Vzvodne puške in pištole: zgodovina, delovanje in uporaba

Odkrijte zgodovino, delovanje in uporabo vzvodnih pušk in pištol — od Winchestera 1873 do vojaške in lovske uporabe; hitrost, mehanika in vpliv na taktično streljanje.

Strelno orožje z vzvodom je pištola, v kateri je več nabojev, polni pa se s potegom in potiskom vzvoda na dnu pištole.

Vzvodno orožje (pogosto imenovano tudi vzvodna puška) uporablja gibanje vzvoda, ki ga strelka pomakne navzdol in nazaj, da sproži več delov mehanizma: odpre in zapre zaklep, izstreli izstreljen tulček, naloži nov naboj iz tubusnega ali drugega hranilnika in običajno napenja kladivo ali udarec. Tipična konstrukcija vključuje tubusni hranilnik pod cevjo ali v ročaju, nosilec nabojev, zaklepno komoro, kladivo in ročico vzvoda, ki je hkrati ročica za ponovitev in okvir puške. Zaradi načina polnjenja (t. i. loading gate ali polnilno vrata na strani ohišja) ter tubusnega hranilnika je treba pri nekaterih modelih upoštevati omejitve izbire nabojev (npr. pri tubusnem hranilniku ni priporočljivo uporabljati dolgih koničastih nabojev, ki bi se obstoječih zrn medsebojno udarila).

Zgodovina

Puške z vzvodom so prvič postale pomembno orožje med ameriško državljanskovojno. V tem času sta bili izdelani puški Henry in Spencer. Streljale so veliko hitreje in jih je bilo mogoče polniti veliko hitreje kot puške z dušilko. Vendar je bila njihova uporaba omejena, saj so številni generali menili, da bodo vojaki zaradi možnosti izstrelitve številnih nabojev brez ponovnega polnjenja streljali manj natančno. Po državljanski vojni pa je postalo orožje z vzvodom veliko bolj priljubljeno. Priljubljene so bile ne le pri vojakih, temveč tudi pri lovcih in celo pri civilistih. Bile so tako priljubljene, da so najslavnejšo vzvodno puško, Winchester model 1873, poimenovali "puška, ki je osvojila Zahod".

V nadaljevanju 19. stoletja so se vzvodne puške širile in izpopolnjevale. Po Winchestrovih modelih iz 1870-ih in 1880-ih so sledili drugi proizvajalci, ki so dodelali mehaniko, udobje in zanesljivost (npr. Marlin, Colt, Smith & Wesson v primerih pištol z vzvodom). V času razvoja so se pojavili tudi vzvodni karabinčki, krajših cevi in različice prilagojene lovu ali jahalnim enotam, zaradi česar so bile izredno priljubljene na ameriškem Zahodu in med civilnim prebivalstvom vse do zgodnjega 20. stoletja.

Vojaška uporaba in opustitev

Vojaške sile Združenih držav Amerike in Ruskega imperija so do začetka 20. stoletja pogosto uporabljale vzvodne pištole. Čeprav lahko vzvodne puške streljajo veliko hitreje od pušk z zaklepom (vzvodne puške lahko v izurjenih rokah izstrelijo 2 naboja na sekundo), je bila puška z zaklepom izbrana za glavno orožje za večino pehote. Razlog za to je bil, da je bilo mogoče iz puške z zaklepom enostavno streljati, ko so vojaki ležali na tleh, medtem ko iz vzvodne puške tega ni bilo mogoče zlahka narediti.

Drugi pomembni razlogi za opustitev v vojaški uporabi so bili prehod na močnejše naboje in uvedba prahu brez dima (smokeless powder) ter nastanek modernih zaporednih bojevnih taktik. Bolt-action (zaklepne) puške so ponujale boljšo točnost pri večjih dometih, močnejše naboje in boljšo zaščito zaklepa pred umazanijo, hkrati pa so bile primernejše za streljanje iz prikritega položaja ali iz ležečega položaja. Vendar so številne nacionalne garde, patruljne enote in posebne enote še naprej uporabljale vzvodne puške zaradi njihove zanesljivosti, hitrega ponavljanja in enostavnega vzdrževanja.

Vrste nabojev in konstrukcija

Pištole z vzvodom so bile narejene za različne vrste nabojev, tako za pištole kot puške. Večina vzvodnih pušk so puške, obstajajo pa tudi vzvodne brzostrelke. Najbolj znana med njimi je Winchester model 1887.

Najpogostejša izvedba ima tubusni hranilnik pod cevjo, v katerem so naboji postavljeni nos na konico naboja. Zaradi tega je pri takšnih hranilnikih nevarno uporabljati zelo konične naboje, ker bi se konice nabojev med trzljajem lahko dotaknile vžigalke naslednjega naboja in povzročile nezaželeno vžiganje. Zato so za mnoge vzvodne modele priljubljene okrogle ali ravne konice puščicejke (flat-nose) ali posebni varnostni naboji.

Obstajajo tudi različni sistemi izmetanja: nekateri modeli izmetajo tulce navzgor (top-eject), drugi pa imajo stranski izmet ali celo notranje izmetne kanale. Nekateri sodobni modeli imajo tudi nastavljivo zavoro, montažne žlebove za optiko (ali obrnljive ročice za optiko pri modelih z vrhom izmeta), sodobnejše materiale in izboljšane varnostne mehanizme.

Prednosti in slabosti

• Prednosti: hitrost ponavljanja (v izkušenih rokah visoka kadenca), enostavno rokovanje, zanesljivost v poljskih pogojih, kompaktnost pri karabinah in dobra uporabnost za lov in obrambo na bližnji razdalji.
• Slabosti: Tubusni hranilnik omejuje uporabo ostrouhih nabojov; streljanje iz ležečega položaja je manj priročno kot pri zaklepnih puškah; pri nekaterih modelih je omejena uporaba težjih sodobnih nabojev; za natančno streljanje na velike razdalje so manj primerne.

Vzvodne pištole, brzostrelke in šotorne puške

Poleg klasičnih vzvodnih pušk so obstajale tudi vzvodne pištole in celo brzostrelke (shotguns) — med njimi je najznamenitejša Winchester model 1887, ki jo je zasnoval John Browning in je bila ena prvih uspešnih vzvodnih šibrenic. Kasneje so bile razvite tudi vzvodne šibrenice z izboljšavami (Winchester 1901). V modernem času se pojavljajo tudi nove izvedbe in ponatisi klasičnih modelov pri proizvajalcih, kot so Henry Repeating Arms, Marlin in drugi, ki ponujajo kombinacijo klasičnega mehanizma in sodobnih materialov.

Uporaba danes in varnost

Danes se vzvodne puške pogosto uporabljajo za lov (predvsem srednje velike vrste divjadi), rekreacijo (npr. cowboy action shooting), ohranjanje zgodovinskih modelov in zbirateljstvo ter v nekaterih primerih za domačo obrambo. So priljubljene med ljubitelji klasičnega dizajna, ker združujejo zgodovinski značaj z enostavnim delovanjem.

Pri ravnanju z vzvodnimi puškami je treba upoštevati splošna pravila varne uporabe strelnega orožja: vedno obravnavati orožje kot naloženo, ne usmerjati v nič, česar ne želite poškodovati, držati prst ob strani sprožilca dokler niste pripravljeni streljati, in biti pozoren na ciljno območje ter kaj je za njim. Zaradi specifične konstrukcije je priporočljivo tudi poznavanje pravilnega polnjenja tubusnega hranilnika in uporabe primernih vrst nabojev ter redno vzdrževanje mehanike in cevi, da se ohrani zanesljivost in varnost.

Za tiste, ki jih zanima zgodovina ali zbirateljstvo, lahko vzvodne puške nudijo bogato področje za raziskovanje: od razvoja mehanike v 19. stoletju, skozi vojaško in civilno rabo, do sodobnih reprodukcij in izboljšav. Čeprav niso več prevladujoče v vojaški uporabi, ostajajo pomemben del strelnega izročila in uporabne izbire za številne strelce po svetu.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je strelno orožje z vzvodom?

V: Kdaj so postale ročične puške pomembno orožje?

V: Zakaj je bila njihova uporaba med državljansko vojno omejena?

V: Zakaj so postali priljubljeni po državljanski vojni?

V: Kako dolgo so jih uporabljale vojske?

V: Kakšna je hitrost streljanja pri puškah z zaklepom v primerjavi s puškami z vzvodom?

V: Ali poleg pušk obstajajo še kakšne druge vrste orožja z vzvodom?

Išči po črki