Pankracija: antični grški borilni šport — pravila in zgodovina

Pankration je bil divji in cenjen borilni šport v antični Grčiji. Osem Pindarjevih ód je bilo napisanih v čast pankracistom. Pankracija je bila v osnovi oblika rokoborbe z dodatkom udarcev: športniki so lahko uporabljali pesti, brcali in izvajali različne prijeme ter zvite technike, a niso nosili boksarskih stez. Dovoljeno je bilo udarjanje z dlani in tepe, prepovedano pa je bilo grizenje in izrezovanje očesa ali poškodovanje »mehkih mest« s palcem ali prstom. Sodniki so kršitelje disciplinirali tudi z bičanjem, čeprav so bili incidenti in hujše poškodbe vseeno pogoste.

Zgodovina in status na igrah

Pankracija je postala del olimpijskih iger v antični Grčiji in veljala za enega najpreizkuševalnejših športov — Grki so menili, da zahteva največ spretnosti, moči in poguma. Tradicija sega v 7. stoletje pr. n. št.; najpogosteje navajajo vpeljavo pankracije na olimpijske igre okoli leta 648 pr. n. št. (33. olimpijada). Šport je ostal priljubljen tudi v času rimskega cesarstva, čeprav so se pod vplivom Rima način tekmovanja in organizacija postopoma spreminjali.

Pravila in potek dvoboja

Glavno merilo zmage v pankraciji ni bilo vreči nasprotnika (kot pri klasični rokoborbi), temveč prisiliti nasprotnika k predaji, karkoli to pomeni — z zlomom kosti, izpahom sklepa ali s tako hudim položajem, da več ne more braniti. Tekmovalci so uporabljali širok nabor tehnik:

  • prijemi in meti (kot v rokoborbi),
  • davljenja in stiskanja vratu (choke),
  • ključevanje sklepov in pritiski za prisilo k predaji,
  • udarki in brci (vključno s talnimi boji),
  • zadrževanje in izčrpavanje nasprotnika na tleh.

Prepovedi so bile jasno določene: očesne poškodbe, grizenje in vstavljanje prstov v občutljiva mesta so bile izrecno prepovedane; kršitelje so kaznovali, včasih z bičanjem ali diskvalifikacijo.

Tekmovalne značilnosti

Pankracija je poudarjala kombinacijo hitrosti, tehnike in vzdržljivosti — velikost in teža nista bili tako odločilni kot pri boksu, saj so se boji pogosto preselili na tla, kjer so tehnike zaključevanja odločale o zmagovalcu. Pankratisti so se običajno pojavljali na tekmovanjih goli, kot je bila navada v mnogih antičnih atletskih panogah, pogosto z oljenimi telesi, da bi otežili prijeme nasprotnika.

Trening in oprema

Pankratisti so se pripravljali v gimnazijih in palaestrah, kjer so trenirali fleksibilnost, moč, tehnike udarcev in prijemov. Oprema je bila skromna: obvezne zaščitne naprave, kot danes poznamo, ni bilo; v boksu so uporabljali himantes (trake za dlani), vendar so bili pankratisti večinoma brez takšne zaščite.

Znani pankratisti

Najbolj znan antični pankratist iz izvirnega besedila je Arrichon iz Filagije (6. stoletje pr. n. št.). Na dveh olimpijskih igrah je zmagal v pankraciji, vendar je po pričanju umrl v boju na olimpijskih igrah leta 564 pr. n. št. Kot pravi izročilo, je v zadnjem dvoboju zmagal, čeprav je sam uspel le toliko, da je prisilil nasprotnika v položaj predaje — nato pa je zaradi poškodb umrl. Kljub smrti so mu podelili zmagovalni venec. O njegovem zadnjem dvoboju sta pripovedovala tako Filostrat kot Pavzanias. V Olimpii hranijo tudi kip, ki naj bi upodabljal Arrichona.

Pomen in dediščina

Pankracija je v antični kulturi veljala za simbol popolnega borca — človeka, združujočega tehnično znanje, surovo moč in moralno držo. Zaradi brutalnosti borb je metal razprave o meji med športom in nasiljem, vendar ga je družba kljub temu slavila kot enega najvišjih preizkusov atletike.

V sodobnem času je interes za pankracijo oživel v kontekstu mešanih borilnih veščin (MMA) in zgodovinskih rekonstrukcij. Obstajajo organizacije, ki skušajo obuditi tradicionalne tehnike in pravila pankracije za športne in izobraževalne namene, čeprav sodobne različice vključujejo varnostne standarde in prepovedi, ki so bile v antičnih časih drugačne.

Pankratiasti se borijo pod očmi trenerja in opazovalca. Stran A atiškega črnofiguralnega skyfa, okoli 500 let pr. n. št. Višina: 16,2 cm. Premer: 22,5 cm (8,9 in).Zoom
Pankratiasti se borijo pod očmi trenerja in opazovalca. Stran A atiškega črnofiguralnega skyfa, okoli 500 let pr. n. št. Višina: 16,2 cm. Premer: 22,5 cm (8,9 in).

Galerija: Pankrationiasts na grški keramiki

·        

Pankratiast v bojnem položaju, starogrška amfora z rdečo figuro, 440 pr. n. št. Staatliche Antikensammlungen, München

·        

Amfora, okoli 490 pr. n. št.

·        

Pankrati se borijo pod očmi sodnika. Stran B panatenske nagradne amfore, približno 500 let pred našim štetjem. Višina: 63,5 cm. Metropolitanski muzej umetnosti

·        

Prizor pankracije: pankratist na desni skuša nasprotniku izdolbsti oko; sodnik ga zaradi tega prekrška kmalu zadene. Detajl z atiškega rdečega figuralnega kiliksa v Britanskem muzeju, 490-480 pr. n. št. Iz Vulcija, Italija.

·        

Amfora, Atene, okoli 332 pr. n. št.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila pankracija v antični Grčiji?


O: Pankration je bil šport v stari Grčiji.

V: Koliko Pindarjevih ód je bilo napisanih v čast pankracistom?


O: Osem Pindarjevih ód je bilo napisanih v čast pankracistom.

V: Kakšna je bila razlika med rokoborbo in pankracijo?


O: Pri pankraciji so lahko športniki uporabljali pesti, pri rokoborbi pa ne.

V: Kakšna so bila pravila glede udarcev in brcanja v pankraciji?


O: Udarjanje in brcanje sta bila pri pankrationu dovoljena, vendar sta bila prepovedana ugriz in izdolbitev očesa ali mehkega mesta s palcem ali prstom.

V: Kaj je bil cilj grškega rokoborca?


O: Cilj grškega rokoborca je bil vreči nasprotnika na tla.

V: Kaj je bil cilj pankrata?


A: Cilj pankrata je bil prisiliti nasprotnika, da prizna poraz, in sicer tako, da ga prime za prijem, ki bi mu lahko zlomil kost ali izpahnil sklep, če ne bi popustil.

V: Kdo je bil najslavnejši antični pankratiast?


O: Najbolj znan antični pankratiast je bil Arrichon iz Filagije v 6. stoletju pred našim štetjem.

AlegsaOnline.com - 2020 / 2025 - License CC3