John Keats: življenje, pesmi in vloga v angleškem romantizmu

John Keats: življenje in pesmi genija angleškega romantizma — kratka, strastna zgodba o odah, sonetih, legendarnih baladah in intimnih pismih, ki so oblikovala literarno zgodovino.

John Keats (31. oktober 1795 - 23. februar 1821) je bil angleški pesnik. Pogosto ga uvrščajo med pet najpomembnejših pesnikov romantičnega gibanja v angleški književnosti; drugi štirje so William Wordsworth, Samuel Taylor Coleridge, Lord Byron in Percy Bysshe Shelley. Čeprav je bil Keats najmlajši med temi pesniki, je tudi umrl pred drugimi: zbolel je za tuberkulozo in umrl v Rimu pri 25 letih.

Keats je bil sin gostilničarja Thomasa Keatsa, ki je umrl, ko je bil Keats star devet let, in Frances Keats, njegova mati pa je leta 1810 umrla za tuberkulozo. Mladi Keats je začel študirati za kirurga, čeprav je bilo njegovo zanimanje za literaturo močnejše od zanimanja za medicino. Postal je prijatelj in privrženec pesnika in urednika Jamesa Henryja Leigha Hunta ter prvič poskusil pisati lastno poezijo. Keatsovo aktivno pisateljsko življenje je trajalo le približno šest let, od pomladi 1814 do 1819.

Zaradi svojega kratkega življenja je napisal manj kot številni drugi pesniki. Njegovi najdaljši pesmi Endimion in Hiperion pripovedujeta zgodbe iz starogrške mitologije. Številne njegove krajše pesmi so med najbolj znanimi v angleški književnosti, vključno z balado "La Belle Dame sans Merci" ter soneti in odami.

Keats je kot številni ljudje njegovega časa vse življenje pisal pisma. Ohranjenih je na stotine njegovih pisem prijateljem in sorodnikom, zato Keatsa pogosto označujejo za enega največjih piscev pisem v angleškem jeziku.

Življenjska pot in osebno življenje

Keats se je izučil v medicini in delal v zdravstvenem okolju v Londonu, vendar se je kmalu posvetil pisanju. V času ustvarjanja je imel pomembna prijateljstva z drugimi literarnimi osebnostmi, zlasti z Leighom Huntom, prav tako pa je imel intenzivno ljubezensko razmerje z Fanny Brawne, ki je vplivalo na veliko njegove poznejše poezije in pisem. Zaradi slabega zdravja — bolezni, ki jo danes poznamo kot tuberkulozo — je leta 1820 zapustil Anglijo in se preselil v Rim, kjer je naslednje leto tudi umrl. Pokopan je v Protestantskem pokopališču v Rimu (Cimitero Acattolico).

Teme in osrednji motivi v poeziji

V Keatsovi poeziji so prevladujoči motivi lepote, minljivosti, smrti, domišljije in povezave med umetnostjo in življenjem. Pogosto posega po mitoloških temah in starodavnih podobah, ki jih uporablja za razmislek o človeškem doživljanju in spominu. Njegove krajše pesmi, zlasti odi iz leta 1819 (npr. "Ode to a Nightingale", "Ode on a Grecian Urn", "Ode on Melancholy", "To Autumn"), veljajo za vrhunec njegovega pesništva in kot izjemna dela angleške lirike.

Slog in estetske ideje

Keatsov slog je bogat z vtisi, čutnimi opisi in uporabo glasov, ki ustvarjajo močne čustvene odzive. V pismih je razvil idejo, znano kot "negative capability" — sposobnost sprejemanja negotovosti, protislovij in nepopolnih odgovorov brez nujne želje po racionalni razlagi. Ta ideja je pomembna za razumevanje njegovega odnosa do domišljije in umetniškega ustvarjanja: pesnik naj bi z občutkom in sprejemanjem skrivnosti ustvarjal globoke umetniške reprezentacije.

Glavna dela

• Endimion — epska pripovedna pesnitev, znana po znamenitih začetnih besedah "A thing of beauty is a joy for ever..."
• Hiperion — fragmentarna epska pesnitev, navdihnjena z grško mitologijo in razmisleki o padecih starega reda ter rojstvu novega
• La Belle Dame sans Merci — balada z nadnaravnim vzdušjem
• Odi iz leta 1819 — med njimi "Ode to a Nightingale", "Ode on a Grecian Urn", "Ode on Melancholy", "To Autumn" in druge
• Številni soneti, kratke pesmi in odmevi mitoloških motivov

Pisma

Pisma Johna Keatsa predstavljajo pomemben del njegovega literarnega izročila. So premišljena, iskrena in pogosto literarno dovršena — opisujejo njegovo umetniško filozofijo, čustva ter potek ustvarjanja. V njih najdemo tudi bolj neposredne razlage njegovih estetskih stališč in vpogled v njegov odnos do sodobne kritike in prijateljev.

Kritični sprejem in vpliv

Medtem ko je bil Keats v lastnem času deležen tudi ostrih kritik, je njegov ugled rasel v kasnejših generacijah. Njegovo delo je vplivalo na viktorijanske in poznejše pesnike, književne kritike in umetnike; danes velja za enega najpomembnejših angleških lirikov. Kritike, ki jih je prejel za nekaj svojih del, so ga zelo prizadele, vendar so poznejše ocene prepoznale izvirnost in globino njegovega pesništva.

Dediščina

Čeprav je Keats ustvarjal le kratek čas, je zapustil bogato zbirko pesmi, ki še vedno navdihujejo bralce in ustvarjalce. Njegova združitev čutnosti in refleksije, spoštovanje lepote ter sposobnost sprejemanja negotovosti so naredili njegovo poezijo trajno in univerzalno. Njegova dela se pogosto študirajo na univerzah, prevajajo v številne jezike in nastopajo v literarnih antologijah kot vrhunski primer angleškega romantizma.

Kje začeti z branjem

Za prve bralce so primerni izbori njegovih oev in krajše pesmi, kot so "Ode to a Nightingale", "Ode on a Grecian Urn", "To Autumn" in "La Belle Dame sans Merci". Branje njegovih pisem izpodbudi razumevanje motivov in misli, ki stojijo za mnogimi pesmimi.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je pet najpomembnejših pesnikov romantičnega gibanja v angleški književnosti?

V: Koliko je bil John Keats star, ko je umrl?

V: Kaj se je zgodilo s starši Johna Keatsa?

V: Kaj je John Keats študiral, preden je postal pesnik?

V: Katera je ena najdaljših pesmi, ki jih je napisal John Keats?

V: Katera pesem velja za eno njegovih najbolj znanih del?

V: Kaj ga je naredilo slavnega?

Išči po črki