Paraalpsko smučanje: pregled, vrste, prilagoditve in klasifikacija

Invalidsko smučanje se je začelo okoli druge svetovne vojne, saj se je veliko vojakov poškodovalo. V Nemčiji je Franz Wendel, amputiranec brez noge, uporabil par bergel za izdelavo kratkih smuči. Sepp "Peppi" Zwicknagel je avstrijski veteran, ki ga je ranila ročna granata in je izgubil nogo. Zwicknagel se je smučanja naučil sam in nato postal smučarski inštruktor. Delal je v Kitzbühelu in pri Avstrijski smučarski zvezi ustanovil oddelek za smučarje invalide. Do leta 1947 so v Avstriji organizirali smučarske tekme za invalide. Ludwig Guttman je pomagal pri pripravi smučarskih prireditev za invalide. V Združenih državah Amerike je Gretchen Fraser začela poučevati smučanje amputirane osebe v vojaških bolnišnicah. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nastale smučarske skupine za invalide. Smučanje invalidov je bilo do leta 1968 namenjeno le osebam z amputacijo. Leta 1969 je slepa smučarka Jean Eymore v Aspnu v Koloradu začela s smučarskim programom za smučarje, ki ne vidijo. Eymore je bil smučarski inštruktor, preden je izgubil vid. Prvo mednarodno tekmovanje, svetovno prvenstvo v alpskem smučanju za invalide, je bilo leta 1974 v Franciji.

Invalidsko smučanje se je začelo okoli druge svetovne vojne, saj se je veliko vojakov poškodovalo. V Nemčiji je Franz Wendel, amputiranec brez noge, uporabil par bergel za izdelavo kratkih smuči. Sepp "Peppi" Zwicknagel je avstrijski veteran, ki ga je ranila ročna granata in je izgubil nogo. Zwicknagel se je smučanja naučil sam in nato postal smučarski inštruktor. Delal je v Kitzbühelu in pri Avstrijski smučarski zvezi ustanovil oddelek za smučarje invalide. Do leta 1947 so v Avstriji organizirali smučarske tekme za invalide. Ludwig Guttman je pomagal pri pripravi smučarskih prireditev za invalide. V Združenih državah Amerike je Gretchen Fraser začela poučevati smučanje amputirane osebe v vojaških bolnišnicah. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nastale smučarske skupine za invalide. Smučanje invalidov je bilo do leta 1968 namenjeno le osebam z amputacijo. Leta 1969 je slepa smučarka Jean Eymore v Aspnu v Koloradu začela s smučarskim programom za smučarje, ki ne vidijo. Eymore je bil smučarski inštruktor, preden je izgubil vid. Prvo mednarodno tekmovanje, svetovno prvenstvo v alpskem smučanju za invalide, je bilo leta 1974 v Franciji.

Invalidsko smučanje se je začelo okoli druge svetovne vojne, saj se je veliko vojakov poškodovalo. V Nemčiji je Franz Wendel, amputiranec brez noge, uporabil par bergel za izdelavo kratkih smuči. Sepp "Peppi" Zwicknagel je avstrijski veteran, ki ga je ranila ročna granata in je izgubil nogo. Zwicknagel se je smučanja naučil sam in nato postal smučarski inštruktor. Delal je v Kitzbühelu in pri Avstrijski smučarski zvezi ustanovil oddelek za smučarje invalide. Do leta 1947 so v Avstriji organizirali smučarske tekme za invalide. Ludwig Guttman je pomagal pri pripravi smučarskih prireditev za invalide. V Združenih državah Amerike je Gretchen Fraser začela poučevati smučanje amputirane osebe v vojaških bolnišnicah. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nastale smučarske skupine za invalide. Smučanje invalidov je bilo do leta 1968 namenjeno le osebam z amputacijo. Leta 1969 je slepa smučarka Jean Eymore v Aspnu v Koloradu začela s smučarskim programom za smučarje, ki ne vidijo. Eymore je bil smučarski inštruktor, preden je izgubil vid. Prvo mednarodno tekmovanje, svetovno prvenstvo v alpskem smučanju za invalide, je bilo leta 1974 v Franciji.

Alpsko smučanje v stoje je bil eden prvih športov na prvih zimskih paraolimpijskih igrah leta 1976. Tekmovalo se je v slalomu in veleslalomu. Na zimskih paraolimpijskih igrah leta 1984 je bil programu paraalpskih iger dodan spust. Leta 1984 je bilo smučanje na sedežnici primer športne panoge. Na zimskih paraolimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu v Kanadi so bili v paraolimpijskem programu tekmovanja v spustu, veleslalomu in slalomu. Na zimskih paraolimpijskih igrah leta 1994 je bil na sporedu superveleslalom. Leta 1998 so lahko sedeči smučarji in slepi smučarji prejeli medalje. Pred letom 1998 so lahko na zimskih paraolimpijskih igrah medalje dobili le stoječi smučarji.

Na zimskih paraolimpijskih igrah leta 2002 sta bila prvi dan na sporedu ženski spust in moški spust, ki ne vidi. Moški spust v stoje in v sede sta bila na sporedu drugi dan. Super-G za moške v stoječem in sedečem položaju je bil tretji dan. Super-G za moške, ki ne vidijo, in super-G za ženske je potekal 5. dan. Veleslalom za moške v stoječem in sedečem položaju je potekal 7. dan. Veleslalom za ženske in moške, ki ne vidijo, je bil 8. dan. Moški slalom stoje in sede je bil 9. dan. Slalom v sedečem položaju za ženske in moške, ki ne vidijo, je potekal 10. dan.

Na zimskihparaolimpijskih igrah2006 je bil uporabljen nov sistem razvrščanja. V njem je bilo 14 razredov razdeljenih v tri skupine, za vsako od njih pa so bili uporabljeni faktorski rezultati. Na igrah leta 2006 je v super-G tekmovalo 55 moških v primerjavi z 18 ženskami v stoječi skupini.

Tekmovanje v paraalpskem smučanju na zimskih paraolimpijskih igrah 2010 je potekalo v Whistlerju Creekside. V Whistlerju so potekale naslednje vrste tekem: spust, superkombinacija, super-G, slalom in veleslalom. Superkombinacija je bila na sporedu leta 2010. Na paraolimpijskih igrah je bilo to prvo tekmovanje. Na dirki v spustu je bilo 25 moških in 18 žensk v stoječi skupini, 25 moških in 10 žensk v sedeči skupini ter 12 moških in 10 žensk v nevidni skupini. V superkombinaciji je bilo 18 moških in 14 žensk v skupini stoje, 18 moških in 10 žensk v skupini sede ter 10 moških in 10 žensk v skupini slabovidnih. Slalomska tekma je bila najkrajša proga za paraalpske discipline na igrah leta 2010. Spust je bil drugi dan za moške in ženske smučarje v vseh skupinah. Super-G za moške in ženske v stoječih skupinah je bil tretji dan. Smučarji, ki ne vidijo in sedijo, so tekmovali v super-G četrti dan. Tekmovanje v superkombinaciji je potekalo peti dan za vse smučarje. Veleslalom za stoječe moške in ženske je bil na sporedu 7. dan. Sedeči smučarji in smučarji, ki ne morejo smučati, so tekmovali 8. dan. Slalom za stoječe moške in ženske je bil 9. dan. Ostali smučarji so slalom odpeljali 10. dan.

Alpsko smučanje v stoje je bil eden prvih športov na prvih zimskih paraolimpijskih igrah leta 1976. Tekmovalo se je v slalomu in veleslalomu. Na zimskih paraolimpijskih igrah leta 1984 je bil programu paraalpskih iger dodan spust. Leta 1984 je bilo smučanje na sedežnici primer športne panoge. Na zimskih paraolimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu v Kanadi so bili v paraolimpijskem programu tekmovanja v spustu, veleslalomu in slalomu. Na zimskih paraolimpijskih igrah leta 1994 je bil na sporedu superveleslalom. Leta 1998 so lahko sedeči smučarji in slepi smučarji prejeli medalje. Pred letom 1998 so lahko na zimskih paraolimpijskih igrah medalje dobili le stoječi smučarji.

Na zimskih paraolimpijskih igrah leta 2002 sta bila prvi dan na sporedu ženski spust in moški spust, ki ne vidi. Moški spust v stoje in v sede sta bila na sporedu drugi dan. Super-G za moške v stoječem in sedečem položaju je bil tretji dan. Super-G za moške, ki ne vidijo, in super-G za ženske je potekal 5. dan. Veleslalom za moške v stoječem in sedečem položaju je potekal 7. dan. Veleslalom za ženske in moške, ki ne vidijo, je bil 8. dan. Moški slalom stoje in sede je bil 9. dan. Slalom v sedečem položaju za ženske in moške, ki ne vidijo, je potekal 10. dan.

Na zimskih paraolimpijskih igrah 2006 je bil uporabljen nov sistem razvrščanja. V njem je bilo 14 razredov razdeljenih v tri skupine, za vsako od njih pa so bili uporabljeni faktorski rezultati. Na igrah leta 2006 je v super-G tekmovalo 55 moških v primerjavi z 18 ženskami v stoječi skupini.

Tekmovanje v paraalpskem smučanju na zimskih paraolimpijskih igrah 2010 je potekalo v Whistlerju Creekside. V Whistlerju so potekale naslednje vrste tekem: spust, superkombinacija, super-G, slalom in veleslalom. Superkombinacija je bila na sporedu leta 2010. Na paraolimpijskih igrah je bilo to prvo tekmovanje. Na dirki v spustu je bilo 25 moških in 18 žensk v stoječi skupini, 25 moških in 10 žensk v sedeči skupini ter 12 moških in 10 žensk v nevidni skupini. V superkombinaciji je bilo 18 moških in 14 žensk v skupini stoje, 18 moških in 10 žensk v skupini sede ter 10 moških in 10 žensk v skupini slabovidnih. Slalomska tekma je bila najkrajša proga za paraalpske discipline na igrah leta 2010. Spust je bil drugi dan za moške in ženske smučarje v vseh skupinah. Super-G za moške in ženske v stoječih skupinah je bil tretji dan. Smučarji, ki ne vidijo in sedijo, so tekmovali v super-G četrti dan. Tekmovanje v superkombinaciji je potekalo peti dan za vse smučarje. Veleslalom za stoječe moške in ženske je bil na sporedu 7. dan. Sedeči smučarji in smučarji, ki ne morejo smučati, so tekmovali 8. dan. Slalom za stoječe moške in ženske je bil 9. dan. Ostali smučarji so slalom odpeljali 10. dan.

Alpsko smučanje v stoje je bil eden prvih športov na prvih zimskih paraolimpijskih igrah leta 1976. Tekmovalo se je v slalomu in veleslalomu. Na zimskih paraolimpijskih igrah leta 1984 je bil programu paraalpskih iger dodan spust. Leta 1984 je bilo smučanje na sedežnici primer športne panoge. Na zimskih paraolimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu v Kanadi so bili v paraolimpijskem programu tekmovanja v spustu, veleslalomu in slalomu. Na zimskih paraolimpijskih igrah leta 1994 je bil na sporedu superveleslalom. Leta 1998 so lahko sedeči smučarji in slepi smučarji prejeli medalje. Pred letom 1998 so lahko na zimskih paraolimpijskih igrah medalje dobili le stoječi smučarji.

Na zimskih paraolimpijskih igrah leta 2002 sta bila prvi dan na sporedu ženski spust in moški spust, ki ne vidi. Moški spust v stoje in v sede sta bila na sporedu drugi dan. Super-G za moške v stoječem in sedečem položaju je bil tretji dan. Super-G za moške, ki ne vidijo, in super-G za ženske je potekal 5. dan. Veleslalom za moške v stoječem in sedečem položaju je potekal 7. dan. Veleslalom za ženske in moške, ki ne vidijo, je bil 8. dan. Moški slalom stoje in sede je bil 9. dan. Slalom v sedečem položaju za ženske in moške, ki ne vidijo, je potekal 10. dan.

Na zimskih paraolimpijskih igrah 2006 je bil uporabljen nov sistem razvrščanja. V njem je bilo 14 razredov razdeljenih v tri skupine, za vsako od njih pa so bili uporabljeni faktorski rezultati. Na igrah leta 2006 je v super-G tekmovalo 55 moških v primerjavi z 18 ženskami v stoječi skupini.

Tekmovanje v paraalpskem smučanju na zimskih paraolimpijskih igrah 2010 je potekalo v Whistlerju Creekside. V Whistlerju so potekale naslednje vrste tekem: spust, superkombinacija, super-G, slalom in veleslalom. Superkombinacija je bila na sporedu leta 2010. Na paraolimpijskih igrah je bilo to prvo tekmovanje. Na dirki v spustu je bilo 25 moških in 18 žensk v stoječi skupini, 25 moških in 10 žensk v sedeči skupini ter 12 moških in 10 žensk v nevidni skupini. V superkombinaciji je bilo 18 moških in 14 žensk v skupini stoje, 18 moških in 10 žensk v skupini sede ter 10 moških in 10 žensk v skupini slabovidnih. Slalomska tekma je bila najkrajša proga za paraalpske discipline na igrah leta 2010. Spust je bil drugi dan za moške in ženske smučarje v vseh skupinah. Super-G za moške in ženske v stoječih skupinah je bil tretji dan. Smučarji, ki ne vidijo in sedijo, so tekmovali v super-G četrti dan. Tekmovanje v superkombinaciji je potekalo peti dan za vse smučarje. Veleslalom za stoječe moške in ženske je bil na sporedu 7. dan. Sedeči smučarji in smučarji, ki ne morejo smučati, so tekmovali 8. dan. Slalom za stoječe moške in ženske je bil 9. dan. Ostali smučarji so slalom odpeljali 10. dan.

Parasmučarski dogodki, na katerih sodelujejo smučarji z vsega sveta in smučarji iz določenih držav, vključujejo zimske paraolimpijske igre, svetovna prvenstva, svetovne pokale, celinske pokale, nacionalna prvenstva IPCAS in tekmovanja IPCAS Para-Snowboard. Smučarji iz 39 različnih držav tekmujejo na tekmovanjih v paraplezalnem smučanju. Ta šport je eden od osmih športov, ki jim je Mednarodni paraolimpijski komite podelil vlado, pravila za paraalpsko smučanje pa so določena v pravilih in predpisih IPCAS. Za dogodke, kot so paraolimpijske igre, se lahko uporabljajo posebna pravila. Ena skupina posebnih pravil je bila uporabljena leta 1994 in je bila podrobno opisana v Priročniku IPC. Ta pravila so se več let uporabljala za potrebne prireditve s sankcijami IPC, kot so paraolimpijske igre. Tekmovalna pravila za razrede uporabljajo pravila, ki jih je uvedla ali prilagodila Mednarodna smučarska zveza (FIS). Ta pravila so bila sprejeta na 42. mednarodni smučarski konferenci leta 2000. Obe skupini pravil sta delovali enotno, pri čemer so pravila FIS določala pravila za alpsko smučanje, IPC pa je pripravil prilagoditve za paraalpsko smučanje. Izvršni odbor skupščine alpskih športov IPC lahko sprejme odločitev o tem, ali imajo smučarji potrebne lastnosti za tekmovanje na tekmovanjih, ki jih sankcionira IPC, ne da bi razmišljal ali upošteval, kaj pravijo pravila. Nacionalni paraolimpijski komiteji imajo lahko svoja pravila za tekme, ki jih organizirajo.

Parasmučarski dogodki, na katerih sodelujejo smučarji z vsega sveta in smučarji iz določenih držav, vključujejo zimske paraolimpijske igre, svetovna prvenstva, svetovne pokale, celinske pokale, nacionalna prvenstva IPCAS in tekmovanja IPCAS Para-Snowboard. Smučarji iz 39 različnih držav tekmujejo na tekmovanjih v paraplezalnem smučanju. Ta šport je eden od osmih športov, ki jim je Mednarodni paraolimpijski komite podelil vlado, pravila za paraalpsko smučanje pa so določena v pravilih in predpisih IPCAS. Za dogodke, kot so paraolimpijske igre, se lahko uporabljajo posebna pravila. Ena skupina posebnih pravil je bila uporabljena leta 1994 in je bila podrobno opisana v Priročniku IPC. Ta pravila so se več let uporabljala za potrebne prireditve s sankcijami IPC, kot so paraolimpijske igre. Tekmovalna pravila za razrede uporabljajo pravila, ki jih je uvedla ali prilagodila Mednarodna smučarska zveza (FIS). Ta pravila so bila sprejeta na 42. mednarodni smučarski konferenci leta 2000. Obe skupini pravil sta delovali enotno, pri čemer so pravila FIS določala pravila za alpsko smučanje, IPC pa je pripravil prilagoditve za paraalpsko smučanje. Izvršni odbor skupščine alpskih športov IPC lahko sprejme odločitev o tem, ali imajo smučarji potrebne lastnosti za tekmovanje na tekmovanjih, ki jih sankcionira IPC, ne da bi razmišljal ali upošteval, kaj pravijo pravila. Nacionalni paraolimpijski komiteji imajo lahko svoja pravila za tekme, ki jih organizirajo.

Parasmučarski dogodki, na katerih sodelujejo smučarji z vsega sveta in smučarji iz določenih držav, vključujejo zimske paraolimpijske igre, svetovna prvenstva, svetovne pokale, celinske pokale, nacionalna prvenstva IPCAS in tekmovanja IPCAS Para-Snowboard. Smučarji iz 39 različnih držav tekmujejo na tekmovanjih v paraplezalnem smučanju. Ta šport je eden od osmih športov, ki jim je Mednarodni paraolimpijski komite podelil vlado, pravila za paraalpsko smučanje pa so določena v pravilih in predpisih IPCAS. Za dogodke, kot so paraolimpijske igre, se lahko uporabljajo posebna pravila. Ena skupina posebnih pravil je bila uporabljena leta 1994 in je bila podrobno opisana v Priročniku IPC. Ta pravila so se več let uporabljala za potrebne prireditve s sankcijami IPC, kot so paraolimpijske igre. Tekmovalna pravila za razrede uporabljajo pravila, ki jih je uvedla ali prilagodila Mednarodna smučarska zveza (FIS). Ta pravila so bila sprejeta na 42. mednarodni smučarski konferenci leta 2000. Obe skupini pravil sta delovali enotno, pri čemer so pravila FIS določala pravila za alpsko smučanje, IPC pa je pripravil prilagoditve za paraalpsko smučanje. Izvršni odbor skupščine alpskih športov IPC lahko sprejme odločitev o tem, ali imajo smučarji potrebne lastnosti za tekmovanje na tekmovanjih, ki jih sankcionira IPC, ne da bi razmišljal ali upošteval, kaj pravijo pravila. Nacionalni paraolimpijski komiteji imajo lahko svoja pravila za tekme, ki jih organizirajo.

Prve nujne stvari, ki se uporabljajo v tem športu, so smuči ziztočnico, sedeče smuči in enosedežne smuči. Glede na to, ali smučar sedi, stoji ali ne vidi, lahko smučarji uporabljajo tudi druge potrebne stvari, med katerimi so smučarski vodniki, kratke smučarske palice, ortopedski pripomočki ali proteze. Za smučarje s težavami z vidom se uporabljajo vodniki, ki smučarju pomagajo določiti smer smučanja. [10] Za smučarje, ki stojijo, se po različnih delnih pravilih odloča o tem, kakšne nujne stvari so dovoljene na tekmovanju, na primer ena dolga smučarska palica, dve smučarski palici, nič smučarskih palic ali ena ali dve smučki. Pravila za uporabo potrebnih stvari na tekmovanju sprejemata FIS in IPC.

Najmanjša dolžina smuči, ki se uporabljajo na tekmovanjih, je najmanj 165 centimetrov (65 in) za moške in 155 centimetrov (61 in) za ženske. Vezave, ki se uporabljajo za smuči, imajo največjo točko visoko 55 milimetrov (2,2 in).

Sedeče smuči so namenjene uporabnikom invalidskih vozičkov ali drugim smučarjem s paraplegijo. Prvo sedečo smučko je leta 1967 izdelal Josef Shrall. Shrall je bil doma z Bavarske v Nemčiji. Prve sedeče smuči so imele dve široki smučki, zavore in so bile izdelane posebej za smučarja. Zaradi teže sedečih smuči smučarji niso mogli smučati v muljah ali na strmih pobočjih. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se sedežne smuči še izboljšale. Leta 1987 so v Engelbergu v Švici izdelali novo vrsto sedečih smuči, ki so si jo ljudje lahko ogledali na delavnici švicarskega združenja paraplegikov. Z izboljšanjem tehnologije je bil izdelan stol, ki ga je bilo mogoče dodati smučem, narejenim za smučarje brez invalidnosti. Zdaj so sedeče smuči izdelane iz steklenih vlaken in poliestra. Sedalne smuči imajo zdaj veliko manjšo težo, kar smučarjem omogoča smučanje na strmejših pobočjih in tekmovanje v muldu. Sedalne smuči imajo zdaj tudi varnostne pasove. Sedežne smuči za invalide in smuči za invalide so se izboljšale in postale posebne za različne vrste tekmovanj v alpskem smučanju.

Nekateri stoječi smučarji lahko na tekmah uporabljajo smuči z iztočnico. To so smučarske palice z majhnimi smučmi na koncu. Smučarju pomagajo pri ravnotežju, ko se spušča po gori, in pri premagovanju kratkih razdalj na gori. Smučarjem pomagajo tudi pri opravilih, kot je vzpon na hrib, da bi se povzpeli na smučarsko vlečnico.

Smučarji vodniki lahko vidijo. Smučarjem, ki ne morejo smučati, pomagajo pri spustu z gore tako, da jim z radijsko zvezo ali pogovorom povedo, kam naj gredo. Smučarji lahko med posamezno vrsto tekme uporabljajo več vodnikov, vendar lahko vodnik dobi medaljo le, če je z istim smučarjem tekmoval v celotni vrsti tekme. Tako kot smučar mora tudi vodnik imeti licenco IPCAS, da lahko tekmuje na tekmah. Smučarji vodniki morajo upoštevati protidopinška pravila.

Smučarji nosijo tudi posebne čevlje, čelade, smučarske obleke in očala. Na paraolimpijskih igrah smučarska oprema ne sme biti opremljena z reklamami. Smučarski čevlji so izdelani tako, da se na smuči priključijo na peto in prste. Z uporabo materialov, kot je trda plastika, pomagajo podpirati stopalo in gleženj. Vse čelade, ki se uporabljajo na tekmah, morajo biti iz trde školjke.

Prve nujne stvari, ki se uporabljajo v tem športu, so smuči z iztočnico, sedeče smuči in enosedežne smuči. Glede na to, ali smučar sedi, stoji ali ne vidi, lahko smučarji uporabljajo tudi druge potrebne stvari, med katerimi so smučarski vodniki, kratke smučarske palice, ortopedski pripomočki ali proteze. Za smučarje s težavami z vidom se uporabljajo vodniki, ki smučarju pomagajo določiti smer smučanja. [10] Za smučarje, ki stojijo, se po različnih delnih pravilih odloča o tem, kakšne nujne stvari so dovoljene na tekmovanju, na primer ena dolga smučarska palica, dve smučarski palici, nič smučarskih palic ali ena ali dve smučki. Pravila za uporabo potrebnih stvari na tekmovanju sprejemata FIS in IPC.

Najmanjša dolžina smuči, ki se uporabljajo na tekmovanjih, je najmanj 165 centimetrov (65 in) za moške in 155 centimetrov (61 in) za ženske. Vezave, ki se uporabljajo za smuči, imajo največjo točko visoko 55 milimetrov (2,2 in).

Sedeče smuči so namenjene uporabnikom invalidskih vozičkov ali drugim smučarjem s paraplegijo. Prvo sedečo smučko je leta 1967 izdelal Josef Shrall. Shrall je bil doma z Bavarske v Nemčiji. Prve sedeče smuči so imele dve široki smučki, zavore in so bile izdelane posebej za smučarja. Zaradi teže sedečih smuči smučarji niso mogli smučati v muljah ali na strmih pobočjih. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se sedežne smuči še izboljšale. Leta 1987 so v Engelbergu v Švici izdelali novo vrsto sedečih smuči, ki so si jo ljudje lahko ogledali na delavnici švicarskega združenja paraplegikov. Z izboljšanjem tehnologije je bil izdelan stol, ki ga je bilo mogoče dodati smučem, narejenim za smučarje brez invalidnosti. Zdaj so sedeče smuči izdelane iz steklenih vlaken in poliestra. Sedalne smuči imajo zdaj veliko manjšo težo, kar smučarjem omogoča smučanje na strmejših pobočjih in tekmovanje v muldu. Sedalne smuči imajo zdaj tudi varnostne pasove. Sedežne smuči za invalide in smuči za invalide so se izboljšale in postale posebne za različne vrste tekmovanj v alpskem smučanju.

Nekateri stoječi smučarji lahko na tekmah uporabljajo smuči z iztočnico. To so smučarske palice z majhnimi smučmi na koncu. Smučarju pomagajo pri ravnotežju, ko se spušča po gori, in pri premagovanju kratkih razdalj na gori. Smučarjem pomagajo tudi pri opravilih, kot je vzpon na hrib, da bi se povzpeli na smučarsko vlečnico.

Smučarji vodniki lahko vidijo. Smučarjem, ki ne morejo smučati, pomagajo pri spustu z gore tako, da jim z radijsko zvezo ali pogovorom povedo, kam naj gredo. Smučarji lahko med posamezno vrsto tekme uporabljajo več vodnikov, vendar lahko vodnik dobi medaljo le, če je z istim smučarjem tekmoval v celotni vrsti tekme. Tako kot smučar mora tudi vodnik imeti licenco IPCAS, da lahko tekmuje na tekmah. Smučarji vodniki morajo upoštevati protidopinška pravila.

Smučarji nosijo tudi posebne čevlje, čelade, smučarske obleke in očala. Na paraolimpijskih igrah smučarska oprema ne sme biti opremljena z reklamami. Smučarski čevlji so izdelani tako, da se na smuči priključijo na peto in prste. Z uporabo materialov, kot je trda plastika, pomagajo podpirati stopalo in gleženj. Vse čelade, ki se uporabljajo na tekmah, morajo biti iz trde školjke.

Prve nujne stvari, ki se uporabljajo v tem športu, so smuči z iztočnico, sedeče smuči in enosedežne smuči. Glede na to, ali smučar sedi, stoji ali ne vidi, lahko smučarji uporabljajo tudi druge potrebne stvari, med katerimi so smučarski vodniki, kratke smučarske palice, ortopedski pripomočki ali proteze. Za smučarje s težavami z vidom se uporabljajo vodniki, ki smučarju pomagajo določiti smer smučanja. [10] Za smučarje, ki stojijo, se po različnih delnih pravilih odloča o tem, kakšne nujne stvari so dovoljene na tekmovanju, na primer ena dolga smučarska palica, dve smučarski palici, nič smučarskih palic ali ena ali dve smučki. Pravila za uporabo potrebnih stvari na tekmovanju sprejemata FIS in IPC.

Najmanjša dolžina smuči, ki se uporabljajo na tekmovanjih, je najmanj 165 centimetrov (65 in) za moške in 155 centimetrov (61 in) za ženske. Vezave, ki se uporabljajo za smuči, imajo največjo točko visoko 55 milimetrov (2,2 in).

Sedeče smuči so namenjene uporabnikom invalidskih vozičkov ali drugim smučarjem s paraplegijo. Prvo sedečo smučko je leta 1967 izdelal Josef Shrall. Shrall je bil doma z Bavarske v Nemčiji. Prve sedeče smuči so imele dve široki smučki, zavore in so bile izdelane posebej za smučarja. Zaradi teže sedečih smuči smučarji niso mogli smučati v muljah ali na strmih pobočjih. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se sedežne smuči še izboljšale. Leta 1987 so v Engelbergu v Švici izdelali novo vrsto sedečih smuči, ki so si jo ljudje lahko ogledali na delavnici švicarskega združenja paraplegikov. Z izboljšanjem tehnologije je bil izdelan stol, ki ga je bilo mogoče dodati smučem, narejenim za smučarje brez invalidnosti. Zdaj so sedeče smuči izdelane iz steklenih vlaken in poliestra. Sedalne smuči imajo zdaj veliko manjšo težo, kar smučarjem omogoča smučanje na strmejših pobočjih in tekmovanje v muldu. Sedalne smuči imajo zdaj tudi varnostne pasove. Sedežne smuči za invalide in smuči za invalide so se izboljšale in postale posebne za različne vrste tekmovanj v alpskem smučanju.

Nekateri stoječi smučarji lahko na tekmah uporabljajo smuči z iztočnico. To so smučarske palice z majhnimi smučmi na koncu. Smučarju pomagajo pri ravnotežju, ko se spušča po gori, in pri premagovanju kratkih razdalj na gori. Smučarjem pomagajo tudi pri opravilih, kot je vzpon na hrib, da bi se povzpeli na smučarsko vlečnico.

Smučarji vodniki lahko vidijo. Smučarjem, ki ne morejo smučati, pomagajo pri spustu z gore tako, da jim z radijsko zvezo ali pogovorom povedo, kam naj gredo. Smučarji lahko med posamezno vrsto tekme uporabljajo več vodnikov, vendar lahko vodnik dobi medaljo le, če je z istim smučarjem tekmoval v celotni vrsti tekme. Tako kot smučar mora tudi vodnik imeti licenco IPCAS, da lahko tekmuje na tekmah. Smučarji vodniki morajo upoštevati protidopinška pravila.

Smučarji nosijo tudi posebne čevlje, čelade, smučarske obleke in očala. Na paraolimpijskih igrah smučarska oprema ne sme biti opremljena z reklamami. Smučarski čevlji so izdelani tako, da se na smuči priključijo na peto in prste. Z uporabo materialov, kot je trda plastika, pomagajo podpirati stopalo in gleženj. Vse čelade, ki se uporabljajo na tekmah, morajo biti iz trde školjke.

Vrste paraalpskega smučanja so spust, superveleslalom, veleslalom, slalom, superkombinacija in deskanje na snegu. Pravila temeljijo na pravilih Mednarodne smučarske zveze, čeprav so nekatera pravila prilagojena smučarjem z omejenimi telesnimi sposobnostmi. Smučarji med smučanjem dosegajo hitrosti do 100 kilometrov na uro.

Spust

To je smučarska tekma na čas, kjer se smučarji hitro spuščajo po snegu v strmo nagnjeni smeri, ki je lahko od 450 do 800 metrov nižja od začetne, pri tem pa imajo veliko zavojev in skokov. Smučar, ki prvi pripelje v cilj, se uvrsti na podlagi ene vožnje z gore, pri čemer je prvi tisti, ki je dosegel najhitrejši čas. Smučarji se med spustom premikajo med vratci. Downhill ima najmanj vrat med vsemi paraalpinističnimi vrstami. Če smučar ne smuča med vratci, ne konča. Na nekaterih smučarskih tekmovanjih mora smučar najprej pokazati, da je dovolj dober za smučanje. To se lahko pokaže v spustu ali super-G. Smučarji lahko na tekmah Mednarodne smučarske zveze dobijo točke za tekmovanja s smučarji iz drugih držav. Na paraolimpijskih igrah lahko smučarji tekmujejo v spustu.

Ženske smuči morajo biti dolge vsaj 200 cm. Moške smuči morajo biti dolge vsaj 205 centimetrov (81 palcev). Ženske in moške smuči morajo imeti najmanjšo možno ali zabeleženo ravno linijo od sredine do roba krožnega obrata 45 metrov (148 čevljev). Smučarji so za ta dogodek uporabljali ukrivljene ozke smučarske palice. Moške in ženske smuči morajo imeti ravno linijo od sredine do roba kroga 67 milimetrov (2,6 in). Največja hitrost na tem tekmovanju je lahko do 100 kilometrov na uro. Pred začetkom tekmovanja mora smučar opraviti vadbeno vožnjo, za varnost pa mora med vsemi vožnjami nositi čelado.

Super-G

Super-G, ki je bil narejen v 80. letih prejšnjega stoletja, je manj znanstveno zasnovan, saj smučarji vozijo zelo hitro. Od vrha do spodnjega dela gore se smučarji spuščajo od 400 metrov do 600 metrov visoko. V primerjavi z drugimi vrstami paraalpskega smučanja je ta vrsta običajno srednje dolga. Je daljša od veleslaloma in slaloma, vendar krajša od vrste za spust. Pri tej vrsti smučarji hitro vozijo med izmeničnimi rdečimi in modrimi vratci, ki so med seboj oddaljena 25 metrov (82 čevljev), pri čemer morajo moški voziti med 35 vratci, ženske pa med 30 vratci.

Velikanski slalom

S padcem od 300 metrov (980 čevljev) do 400 metrov (1.300 čevljev) je to ena izmed tistih disciplin, pri katerih je treba biti zelo natančen pri obračanju para-alpinističnih disciplin. Ta vrsta smučanja dobi dve progi za spust po gori, ki je bolj ravna in krajša od spusta. Je daljša in ima manj zavojev kot slalom. Po prvi vožnji po gori se lahko zadnjih 20 % tekmovalcev po pooblastilu sodnikov odstrani s tekmovanja. Štartni vrstni red za drugo vožnjo se začne z najpočasnejšim izmed 15 najboljših smučarjev, najhitrejši smučar v prvi vožnji pa tekmuje kot 15. Vsi smučarji, ki so končali izven prve petnajsterice, nato tekmujejo po vrstnem redu glede na svoj čas iz prve vožnje. Na primer, 18. najhitrejši tekmovalec v prvi vožnji smuča 18. v drugi vožnji. Na nekaterih tekmovanjih se opravi prilagoditev s 30 smučarji namesto s 15. IPC/FIS skupaj oblikujeta pravila za slalomsko tekmo. Veleslalom je tekma na trenutnem paraolimpijskem sporedu. Smučarji pri veleslalomu uporabljajo ravne smučarske palice.

Slalom

Ime te dirke izhaja iz norveške besede, ki pomeni "nagnjena steza". Ta disciplina je najzahtevnejša smučarska disciplina, saj se na namerno zaledeneli gori spusti s 140 metrov (460 čevljev) na 220 metrov (720 čevljev). To je najkrajša od vseh paraalpskih disciplin in uporablja dve različni vožnji z različnimi smermi navzdol po gori. Smučarji se spustijo po vsaki progi enkrat, njihov ciljni položaj pa je označen na podlagi skupnega časa obeh tekem. Na tej tekmi so vrata, približno 55-75 za moške in 40-60 za ženske, in če smučar smuča med vrati, zaradi pravil ne more končati tekme. Po prvi vožnji lahko zadnjih 20 % tekmovalcev po pooblastilu sodnikov odstranijo s tekmovanja. Štartni vrstni red za drugo vožnjo se začne z najpočasnejšim od 15 najboljših smučarjev, najhitrejši smučar v prvi vožnji pa smuča kot 15. Vsi smučarji, ki so končali izven prve petnajsterice, nato smučarji tekmujejo po vrstnem redu glede na svoj čas iz prve vožnje. Na primer, 18. najhitrejši tekmovalec v prvi vožnji smuča 18. v drugi vožnji. Smučarji na tej tekmi uporabljajo ravne smučarske palice. Na nekaterih tekmovanjih, na katerih je treba dokazati, da se lahko na njih tekmuje, lahko smučar dokaže, da se lahko na njih tekmuje, z uporabo časov s ciljnih tekem v spustu, slalomu ali superveleslalomu. IPC/FIS določi pravila za slalom. Slalom je tekma na trenutnem paraolimpijskem sporedu. Smučarji pri slalomu pogosto nosijo dodatno zaščitno opremo.

Super kombinirani

Superkombinacija je mešanica dveh disciplin: Slalom in superveleslalom ali spust in slalom. Na tej tekmi se smučarji enkrat spustijo po gorski progi, dvakrat pa po slalomski. Časi vseh treh tekem se seštejejo, najhitrejši čas vseh treh tekem pa doseže smučar, ki je na koncu prvi.

Snowboard

Pri deskanju na snegu so padci med 100 in 240 metri za moške in ženske, dirka pa poteka na razdalji od 400 do 900 metrov. Na dirki so izmenične smučarske zapore. Šport je odprt samo za stoječe tekmovalce.

Vrste paraalpskega smučanja so spust, superveleslalom, veleslalom, slalom, superkombinacija in deskanje na snegu. Pravila temeljijo na pravilih Mednarodne smučarske zveze, čeprav so nekatera pravila prilagojena smučarjem z omejenimi telesnimi sposobnostmi. Smučarji med smučanjem dosegajo hitrosti do 100 kilometrov na uro.

Spust

To je smučarska tekma na čas, kjer se smučarji hitro spuščajo po snegu v strmo nagnjeni smeri, ki je lahko od 450 do 800 metrov nižja od začetne, pri tem pa imajo veliko zavojev in skokov. Smučar, ki prvi pripelje v cilj, se uvrsti na podlagi ene vožnje z gore, pri čemer je prvi tisti, ki je dosegel najhitrejši čas. Smučarji se med spustom premikajo med vratci. Downhill ima najmanj vrat med vsemi paraalpinističnimi vrstami. Če smučar ne smuča med vratci, ne konča. Na nekaterih smučarskih tekmovanjih mora smučar najprej pokazati, da je dovolj dober za smučanje. To se lahko pokaže v spustu ali super-G. Smučarji lahko na tekmah Mednarodne smučarske zveze dobijo točke za tekmovanja s smučarji iz drugih držav. Na paraolimpijskih igrah lahko smučarji tekmujejo v spustu.

Ženske smuči morajo biti dolge vsaj 200 cm. Moške smuči morajo biti dolge vsaj 205 centimetrov (81 palcev). Ženske in moške smuči morajo imeti najmanjšo možno ali zabeleženo ravno linijo od sredine do roba krožnega obrata 45 metrov (148 čevljev). Smučarji so za ta dogodek uporabljali ukrivljene ozke smučarske palice. Moške in ženske smuči morajo imeti ravno linijo od sredine do roba kroga 67 milimetrov (2,6 in). Največja hitrost na tem tekmovanju je lahko do 100 kilometrov na uro. Pred začetkom tekmovanja mora smučar opraviti vadbeno vožnjo, za varnost pa mora med vsemi vožnjami nositi čelado.

Super-G

Super-G, ki je bil narejen v 80. letih prejšnjega stoletja, je manj znanstveno zasnovan, saj smučarji vozijo zelo hitro. Od vrha do spodnjega dela gore se smučarji spuščajo od 400 metrov do 600 metrov visoko. V primerjavi z drugimi vrstami paraalpskega smučanja je ta vrsta običajno srednje dolga. Je daljša od veleslaloma in slaloma, vendar krajša od vrste za spust. Pri tej vrsti smučarji hitro vozijo med izmeničnimi rdečimi in modrimi vratci, ki so med seboj oddaljena 25 metrov (82 čevljev), pri čemer morajo moški voziti med 35 vratci, ženske pa med 30 vratci.

Velikanski slalom

S padcem od 300 metrov (980 čevljev) do 400 metrov (1.300 čevljev) je to ena izmed tistih disciplin, pri katerih je treba biti zelo natančen pri obračanju para-alpinističnih disciplin. Ta vrsta smučanja dobi dve progi za spust po gori, ki je bolj ravna in krajša od spusta. Je daljša in ima manj zavojev kot slalom. Po prvi vožnji po gori se lahko zadnjih 20 % tekmovalcev po pooblastilu sodnikov odstrani s tekmovanja. Štartni vrstni red za drugo vožnjo se začne z najpočasnejšim izmed 15 najboljših smučarjev, najhitrejši smučar v prvi vožnji pa tekmuje kot 15. Vsi smučarji, ki so končali izven prve petnajsterice, nato tekmujejo po vrstnem redu glede na svoj čas iz prve vožnje. Na primer, 18. najhitrejši tekmovalec v prvi vožnji smuča 18. v drugi vožnji. Na nekaterih tekmovanjih se opravi prilagoditev s 30 smučarji namesto s 15. IPC/FIS skupaj oblikujeta pravila za slalomsko tekmo. Veleslalom je tekma na trenutnem paraolimpijskem sporedu. Smučarji pri veleslalomu uporabljajo ravne smučarske palice.

Slalom

Ime te dirke izhaja iz norveške besede, ki pomeni "nagnjena steza". Ta disciplina je najzahtevnejša smučarska disciplina, saj se na namerno zaledeneli gori spusti s 140 metrov (460 čevljev) na 220 metrov (720 čevljev). To je najkrajša od vseh paraalpskih disciplin in uporablja dve različni vožnji z različnimi smermi navzdol po gori. Smučarji se spustijo po vsaki progi enkrat, njihov ciljni položaj pa je označen na podlagi skupnega časa obeh tekem. Na tej tekmi so vrata, približno 55-75 za moške in 40-60 za ženske, in če smučar smuča med vrati, zaradi pravil ne more končati tekme. Po prvi vožnji lahko zadnjih 20 % tekmovalcev po pooblastilu sodnikov odstranijo s tekmovanja. Štartni vrstni red za drugo vožnjo se začne z najpočasnejšim od 15 najboljših smučarjev, najhitrejši smučar v prvi vožnji pa smuča kot 15. Vsi smučarji, ki so končali izven prve petnajsterice, nato smučarji tekmujejo po vrstnem redu glede na svoj čas iz prve vožnje. Na primer, 18. najhitrejši tekmovalec v prvi vožnji smuča 18. v drugi vožnji. Smučarji na tej tekmi uporabljajo ravne smučarske palice. Na nekaterih tekmovanjih, na katerih je treba dokazati, da se lahko na njih tekmuje, lahko smučar dokaže, da se lahko na njih tekmuje, z uporabo časov s ciljnih tekem v spustu, slalomu ali superveleslalomu. IPC/FIS določi pravila za slalom. Slalom je tekma na trenutnem paraolimpijskem sporedu. Smučarji pri slalomu pogosto nosijo dodatno zaščitno opremo.

Super kombinirani

Superkombinacija je mešanica dveh disciplin: Slalom in superveleslalom ali spust in slalom. Na tej tekmi se smučarji enkrat spustijo po gorski progi, dvakrat pa po slalomski. Časi vseh treh tekem se seštejejo, najhitrejši čas vseh treh tekem pa doseže smučar, ki je na koncu prvi.

Snowboard

Pri deskanju na snegu so padci med 100 in 240 metri za moške in ženske, dirka pa poteka na razdalji od 400 do 900 metrov. Na dirki so izmenične smučarske zapore. Šport je odprt samo za stoječe tekmovalce.

Vrste paraalpskega smučanja so spust, superveleslalom, veleslalom, slalom, superkombinacija in deskanje na snegu. Pravila temeljijo na pravilih Mednarodne smučarske zveze, čeprav so nekatera pravila prilagojena smučarjem z omejenimi telesnimi sposobnostmi. Smučarji med smučanjem dosegajo hitrosti do 100 kilometrov na uro.

Spust

To je smučarska tekma na čas, kjer se smučarji hitro spuščajo po snegu v strmo nagnjeni smeri, ki je lahko od 450 do 800 metrov nižja od začetne, pri tem pa imajo veliko zavojev in skokov. Smučar, ki prvi pripelje v cilj, se uvrsti na podlagi ene vožnje z gore, pri čemer je prvi tisti, ki je dosegel najhitrejši čas. Smučarji se med spustom premikajo med vratci. Downhill ima najmanj vrat med vsemi paraalpinističnimi vrstami. Če smučar ne smuča med vratci, ne konča. Na nekaterih smučarskih tekmovanjih mora smučar najprej pokazati, da je dovolj dober za smučanje. To se lahko pokaže v spustu ali super-G. Smučarji lahko na tekmah Mednarodne smučarske zveze dobijo točke za tekmovanja s smučarji iz drugih držav. Na paraolimpijskih igrah lahko smučarji tekmujejo v spustu.

Ženske smuči morajo biti dolge vsaj 200 cm. Moške smuči morajo biti dolge vsaj 205 centimetrov (81 palcev). Ženske in moške smuči morajo imeti najmanjšo možno ali zabeleženo ravno linijo od sredine do roba krožnega obrata 45 metrov (148 čevljev). Smučarji so za ta dogodek uporabljali ukrivljene ozke smučarske palice. Moške in ženske smuči morajo imeti ravno linijo od sredine do roba kroga 67 milimetrov (2,6 in). Največja hitrost na tem tekmovanju je lahko do 100 kilometrov na uro. Pred začetkom tekmovanja mora smučar opraviti vadbeno vožnjo, za varnost pa mora med vsemi vožnjami nositi čelado.

Super-G

Super-G, ki je bil narejen v 80. letih prejšnjega stoletja, je manj znanstveno zasnovan, saj smučarji vozijo zelo hitro. Od vrha do spodnjega dela gore se smučarji spuščajo od 400 metrov do 600 metrov visoko. V primerjavi z drugimi vrstami paraalpskega smučanja je ta vrsta običajno srednje dolga. Je daljša od veleslaloma in slaloma, vendar krajša od vrste za spust. Pri tej vrsti smučarji hitro vozijo med izmeničnimi rdečimi in modrimi vratci, ki so med seboj oddaljena 25 metrov (82 čevljev), pri čemer morajo moški voziti med 35 vratci, ženske pa med 30 vratci.

Velikanski slalom

S padcem od 300 metrov (980 čevljev) do 400 metrov (1.300 čevljev) je to ena izmed tistih disciplin, pri katerih je treba biti zelo natančen pri obračanju para-alpinističnih disciplin. Ta vrsta smučanja dobi dve progi za spust po gori, ki je bolj ravna in krajša od spusta. Je daljša in ima manj zavojev kot slalom. Po prvi vožnji po gori se lahko zadnjih 20 % tekmovalcev po pooblastilu sodnikov odstrani s tekmovanja. Štartni vrstni red za drugo vožnjo se začne z najpočasnejšim izmed 15 najboljših smučarjev, najhitrejši smučar v prvi vožnji pa tekmuje kot 15. Vsi smučarji, ki so končali izven prve petnajsterice, nato tekmujejo po vrstnem redu glede na svoj čas iz prve vožnje. Na primer, 18. najhitrejši tekmovalec v prvi vožnji smuča 18. v drugi vožnji. Na nekaterih tekmovanjih se opravi prilagoditev s 30 smučarji namesto s 15. IPC/FIS skupaj oblikujeta pravila za slalomsko tekmo. Veleslalom je tekma na trenutnem paraolimpijskem sporedu. Smučarji pri veleslalomu uporabljajo ravne smučarske palice.

Slalom

Ime te dirke izhaja iz norveške besede, ki pomeni "nagnjena steza". Ta disciplina je najzahtevnejša smučarska disciplina, saj se na namerno zaledeneli gori spusti s 140 metrov (460 čevljev) na 220 metrov (720 čevljev). To je najkrajša od vseh paraalpskih disciplin in uporablja dve različni vožnji z različnimi smermi navzdol po gori. Smučarji se spustijo po vsaki progi enkrat, njihov ciljni položaj pa je označen na podlagi skupnega časa obeh tekem. Na tej tekmi so vrata, približno 55-75 za moške in 40-60 za ženske, in če smučar smuča med vrati, zaradi pravil ne more končati tekme. Po prvi vožnji lahko zadnjih 20 % tekmovalcev po pooblastilu sodnikov odstranijo s tekmovanja. Štartni vrstni red za drugo vožnjo se začne z najpočasnejšim od 15 najboljših smučarjev, najhitrejši smučar v prvi vožnji pa smuča kot 15. Vsi smučarji, ki so končali izven prve petnajsterice, nato smučarji tekmujejo po vrstnem redu glede na svoj čas iz prve vožnje. Na primer, 18. najhitrejši tekmovalec v prvi vožnji smuča 18. v drugi vožnji. Smučarji na tej tekmi uporabljajo ravne smučarske palice. Na nekaterih tekmovanjih, na katerih je treba dokazati, da se lahko na njih tekmuje, lahko smučar dokaže, da se lahko na njih tekmuje, z uporabo časov s ciljnih tekem v spustu, slalomu ali superveleslalomu. IPC/FIS določi pravila za slalom. Slalom je tekma na trenutnem paraolimpijskem sporedu. Smučarji pri slalomu pogosto nosijo dodatno zaščitno opremo.

Super kombinirani

Superkombinacija je mešanica dveh disciplin: Slalom in superveleslalom ali spust in slalom. Na tej tekmi se smučarji enkrat spustijo po gorski progi, dvakrat pa po slalomski. Časi vseh treh tekem se seštejejo, najhitrejši čas vseh treh tekem pa doseže smučar, ki je na koncu prvi.

Snowboard

Pri deskanju na snegu so padci med 100 in 240 metri za moške in ženske, dirka pa poteka na razdalji od 400 do 900 metrov. Na dirki so izmenične smučarske zapore. Šport je odprt samo za stoječe tekmovalce.

Klasifikacija paraalpskega smučanja je zasnovana tako, da omogoča enakopravno tekmovanje med alpskimi smučarji z različnimi vrstami omejenih fizičnih in vidnih sposobnosti. Sistem razvrščanja je razvrščen v tri splošne pogoje nezmožnosti razvrščanja: stoječe, nevidno in sedeče. Mednarodni paraolimpijski komite za alpsko smučanje je vodja razvrščanja. Smučarji so razvrščeni na podlagi zdravstvenih težav in njihovega telesnega položaja pri smučanju. Smučarji, ki ne vidijo, so ocenjeni le na podlagi zdravnikove ocene, kako slab je njihov vid. Preden je bil Mednarodni paraolimpijski komite za alpsko smučanje pristojen za razvrščanje, je za razvrščanje skrbelo več športnih skupin. Med njimi so bile Mednarodna organizacija za šport invalidov (ISOD), Mednarodna zveza za igre Stoke Mandeville (ISMWSF), Mednarodna športna zveza slepih (IBSA) in Mednarodno združenje za šport in rekreacijo cerebralne paralize (CP-ISRA). Nekateri sistemi naročil so osebe, ki jih dajejo organizacije, ki niso Mednarodni paraolimpijski komite za alpsko smučanje. Ti sistemi vrstnega reda se na mednarodnih tekmovanjih ne uporabljajo. Šport je odprt za vse tekmovalce, ki imajo vidno ali fizično stanje nezmožnosti. Ni odprt za osebe z intelektualno oviranostjo.

Prvi sistemi za razvrščanje paraalpinistov so bili izdelani v Skandinaviji, prvi sistemi pa so bili zasnovani za smučarje z amputacijami. Takrat še ni bilo smučarskih pripomočkov za smučarje s poškodbami hrbtenjače. Namen zgodnjih sistemov za naročanje je bil, da bi bili narejeni iz sposobnih uporabljati svoje telo, vendar so na koncu postali medicinski sistemi za naročanje. Na prvih zimskih paraolimpijskih igrah leta 1976 sta obstajala dva sistema razvrščanja za ta šport. Do osemdesetih let prejšnjega stoletja so imeli smučarji s cerebralno paralizo sistem razvrščanja. Takrat so si po zgledu redov v košarki na invalidskih vozičkih prizadevali, da bi bili redi bolj klasifikacijski sistem, ki bi lahko uporabljal telo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je obstajalo deset razredov. Od takrat so si prizadevali izboljšati sistem razvrščanja z zmanjšanjem števila razredov, da bi se lahko podelilo manj medalj.

Klasifikacija paraalpskega smučanja je zasnovana tako, da omogoča enakopravno tekmovanje med alpskimi smučarji z različnimi vrstami omejenih fizičnih in vidnih sposobnosti. Sistem razvrščanja je razvrščen v tri splošne pogoje nezmožnosti razvrščanja: stoječe, nevidno in sedeče. Mednarodni paraolimpijski komite za alpsko smučanje je vodja razvrščanja. Smučarji so razvrščeni na podlagi zdravstvenih težav in njihovega telesnega položaja pri smučanju. Smučarji, ki ne vidijo, so ocenjeni le na podlagi zdravnikove ocene, kako slab je njihov vid. Preden je bil Mednarodni paraolimpijski komite za alpsko smučanje pristojen za razvrščanje, je za razvrščanje skrbelo več športnih skupin. Med njimi so bile Mednarodna organizacija za šport invalidov (ISOD), Mednarodna zveza za igre Stoke Mandeville (ISMWSF), Mednarodna športna zveza slepih (IBSA) in Mednarodno združenje za šport in rekreacijo cerebralne paralize (CP-ISRA). Nekateri sistemi naročil so osebe, ki jih dajejo organizacije, ki niso Mednarodni paraolimpijski komite za alpsko smučanje. Ti sistemi vrstnega reda se na mednarodnih tekmovanjih ne uporabljajo. Šport je odprt za vse tekmovalce, ki imajo vidno ali fizično stanje nezmožnosti. Ni odprt za osebe z intelektualno oviranostjo.

Prvi sistemi za razvrščanje paraalpinistov so bili izdelani v Skandinaviji, prvi sistemi pa so bili zasnovani za smučarje z amputacijami. Takrat še ni bilo smučarskih pripomočkov za smučarje s poškodbami hrbtenjače. Namen zgodnjih sistemov za naročanje je bil, da bi bili narejeni iz sposobnih uporabljati svoje telo, vendar so na koncu postali medicinski sistemi za naročanje. Na prvih zimskih paraolimpijskih igrah leta 1976 sta obstajala dva sistema razvrščanja za ta šport. Do osemdesetih let prejšnjega stoletja so imeli smučarji s cerebralnoparalizo sistem razvrščanja. Takrat so si po zgledu redov v košarki na invalidskih vozičkih prizadevali, da bi bili redi bolj klasifikacijski sistem, ki bi lahko uporabljal telo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je obstajalo deset razredov. Od takrat so si prizadevali izboljšati sistem razvrščanja z zmanjšanjem števila razredov, da bi se lahko podelilo manj medalj.

Klasifikacija paraalpskega smučanja je zasnovana tako, da omogoča enakopravno tekmovanje med alpskimi smučarji z različnimi vrstami omejenih fizičnih in vidnih sposobnosti. Sistem razvrščanja je razvrščen v tri splošne pogoje nezmožnosti razvrščanja: stoječe, nevidno in sedeče. Mednarodni paraolimpijski komite za alpsko smučanje je vodja razvrščanja. Smučarji so razvrščeni na podlagi zdravstvenih težav in njihovega telesnega položaja pri smučanju. Smučarji, ki ne vidijo, so ocenjeni le na podlagi zdravnikove ocene, kako slab je njihov vid. Preden je bil Mednarodni paraolimpijski komite za alpsko smučanje pristojen za razvrščanje, je za razvrščanje skrbelo več športnih skupin. Med njimi so bile Mednarodna organizacija za šport invalidov (ISOD), Mednarodna zveza za igre Stoke Mandeville (ISMWSF), Mednarodna športna zveza slepih (IBSA) in Mednarodno združenje za šport in rekreacijo cerebralne paralize (CP-ISRA). Nekateri sistemi naročil so osebe, ki jih dajejo organizacije, ki niso Mednarodni paraolimpijski komite za alpsko smučanje. Ti sistemi vrstnega reda se na mednarodnih tekmovanjih ne uporabljajo. Šport je odprt za vse tekmovalce, ki imajo vidno ali fizično stanje nezmožnosti. Ni odprt za osebe z intelektualno oviranostjo.

Prvi sistemi za razvrščanje paraalpinistov so bili izdelani v Skandinaviji, prvi sistemi pa so bili zasnovani za smučarje z amputacijami. Takrat še ni bilo smučarskih pripomočkov za smučarje s poškodbami hrbtenjače. Namen zgodnjih sistemov za naročanje je bil, da bi bili narejeni iz sposobnih uporabljati svoje telo, vendar so na koncu postali medicinski sistemi za naročanje. Na prvih zimskih paraolimpijskih igrah leta 1976 sta obstajala dva sistema razvrščanja za ta šport. Do osemdesetih let prejšnjega stoletja so imeli smučarji s cerebralno paralizo sistem razvrščanja. Takrat so si po zgledu redov v košarki na invalidskih vozičkih prizadevali, da bi bili redi bolj klasifikacijski sistem, ki bi lahko uporabljal telo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je obstajalo deset razredov. Od takrat so si prizadevali izboljšati sistem razvrščanja z zmanjšanjem števila razredov, da bi se lahko podelilo manj medalj.

Za paraalpsko smučanje je bil vzpostavljen sistem faktorjev za tri splošne skupine: sedeče, stoječe in nevidne. Vsaka skupina tekmuje samo z ljudmi iz iste skupine. Smučar se lahko uvrsti med najboljše tri samo v sedečem, stoječem ali nevidnem položaju. Ljudje iz ene skupine ne tekmujejo z drugimi smučarji iz druge skupine. Znotraj vsake skupine je širok razpon sposobnih za gibanje in zdravstvenih težav ali sposobnosti vida. Smučarji so razvrščeni v eno od treh skupin. Sistem faktoriranja deluje tako, da ima vsak razred svoje število, pri čemer se rezultati izračunajo tako, da se število časa gledanja poveča za faktorirano število. Številka, na podlagi katere se odloči, kdo je dosegel najboljši rezultat na dogodkih, na katerih se uporablja sistem vzrokov, se uporablja kot številka, na podlagi katere se odloči, kdo je dosegel najboljši rezultat. To pomeni, da hitrejši smučar s hriba morda ne bo prvi na dogodku. pri dogodkih, kjer se uporablja faktorski sistem. To pomeni, da hitrejši smučar, ki se je spustil po hribu navzdol, ni nujno zmagovalec dogodka. Sistem faktorjev se uporablja na tekmah alpskega pokala, severnoameriških tekmah, tekmah evropskega pokala, tekmah svetovnega pokala, svetovnih prvenstvih in zimskih paraolimpijskih igrah.

Za paraalpsko smučanje je bil vzpostavljen sistem faktorjev za tri splošne skupine: sedeče, stoječe in nevidne. Vsaka skupina tekmuje samo z ljudmi iz iste skupine. Smučar se lahko uvrsti med najboljše tri samo v sedečem, stoječem ali nevidnem položaju. Ljudje iz ene skupine ne tekmujejo z drugimi smučarji iz druge skupine. Znotraj vsake skupine je širok razpon sposobnih za gibanje in zdravstvenih težav ali sposobnosti vida. Smučarji so razvrščeni v eno od treh skupin. Sistem faktoriranja deluje tako, da ima vsak razred svoje število, pri čemer se rezultati izračunajo tako, da se število časa gledanja poveča za faktorirano število. Številka, na podlagi katere se odloči, kdo je dosegel najboljši rezultat na dogodkih, na katerih se uporablja sistem vzrokov, se uporablja kot številka, na podlagi katere se odloči, kdo je dosegel najboljši rezultat. To pomeni, da hitrejši smučar s hriba morda ne bo prvi na dogodku. pri dogodkih, kjer se uporablja faktorski sistem. To pomeni, da hitrejši smučar, ki se je spustil po hribu navzdol, ni nujno zmagovalec dogodka. Sistem faktorjev se uporablja na tekmah alpskega pokala, severnoameriških tekmah, tekmah evropskega pokala, tekmah svetovnega pokala, svetovnih prvenstvih in zimskih paraolimpijskih igrah.

Za paraalpsko smučanje je bil vzpostavljen sistem faktorjev za tri splošne skupine: sedeče, stoječe in nevidne. Vsaka skupina tekmuje samo z ljudmi iz iste skupine. Smučar se lahko uvrsti med najboljše tri samo v sedečem, stoječem ali nevidnem položaju. Ljudje iz ene skupine ne tekmujejo z drugimi smučarji iz druge skupine. Znotraj vsake skupine je širok razpon sposobnih za gibanje in zdravstvenih težav ali sposobnosti vida. Smučarji so razvrščeni v eno od treh skupin. Sistem faktoriranja deluje tako, da ima vsak razred svoje število, pri čemer se rezultati izračunajo tako, da se število časa gledanja poveča za faktorirano število. Številka, na podlagi katere se odloči, kdo je dosegel najboljši rezultat na dogodkih, na katerih se uporablja sistem vzrokov, se uporablja kot številka, na podlagi katere se odloči, kdo je dosegel najboljši rezultat. To pomeni, da hitrejši smučar s hriba morda ne bo prvi na dogodku. pri dogodkih, kjer se uporablja faktorski sistem. To pomeni, da hitrejši smučar, ki se je spustil po hribu navzdol, ni nujno zmagovalec dogodka. Sistem faktorjev se uporablja na tekmah alpskega pokala, severnoameriških tekmah, tekmah evropskega pokala, tekmah svetovnega pokala, svetovnih prvenstvih in zimskih paraolimpijskih igrah.