Juan de Pareja (ok. 1606 ali 1610 – 1670) je bil španski slikar, znan kot nekdanji suženj in dolgoletni član gospodinjstva ter delavnice slikarja Diega Velázqueza. Rodil se je v okolici Malage in umrl v Madridu. Točen datum rojstva ni znan; v virih se pojavljata obe letnici, približno 1606 ali 1610.
Življenjska pot in osvoboditev
Pareja je sprva živel kot suženj v Velázquezovi hiši in delavnici, kjer je opravljal različna gospodinjska in slikarska dela. Velázquez ga je javno osvobodil leta 1650 med svojim drugim obiskom Italije (v Rimu). V istem letu je Velázquez naslikal tudi znameniti portret Juana de Pareje, ki je pritegnil veliko pozornosti in mu pomagal pridobiti prepoznavnost kot svoboden umetnik.
Umetniško delo in slog
Po osvoboditvi je Pareja deloval kot samostojni slikar v Madridu. Njegovo ustvarjanje je bilo močno pod vplivom Velázqueza — v njem se zrcalita baročna dramatika in naravni realizem, značilna uporaba svetlobe in temnih tonov (chiaroscuro) ter osredotočenost na realističen prikaz likov. Glavna področja njegovega dela so verske kompozicije in portreti.
Med njegovimi bolj znanimi deli je slika Poklic svetega Mateja iz leta 1661 (v nekaterih virih omenjena tudi kot La vocación de San Mateo), ki je danes v zbirki muzeja Museo del Prado v Madridu. Poleg tega so mu pripisovali tudi druge verske slike in portrete, ki so nastali v Madridu v 50. in 60. letih 17. stoletja.
Poklic v delavnici in kasnejše sodelovanje
Lastništvo sužnjev, ki so pomagali v gospodinjstvu in delavnici, je bilo med španskimi slikarji tistega časa razširjeno. V virih je zabeleženo, da so imeli drugi znani slikarji podobne pomočnike — na primer Francisco Pacheco, Velázquezov učitelj, je imel turškega sužnja, Francisco López Caro pa črnega sužnja. Pareja se je v delavnici izučil slikarskih veščin in kasneje, po Velázquezovi smrti leta 1660, sodeloval ali delal za druge slikarje v Madridu; med njimi je bil tudi Juan del Mazo, Velázquezov učenec in naslednik v nekaterih dvorskih nalogah.
Pomen in dedščina
Juan de Pareja je zgodovinsko pomemben kot primer umetnika, ki je prešel iz položaja sužnja v svobodnega ustvarjalca–sodelavca v enem od najpomembnejših baročnih ateljejev Španije. Njegovo življenje in delo osvetljujeta družbeni kontekst 17. stoletja, odnose med gospodarji in njihovimi pomočniki ter možnosti, ki so se odpirale talentiranim posameznikom znotraj takšnih struktur. Nekatera njegova dela so ohranjena v španskih muzejih in zbirkah, najbolj znana pa ostaja omenjena slika v Museo del Prado.
Ob vsem tem ostaja Juan de Pareja simbol prehoda iz suženjstva v umetniško prepoznavnost in primer zgodovinskega vpliva velikih mojstrov, kot je bil Velázquez, na usode posameznikov iz njihove bližine.
