Zemljiške pravice avstralskih staroselcev: sistem, zakonodaja in dediščina
Razumite zemljiške pravice avstralskih staroselcev: sistem, zakonodaja in dediščina — pravice skupnosti, postopki podelitve, trajni vpliv na dedovanje in ohranitev kulture.
Zemljiške pravice avstralskih staroselcev so posebne pravice, ki jih imajo avstralski staroselci do uporabe in upravljanja zemljišč ter v nekaterih primerih do dejanskega lastništva. Obstaja več različnih sistemov in zakonodaj, ki urejajo te pravice: nekateri temeljijo na sodni praksi, drugi na zakonih zvezne ali državnih vlad. Ti sistemi zemljiških pravic veljajo v Severnem teritoriju, Queenslandu, Novem Južnem Walesu, Južni Avstraliji in Viktoriji. Pogosto se lastninska pravica na zemljišču dodeli skupnosti ali etnični skupini in ne posamezniku, pri čemer je običajno, da zemljišč, dodeljenih v okviru takšnih zahtevkov, ni mogoče prodati, zamenjati ali zastaviti. Dodelitve pogosto vključujejo zahtevo, da se zemljišče prenese na prihodnje generacije z dedovanjem, kar ščiti zemljišče kot trajno kulturno in življenjsko oporo skupnosti.
Vrste zemljiških pravic
- Native title (izvorne pravice): sodno priznane pravice, ki izhajajo iz tradicionalne povezave skupnosti z zemljo in morjem; nastale so po pomembnih sodnih zadevah in jih dopolnjuje zakonodaja.
- Zakonodajne dodelitve zemljišč: zakoni, ki zvezne ali državne vlade sprejmejo posebej za podeljevanje zemljišč avtohtonim skupnostim; pogosto določajo upravljanje, nezmožnost odtujitve in pravila za dedovanje.
- Dogovori o uporabi zemljišč (ILUA): sporazumi med skupnostmi, lastniki zemljišč in drugimi deležniki (npr. rudarji, kmetovalci ali vlado), ki urejajo uporabo zemljišč v določenih pogojih in časovnih okvirih.
- Komunalno upravljanje: zemljišča se pogosto upravljajo kolektivno, z organi ali svetniki, ki zastopajo interese skupnosti pri ohranjanju kulturne dediščine in pri gospodarskih dejavnostih.
Pravni okvir in sodna praksa
Velika prelomnica v priznavanju pravic avstralskih staroselcev je bila sodna praksa, ki je prepoznala obstoj izvornih pravic na zemlji. Po sodbah so bile uvedene tudi zakonske spremembe, kot je zvezni zakon za urejanje izvornih pravic, ki določajo postopke za vložitev zahtevkov, priznavanje in morebitno soobstojevanje z obstoječimi zemljiškimi pravicami tretjih oseb (npr. pastirske koncesije ali lastništvo). Pri teh postopkih je pogosto potrebno dokazati neprekinjeno povezavo skupnosti z območjem ter spoštovanje tradicionalnih pravil in praks.
Postopek za pridobitev in upravljanje pravic
- Vložitev zahtevka: skupine ali reprezentativni organi predložijo zahtevek, v katerem opišejo povezavo z zemljiščem in pravno podlago za priznanje.
- Preiskava in dokazovanje: proces vključuje zbiranje pričevanj, zgodovinskih virov, antropoloških dokazov in drugih podatkov o kontinuirani uporabi in povezavi s prostorom.
- Priznanje in pravila upravljanja: ko je pravica priznana, zakon določa, kako se zemljišče upravlja, komu pripada komunalni nadzor in katere dejavnosti so dovoljene ali prepovedane.
- Soobstoj in izključitve: v nekaterih primerih izvorne pravice soobstajajo z drugimi pravicami (npr. komercialnimi licencami) ali pa so delno izključene na določenih območjih zaradi predhodnih odločitve o zemljiških pravicah.
Družbeni, kulturni in gospodarski pomen
Zemljiške pravice niso le pravna kategorija; predstavljajo temelj za ohranjanje kulturne identitete, izvajanje obredov, skrb za svetišča in prenos znanja na naslednje generacije. Pravice omogočajo skupnostim upravljanje naravnih virov v skladu s tradicionalnimi praksami, hkrati pa so lahko osnova za trajnostne gospodarske pobude — od turizma do souporabe virov oziroma dogovorov z deli industrije, če skupnosti to želijo.
Izzivi in prihodnost
- Kompleksnost sprejemanja odločitev in dolgi pravni postopki pogosto zavirajo hitro uveljavitev pravic.
- Soočanja z rudarjenjem, kmetijstvom in infrastrukturo zahtevajo pogajanja ter uravnoteženje interesov.
- Upravljanje skupnih virov zahteva strokovno podporo, financiranje in sposobnost notranjega odločanja skupnosti.
- Pomembna so tudi vprašanja odškodnin, rehabilitacije zemljišč in trajnostnih ekonomskih modelov, ki spoštujejo kulturne vrednote.
V prihodnosti bodo uspeh in trajnost zemljiških pravic močno odvisni od kombinacije pravne zaščite, podpore v obliki virov in izobraževanja ter spoštovanja samostojnosti skupnosti. Jasna in vključujoča zakonodaja ter sodelovanje med skupnostmi in drugimi deležniki sta ključna za to, da zemljiške pravice resnično služijo kulturnim, socialnim in gospodarskim ciljem avtohtonih prebivalcev Avstralije.
Ozadje
Sprejetje zakonov o zemljiških pravicah aboriginov v Avstraliji je bilo posledica številnih pomembnih protestov aboriginov. Vendar se je šele v sedemdesetih letih 20. stoletja pojavilo organizirano gibanje za priznanje zemljiških pravic aboriginov.
Stavka v regiji Pilbara
1. maja 1946 je v regiji Pilbara v Zahodni Avstraliji stavkalo več kot 800 aboridžinskih živinorejcev. Zahtevali so plačilo za svoje delo. Pridružili so se jim drugi aboridžinski delavci iz mest Port Hedland in Marble Bar. Stavka se je končala leta 1949.
Peticija Yolngu bark
Leta 1963 je vlada del tradicionalnega ozemlja ljudstva Yolngu (v deželi Arnhem) spremenila v rudnik boksita. Yolnguji so začeli peticijo (zdaj imenovano peticija Yirrkala bark), da bi zahtevali pravice do teh zemljišč. Peticija je prerasla v sodni postopek. Rudarjenje se je vseeno nadaljevalo, sodni postopek pa je trajal 41 let. Leta 2011 so bili Yolnguji končno vključeni v sporazum med vlado in rudarsko družbo.
Vožnja svobode
V letih 1964 in 1965 so študenti Univerze v Sydneyju ustanovili skupino, imenovano Študentska akcija za aborigine. Potovali so po podeželskih mestih Novega Južnega Walesa in raziskovali segregacijo med avtohtonimi in neavtohtonimi prebivalci. Vodili so proteste, da bi ljudi seznanili z vprašanjem državljanskih pravic domorodcev. Gibanje je postalo znano kot gibanje Freedom Ride (Vožnja svobode). V tistem času Aborigini niso bili upoštevani pri popisu prebivalstva, njihove državljanske pravice pa so se razlikovale od pravic belih državljanov. To se je spremenilo leta 1967, ko so na referendumu aborigini dobili enake pravice kot beli Avstralci.
Wave Hill walkoff
Odhod z Wave Hilla je bil avgusta 1966. Skupaj 200 gurindžijskih živinorejcev in uslužbencev na živinorejski postaji Wave Hill je stavkalo in zahtevalo plače ter vrnitev nekaterih svojih tradicionalnih zemljišč. Stavka je trajala devet let. Zahteva ni bila izpolnjena, vendar so Gurindži ostali na svojih tradicionalnih območjih. Odločili so se, da bodo kršili državne zakone, a se podredili svojim. To je povečalo podporo ljudstva za pravice domorodcev do zemlje. Podporniki v mestih so se zbrali v podporo Gurindžijem in sčasoma so pridobili lastninsko pravico na delu svoje zemlje.
Ozadje
Sprejetje zakonov o zemljiških pravicah aboriginov v Avstraliji je bilo posledica številnih pomembnih protestov aboriginov. Vendar se je šele v sedemdesetih letih 20. stoletja pojavilo organizirano gibanje za priznanje zemljiških pravic aboriginov.
Stavka v regiji Pilbara
1. maja 1946 je v regiji Pilbara v Zahodni Avstraliji stavkalo več kot 800 aboridžinskih živinorejcev. Zahtevali so plačilo za svoje delo. Pridružili so se jim drugi aboridžinski delavci iz mest Port Hedland in Marble Bar. Stavka se je končala leta 1949.
Peticija Yolngu bark
Leta 1963 je vlada del tradicionalnega ozemlja ljudstva Yolngu (v deželi Arnhem) spremenila v rudnik boksita. Yolnguji so začeli peticijo (zdaj imenovano peticija Yirrkala bark), da bi zahtevali pravice do teh zemljišč. Peticija je prerasla v sodni postopek. Rudarjenje se je vseeno nadaljevalo, sodni postopek pa je trajal 41 let. Leta 2011 so bili Yolnguji končno vključeni v sporazum med vlado in rudarsko družbo.
Vožnja svobode
V letih 1964 in 1965 so študenti Univerze v Sydneyju ustanovili skupino, imenovano Študentska akcija za aborigine. Potovali so po podeželskih mestih Novega Južnega Walesa in raziskovali segregacijo med avtohtonimi in neavtohtonimi prebivalci. Vodili so proteste, da bi ljudi seznanili z vprašanjem državljanskih pravic domorodcev. Gibanje je postalo znano kot gibanje Freedom Ride (Vožnja svobode). V tistem času Aborigini niso bili upoštevani pri popisu prebivalstva, njihove državljanske pravice pa so se razlikovale od pravic belih državljanov. To se je spremenilo leta 1967, ko so na referendumu aborigini dobili enake pravice kot beli Avstralci.
Wave Hill walkoff
Odhod z Wave Hilla je bil avgusta 1966. Skupaj 200 gurindžijskih živinorejcev in uslužbencev na živinorejski postaji Wave Hill je stavkalo in zahtevalo plače ter vrnitev nekaterih svojih tradicionalnih zemljišč. Stavka je trajala devet let. Zahteva ni bila izpolnjena, vendar so Gurindži ostali nastanjeni na svojih tradicionalnih zemljiščih. Odločili so se, da bodo kršili državne zakone, a se podredili svojim. To je povečalo podporo ljudstva za pravice domorodcev do zemlje. Podporniki v mestih so se zbrali v podporo Gurindžijem in sčasoma so pridobili lastninsko pravico na delu svoje zemlje.
Zakonodaja držav in ozemelj
|
| V tem razdelku je treba navesti več informacij. (marec 2012) |
![[icon]](https://www.alegsaonline.com/image/20px-Wiki_letter_w_cropped.svg.png){kind=small}
Zakon o pravicah aboriginov do zemlje iz leta 1976
Leta 1973 je bila v Severnem teritoriju ustanovljena komisija za pravice domorodcev do zemlje. Ta kraljeva komisija je navedla, da bi morala vlada priznati pravice aboriginov do zemlje, in svetovala pri sprejemanju zakonov o tem. Predsednik vlade Gough Whitlam je upošteval nasvet in v parlament vložil predlog zakona o pravicah do zemljišč. Naslednji predsednik vlade Malcolm Fraser ga je spremenil, generalni guverner pa ga je sprejel 16. decembra 1976.
Leta 1976 je vlada teritorija sprejela prvi zakon o zemljiških pravicah domorodcev v državi. Ta je aboridžinom na teritoriju omogočil, da zahtevajo pravice do zemljišč, na katerih so njihovi predniki živeli pred prihodom belcev. Skupine, ki so vložile zahtevke, so morale dokazati svojo tradicionalno (zgodovinsko) povezanost z zemljiščem. Na koncu je tako skoraj 50 % zemljišč na Severnem teritoriju (približno 600 000 km2 ali 230 000 km²) pripadlo domorodnim skupinam. Pred tem zakonom je bilo v Severnem teritoriju veliko "rezervatov za avtohtono prebivalstvo". Ta zemljišča so bila v lasti vlade in so bila namenjena domorodcem za življenje, dokler se niso asimilirali v belo družbo. Ko je zakon začel veljati, so stare "rezervate" dobili aborigini, ki so na njih živeli, ne da bi jim bilo treba vložiti zahtevek.
Zakonodaja države in ozemlja
|
| V tem razdelku je treba navesti več informacij. (marec 2012) |
Zakon o pravicah aboriginov do zemlje iz leta 1976
Leta 1973 je bila v Severnem teritoriju ustanovljena komisija za pravice domorodcev do zemlje. Ta kraljeva komisija je navedla, da bi morala vlada priznati pravice aboriginov do zemlje, in svetovala pri sprejemanju zakonov o tem. Predsednik vlade Gough Whitlam je upošteval nasvet in v parlament vložil predlog zakona o pravicah do zemljišč. Naslednji predsednik vlade Malcolm Fraser ga je spremenil, generalni guverner pa ga je sprejel 16. decembra 1976.
Leta 1976 je vlada teritorija sprejela prvi zakon o zemljiških pravicah domorodcev v državi. Ta je aboridžinom na teritoriju omogočil, da zahtevajo pravice do zemljišč, na katerih so njihovi predniki živeli pred prihodom belcev. Skupine, ki so vložile zahtevke, so morale dokazati svojo tradicionalno (zgodovinsko) povezanost z zemljiščem. Na koncu je tako skoraj 50 % zemljišč na Severnem teritoriju (približno 600 000 km2 ali 230 000 km²) pripadlo domorodnim skupinam. Pred tem zakonom je bilo v Severnem teritoriju veliko "rezervatov za avtohtono prebivalstvo". Ta zemljišča so bila v lasti vlade in so bila namenjena domorodcem za življenje, dokler se niso asimilirali v belo družbo. Ko je zakon začel veljati, so stare "rezervate" dobili aborigini, ki so na njih živeli, ne da bi jim bilo treba vložiti zahtevek.
Iskati