Zemljiške pravice avstralskih staroselcev: sistem, zakonodaja in dediščina

Sprejetje zakonov o zemljiških pravicah aboriginov v Avstraliji je bilo posledica številnih pomembnih protestov aboriginov. Vendar se je šele v sedemdesetih letih 20. stoletja pojavilo organizirano gibanje za priznanje zemljiških pravic aboriginov.

Stavka v regiji Pilbara

1. maja 1946 je v regiji Pilbara v Zahodni Avstraliji stavkalo več kot 800 aboridžinskih živinorejcev. Zahtevali so plačilo za svoje delo. Pridružili so se jim drugi aboridžinski delavci iz mest Port Hedland in Marble Bar. Stavka se je končala leta 1949.

Peticija Yolngu bark

Leta 1963 je vlada del tradicionalnega ozemlja ljudstva Yolngu (v deželi Arnhem) spremenila v rudnik boksita. Yolnguji so začeli peticijo (zdaj imenovano peticija Yirrkala bark), da bi zahtevali pravice do teh zemljišč. Peticija je prerasla v sodni postopek. Rudarjenje se je vseeno nadaljevalo, sodni postopek pa je trajal 41 let. Leta 2011 so bili Yolnguji končno vključeni v sporazum med vlado in rudarsko družbo.

Vožnja svobode

V letih 1964 in 1965 so študenti Univerze v Sydneyju ustanovili skupino, imenovano Študentska akcija za aborigine. Potovali so po podeželskih mestih Novega Južnega Walesa in raziskovali segregacijo med avtohtonimi in neavtohtonimi prebivalci. Vodili so proteste, da bi ljudi seznanili z vprašanjem državljanskih pravic domorodcev. Gibanje je postalo znano kot gibanje Freedom Ride (Vožnja svobode). V tistem času Aborigini niso bili upoštevani pri popisu prebivalstva, njihove državljanske pravice pa so se razlikovale od pravic belih državljanov. To se je spremenilo leta 1967, ko so na referendumu aborigini dobili enake pravice kot beli Avstralci.

Wave Hill walkoff

Odhod z Wave Hilla je bil avgusta 1966. Skupaj 200 gurindžijskih živinorejcev in uslužbencev na živinorejski postaji Wave Hill je stavkalo in zahtevalo plače ter vrnitev nekaterih svojih tradicionalnih zemljišč. Stavka je trajala devet let. Zahteva ni bila izpolnjena, vendar so Gurindži ostali na svojih tradicionalnih območjih. Odločili so se, da bodo kršili državne zakone, a se podredili svojim. To je povečalo podporo ljudstva za pravice domorodcev do zemlje. Podporniki v mestih so se zbrali v podporo Gurindžijem in sčasoma so pridobili lastninsko pravico na delu svoje zemlje.

Sprejetje zakonov o zemljiških pravicah aboriginov v Avstraliji je bilo posledica številnih pomembnih protestov aboriginov. Vendar se je šele v sedemdesetih letih 20. stoletja pojavilo organizirano gibanje za priznanje zemljiških pravic aboriginov.

Stavka v regiji Pilbara

1. maja 1946 je v regiji Pilbara v Zahodni Avstraliji stavkalo več kot 800 aboridžinskih živinorejcev. Zahtevali so plačilo za svoje delo. Pridružili so se jim drugi aboridžinski delavci iz mest Port Hedland in Marble Bar. Stavka se je končala leta 1949.

Peticija Yolngu bark

Leta 1963 je vlada del tradicionalnega ozemlja ljudstva Yolngu (v deželi Arnhem) spremenila v rudnik boksita. Yolnguji so začeli peticijo (zdaj imenovano peticija Yirrkala bark), da bi zahtevali pravice do teh zemljišč. Peticija je prerasla v sodni postopek. Rudarjenje se je vseeno nadaljevalo, sodni postopek pa je trajal 41 let. Leta 2011 so bili Yolnguji končno vključeni v sporazum med vlado in rudarsko družbo.

Vožnja svobode

V letih 1964 in 1965 so študenti Univerze v Sydneyju ustanovili skupino, imenovano Študentska akcija za aborigine. Potovali so po podeželskih mestih Novega Južnega Walesa in raziskovali segregacijo med avtohtonimi in neavtohtonimi prebivalci. Vodili so proteste, da bi ljudi seznanili z vprašanjem državljanskih pravic domorodcev. Gibanje je postalo znano kot gibanje Freedom Ride (Vožnja svobode). V tistem času Aborigini niso bili upoštevani pri popisu prebivalstva, njihove državljanske pravice pa so se razlikovale od pravic belih državljanov. To se je spremenilo leta 1967, ko so na referendumu aborigini dobili enake pravice kot beli Avstralci.

Wave Hill walkoff

Odhod z Wave Hilla je bil avgusta 1966. Skupaj 200 gurindžijskih živinorejcev in uslužbencev na živinorejski postaji Wave Hill je stavkalo in zahtevalo plače ter vrnitev nekaterih svojih tradicionalnih zemljišč. Stavka je trajala devet let. Zahteva ni bila izpolnjena, vendar so Gurindži ostali nastanjeni na svojih tradicionalnih zemljiščih. Odločili so se, da bodo kršili državne zakone, a se podredili svojim. To je povečalo podporo ljudstva za pravice domorodcev do zemlje. Podporniki v mestih so se zbrali v podporo Gurindžijem in sčasoma so pridobili lastninsko pravico na delu svoje zemlje.

Zakon o pravicah aboriginov do zemlje iz leta 1976

Leta 1973 je bila v Severnem teritoriju ustanovljena komisija za pravice domorodcev do zemlje. Ta kraljeva komisija je navedla, da bi morala vlada priznati pravice aboriginov do zemlje, in svetovala pri sprejemanju zakonov o tem. Predsednik vlade Gough Whitlam je upošteval nasvet in v parlament vložil predlog zakona o pravicah do zemljišč. Naslednji predsednik vlade Malcolm Fraser ga je spremenil, generalni guverner pa ga je sprejel 16. decembra 1976.

Leta 1976 je vlada teritorija sprejela prvi zakon o zemljiških pravicah domorodcev v državi. Ta je aboridžinom na teritoriju omogočil, da zahtevajo pravice do zemljišč, na katerih so njihovi predniki živeli pred prihodom belcev. Skupine, ki so vložile zahtevke, so morale dokazati svojo tradicionalno (zgodovinsko) povezanost z zemljiščem. Na koncu je tako skoraj 50 % zemljišč na Severnem teritoriju (približno 600 000 km² ali 230 000 km²) pripadlo domorodnim skupinam. Pred tem zakonom je bilo v Severnem teritoriju veliko "rezervatov za avtohtono prebivalstvo". Ta zemljišča so bila v lasti vlade in so bila namenjena domorodcem za življenje, dokler se niso asimilirali v belo družbo. Ko je zakon začel veljati, so stare "rezervate" dobili aborigini, ki so na njih živeli, ne da bi jim bilo treba vložiti zahtevek.

Zakon o pravicah aboriginov do zemlje iz leta 1976

Leta 1973 je bila v Severnem teritoriju ustanovljena komisija za pravice domorodcev do zemlje. Ta kraljeva komisija je navedla, da bi morala vlada priznati pravice aboriginov do zemlje, in svetovala pri sprejemanju zakonov o tem. Predsednik vlade Gough Whitlam je upošteval nasvet in v parlament vložil predlog zakona o pravicah do zemljišč. Naslednji predsednik vlade Malcolm Fraser ga je spremenil, generalni guverner pa ga je sprejel 16. decembra 1976.

Leta 1976 je vlada teritorija sprejela prvi zakon o zemljiških pravicah domorodcev v državi. Ta je aboridžinom na teritoriju omogočil, da zahtevajo pravice do zemljišč, na katerih so njihovi predniki živeli pred prihodom belcev. Skupine, ki so vložile zahtevke, so morale dokazati svojo tradicionalno (zgodovinsko) povezanost z zemljiščem. Na koncu je tako skoraj 50 % zemljišč na Severnem teritoriju (približno 600 000 km² ali 230 000 km²) pripadlo domorodnim skupinam. Pred tem zakonom je bilo v Severnem teritoriju veliko "rezervatov za avtohtono prebivalstvo". Ta zemljišča so bila v lasti vlade in so bila namenjena domorodcem za življenje, dokler se niso asimilirali v belo družbo. Ko je zakon začel veljati, so stare "rezervate" dobili aborigini, ki so na njih živeli, ne da bi jim bilo treba vložiti zahtevek.