokoborba, boks in pankracija (kontaktni športi). V grški rokoborbi ni bilo kategorij po teži. Šestnajst olimpijskih rokoborcev je bilo težkih borcev z mišicami "v velikosti balvanov", kot pravi ena od prič. Navijači so rokoborcem dajali vzdevke, ki so ustrezali njihovi telesni zgradbi, na primer "medved" ali "lev".
Antični trener Filostrat je menil, da sta za rokoborca pomembna enakomeren temperament in dobra telesna zgradba. Všeč mu je bil rokoborec z ravnim hrbtom in trdnim stegnom, obrnjenim navzven, ter zapisal, da so "ozke zadnjice šibke, debele počasne, dobro oblikovane zadnjice pa so prednost za vse".
Leontiskos je bil olimpijski prvak v rokoborbi v letih 456 in 452 pred našim štetjem. Čeprav so bila pravila o prepovedi lomljenja nasprotnikovih prstov sprejeta v 6. stoletju pred našim štetjem, je Leontiskos zmagal prav s to taktiko. Milo iz Krotona je bil še en olimpijski junak - edini rokoborec, ki je osvojil pet olimpijskih prvenstev. V šestem poskusu je bil poražen pri štiridesetih letih. Olimpijski rokoborec Polydamas je bil ubit, ko je med potresom skušal zadržati streho jame.
Rokoborci so bili hvaljeni zaradi svoje telesne lepote. Napis na spomeniku Teognetu iz Egine se glasi:
Ob pogledu na Theognetosa, dečka zmagovalca, prepoznajte
v Olimpiji, mojstra borilne veščine.
Najlepši za videti, na tekmovanju nič manj blagoslovljen;
je okronal mesto s svojim dobrim sorodstvom.
Vprašanja in odgovori
V: Kakšen je bil cilj grškega rokoborstva?
O: Cilj grške rokoborbe je bil iz stoječega položaja vreči nasprotnika na tla.
V: Koliko točk je bilo potrebnih za zmago v tekmi?
O: Za zmago so bile potrebne tri točke.
V: Katere vrste prijemov so bile dovoljene v starogrški rokoborbi?
O: V starogrški rokoborbi so bili prijemi omejeni na zgornji del telesa.
V: Ali so imeli stari Grki razdelilnike po teži ali časovne omejitve za tekme?
O: Ne, v starogrški rokoborbi ni bilo razlik v teži ali časovnih omejitev.
V: Kje so rokoborci trenirali in tekmovali?
O: Rokometaši so trenirali in tekmovali v prostorih, imenovanih palaestrae. Nekatera velika mesta so imela več palaestrov.
V: Ali so bili rokoborci med tekmovanji oblečeni?
O: Ne, rokoborci so med tekmovanji tekmovali goli.
V: Katerih slavnih starogrških rokoborcev se spominjamo danes?
O: Dva slavna starogrška rokoborca, ki se ju danes spominjamo, sta Leontiskos iz Mesene in Milo iz Krotona.
Iskati