Dokazno breme: definicija in standardi v kazenskem in civilnem postopku
Dokazno breme (latinsko: onus probandi)) je pravilo, ki določa, katera stranka mora dokazati določeno dejstvo in do katere mere, da je to sprejeto na sodišču. Latinski pregovor se glasi "semper necessitas probandi incumbit ei qui agit", kar v prevodu pomeni: »dokazno breme je vedno na strani tistega, ki nekaj zatrjuje oziroma uveljavlja.« Poleg vprašanja, kdo nosi breme (t. i. breme prepričanja), pravo pozna tudi breme predložitve dokazov (kdo mora najprej navesti dejstva in predlagati dokaze).
V kazenskem postopku je dokazno breme na strani tožilstva; Obtožencu ni treba dokazovati svoje nedolžnosti. Tožilstvo mora dokazati krivdo onkraj razumnega dvoma. V civilnem postopku je dokazno breme praviloma na strani tistega, ki zadevo predloži sodišču, to je tožnik, pri čemer zadostuje standard »prevlade dokazov« (večja verjetnost oziroma pretežna verjetnost).
Standardi dokazovanja
- Onkraj razumnega dvoma: najvišji standard, uporaben v kazenskih zadevah za dokazovanje krivde. Ne zahteva absolutne gotovosti, temveč takšno stopnjo prepričanja, da razumen človek nima tehtnega dvoma o krivdi.
- Prevlada dokazov (pretežna verjetnost): tipičen civilni standard. Trditev velja za dokazanо, če je bolj verjetno, da drži, kot da ne (poenostavljeno: nad 50 %).
- Jasno in prepričljivo: v nekaterih pravnih sistemih uporabljen v posebnih civilnih zadevah (npr. prevara, nekatere družinske zadeve); zahteva višjo stopnjo prepričanja kot »prevlada dokazov«, vendar nižjo kot »onkraj razumnega dvoma«.
- Verjetnost/utemeljen sum: nižji, vmesni standardi, ki se lahko uporabijo pri začasnih ukrepih ali procesnih vprašanjih (npr. izdaja začasne odredbe), kjer sodišče presoja, ali so dejstva verjetno izkazana.
Premik dokaznega bremena in domneve
- Domneve: pravila, po katerih se določeno dejstvo šteje za dokazano, dokler nasprotna stranka ne predloži nasprotnih dokazov (izpodbojne domneve) ali pa jih sploh ni mogoče izpodbiti (neizpodbojne domneve).
- Premik (dinamika) bremena: če stranka, ki nosi začetno breme, predloži dovolj dokazov, se breme pogosto premakne na drugo stranko, da te dokaze ovreče ali predstavi alternativno razlago.
- Pozitivne obrambe: včasih mora obdolženec ali toženec dokazovati posebne razbremenilne okoliščine (npr. zastaranje, soglasje), običajno po nižjem standardu kot tisti, ki zadeva glavno vprašanje.
Kazenski postopek: posebnosti
V kazenskem pravu veljata domneva nedolžnosti in načelo in dubio pro reo (v dvomu v korist obtoženca). Tožilstvo mora dokazati vse bistvene znake kaznivega dejanja in krivdo obdolženca. Obramba lahko predlaga razbremenilne dokaze (alibi, dvom v verodostojnost prič, izključitvena pravila dokazov ipd.), vendar Obtožencu ni treba dokazovati svoje nedolžnosti. Če po izvedbi dokazov ostane razumen dvom, mora sodišče obtoženca oprostiti.
Civilni postopek: trditveno in dokazno breme
- Trditveno breme: tožnik mora jasno navesti dejstva, na katera opira zahtevek; toženec mora navesti svoja nasprotna dejstva in ugovore.
- Dokazno breme: stranka, ki zatrjuje določen pravno relevanten podatek, ga mora tudi dokazati. Če dokazi ostanejo neodločeni (neizenačeni), ne uspe stranka, ki nosi breme glede tega dejstva.
- Načelo bližine dokazov: sodišče lahko pričakuje, da stranka, ki je bližje določenemu viru dokazov (npr. vodi dokumentacijo), tak dokaz predloži; nepripravljenost ali nemožnost lahko vpliva na dokazno oceno.
Dokazna sredstva in presoja
- Vrste dokazov: pričanja, listine, izvedenska mnenja, materialni in digitalni dokazi, posnetki ter indici (sklepanje iz posrednih dejstev).
- Verodostojnost: sodišče ocenjuje skladnost izjav, motiv za pristranskost, kakovost spomina, strokovnost izvedenca in integriteto dokazne verige pri materialnih/digitalnih dokazih.
- Prosta presoja dokazov: sodišče praviloma svobodno presodi, katerim dokazom verjame, pri čemer svojo odločitev obrazloži.
Praktični primeri
- Kazenski primer: pri obtožbi tatvine mora tožilstvo dokazati, da je obdolženec vzel tujo stvar z namenom protipravne prilastitve. Če obstaja razumna alternativa (npr. dovoljenje lastnika), krivda ni dokazana onkraj razumnega dvoma.
- Civilni primer: v tožbi za odškodnino zaradi prometne nesreče mora tožnik po standardu prevlade dokazov izkazati protipravnost, škodo, vzročno zvezo in krivdo. Toženec lahko uspe, če prepričljivo pokaže, da je do škode prišlo zaradi neodvrnljivega dogodka ali soprispevka oškodovanca.
- Začasni ukrep: za začasno odredbo zadošča, da tožnik verjetno izkaže obstoj terjatve in nevarnost, da bo uveljavitev zahtevka onemogočena ali bistveno otežena.
Pogoste zmote
- »Obtoženec mora dokazati nedolžnost«: ne drži; v kazenskem postopku breme nosi tožilstvo.
- »Prevlada dokazov zahteva popolno gotovost«: ne; zadošča, da je nekaj bolj verjetno kot ne.
- »Onkraj razumnega dvoma je absolutna gotovost«: ne; standard dopušča minimalen, nerazumen dvom, vendar ne resnega, razumno utemeljenega dvoma.
Pozitivna obramba
Če želi toženec v civilni ali kazenski zadevi navesti drugačna dejstva kot tožilstvo ali tožnik, se to imenuje "pozitivna obramba". S tem se dokazno breme prenese na toženca, ki mora dokazati svojo različico dejstev. Toženec bi skušal opravičiti ali upravičiti svoja dejanja, zaradi katerih je prišlo do tožbe. Običajne pozitivne obrambe vključujejo ujetništvo, samoobrambo, nečiste roke, blaznost in zastaranje.
Prevlada dokazov
Prevlada dokazov, znana tudi kot "ravnotežje verjetnosti", je standard, ki se zahteva v večini civilnih zadev. Uporablja se tudi na družinskem sodišču pri odločitvah, ki se nanašajo izključno na denar, kot je preživnina za otroka v skladu z zakonom o standardih preživnine za otroke.
Standard je izpolnjen, če je bolj verjetno, da je trditev resnična, kot da ni resnična. Standard je izpolnjen, če je verjetnost, da je trditev resnična, večja od petdeset odstotkov. Lord Denning je v zadevi Miller proti ministru za pokojnine to preprosto opisal kot "bolj verjetno kot ne". Do leta 1970 se je ta standard uporabljal tudi na sodiščih za mladoletnike v Združenih državah Amerike. To je veliko manjše breme kot "onkraj razumnega dvoma", prag, ki ga mora tožilec doseči v kazenskih postopkih.
Izven razumnega dvoma
To je najvišji standard, ki se v državah običajnegaprava uporablja kot dokazno breme. Običajno se uporablja le v kazenskih postopkih. Če po skrbni in nepristranski preučitvi vseh dokazov (ali pomanjkanja dokazov) v zadevi obstaja resničen dvom, ki temelji na razumu in zdravi pameti, potem raven dokazovanja ni izpolnjena. Če porota ali sodnik v sodnem postopku nima nobenega dvoma o obdolženčevi krivdi ali če so njihovi edini dvomi nerazumni dvomi, potem je tožilec dokazal, da je obdolženec kriv.
Vprašanja in odgovori
V: Kakšno je dokazno breme?
O: Dokazno breme je raven dokazovanja, ki jo mora doseči stranka, ki želi dokazati neko dejstvo, preden je to sprejeto na sodišču.
V: Kakšno je dokazno breme v kazenskem postopku?
O: V kazenskem postopku je dokazno breme na strani tožilstva.
V: Ali mora obdolženec v kazenskem postopku dokazati svojo nedolžnost?
O: Ne, obdolžencu v kazenskem postopku ni treba dokazati svoje nedolžnosti.
V: Kakšen dokazni standard mora doseči tožilstvo v kazenski zadevi?
O: Tožilstvo mora v kazenskem postopku doseči standard dokazovanja svoje različice dejstev "onkraj razumnega dvoma".
V: Kakšno je dokazno breme v civilnem postopku?
O: V civilnem postopku je dokazno breme na strani tistega, ki zadevo predloži sodišču, tj. tožnika.
V: Kateri standard mora tožnik izpolnjevati v civilnem postopku?
O: Standard, ki ga je treba izpolniti v civilnem postopku, je, da "premoč dokazov" (teža dokazov) zadostuje za dokazovanje njegovega primera.
V: Ali se dokazno breme spremeni glede na vrsto zadeve?
O: Da, dokazno breme je v kazenski zadevi drugačno kot v civilni zadevi. V kazenski zadevi je dokazno breme na strani tožilstva, medtem ko je v civilnem postopku na strani tožnika.
