Aleksandrijska knjižnica: zgodovina, pomen in vloga v antičnem svetu

Antična Aleksandrijska knjižnica je bila velika in pomembna knjižnica antičnega sveta. Ustanovljena je bila v Aleksandriji v Egiptu. Knjižnica je cvetela pod pokroviteljstvom dinastije Ptolemajcev in je delovala kot pomembno središče znanosti. Zgrajena je bila v tretjem stoletju pred našim štetjem.

V stari latinščini je bila knjižnica znana kot "ALEXANDRINA BYBLIOTHECE" (glej sliko desno). Grški izraz bibliotheke (βιβλιοθήκη), ki so ga uporabljali številni zgodovinarji tega obdobja, se nanaša na zbirko knjig in ne na stavbo. To otežuje zgodovino in kronologijo.

Knjižnica je bila zasnovana in odprta v času vladavine Ptolemaja I. Soterja ali v času vladavine njegovega sina Ptolemaja II.

Zgodovinski in politični kontekst

Aleksandrijska knjižnica je nastala v času Ptolemajcev, ko je Aleksandrija postala kulturno in trgovsko središče Sredozemlja. Ptolemajci so si prizadevali zbrati čim več znanja in rokopisov iz vsega helenističnega sveta, kar je knjižnico postavilo za primarno točko za proučevanje literature, znanosti in filozofije v antičnem svetu.

Organizacija, Mouseion in zbirke

Knjižnica ni bila le kopičenje zvitkov: bila je povezana z Mouseionom — svetiščem muze, institucijo, ki je združevala raziskovanje, poučevanje in bivanje učenjakov. V Mouseionu so prebivali in delali bibliotekarji, prevajalci in znanstveniki, ki so prejeli državno podporo in plačilo.

• Obseg zbirke: Ocenjuje se, da je knjižnica vsebovala na tisoče do več sto tisoč zvitkov (ocene se razlikujejo: od nekaj deset tisoč do 400.000–700.000), vendar natančno število ni znano.
• Vsebina: Zbirke so vključevale literarne tekste (epos, liriko, drame), filozofska dela, zgodovinska besedila, ter znanstvene spise o matematiki, astronomiji, geometriji, medicini in geografiji.
• Katalogizacija: Znane so bile katalogizacijske prakse, kot je bila zbirka imenovana "Pinakes" (tabele) — delo, ki se pripisuje knjižničarju Callimachusu; pomen teh sistemov je bil standardizacija in lažje iskanje del.

Kako so pridobivali gradivo

Knjižnica je gradila zbirke z različnimi metodami:

• nakupi knjig in zvitkov od trgovcev in kopistov;
• kopiranje in prevajanje del iz drugih jezikov v grščino;
• zahtevki pri prihodu ladij v pristanišče Aleksandrije, kjer so pogosto kopirali pomembna dela iz tovorov in obdržali kopije;
• sprejemanje del kot darov ali zapuščin učenjakov in sponzorjev.

Pomembni učenjaki in knjižničarji

Aleksandrijska knjižnica je privabila vrsto pomembnih učenjakov, med katerimi so bili:

• Zenodot — pogosto navajan kot eden izmed prvih knjižničarjev, znan po urejanju Homerjevih besedil;
• Callimachus — knjižničar in avtor kataloga "Pinakes", uvedel standarde za ureditev knjižničnih zbirk;
• Eratosten — geograf in matematik, ki je izmeril obseg Zemlje in delal v Mouseionu;
• Aristarchus — znan kot kritik in urednik Homerjevih besedil; prav tako so v Aleksandriji delovali strokovnjaki za astronomijo in matematiko.

Znanstvena vloga in metode

Knjižnica je bila središče kritične filologije in znanstvenih raziskav. Učenjaki so primerjali različne različice besedil, popravljali napake v rokopisih, pripravljali kritične izdaje in razvijali metode za organizacijo znanja (taksonomije, bibliografije). V Aleksandriji so potekali tudi pomembni geografski, astronomični in matematični izračuni ter opazovanja.

Usoda knjižnice — sporna in večplastna

Dogodki, ki so privedli do propada knjižnice, so predmet zgodovinskih razprav in različnih teorij. Med pomembnimi dogodki, ki so morda vplivali na zmanjšanje njene vloge, so:

• požar med Caesarjevim obleganjem Aleksandrije (48 pr. n. št.), ki je verjetno uničil del pristaniških skladišč in morda nekatera gradiva;
• postopen upad institucije v julijansko-kleopatrinskem obdobju in odtujitev dela gradiva;
• kasnejši napadi in verske spremembe v poznem antičnem obdobju — med njimi se omenja uničenje Serapeuma v 4. stoletju n. št., kamor naj bi bila bila del zbirk prenesena; vendar je povezava med glavno knjižnico in Serapeumom predmet razprav;
• postopen razpad institucije, prepisovanje in razpršitev zvitkov v druge zbirke čez stoletja.

Pomanjkanje neposrednih sodobnih virov in protislovna poročila zgodovinarjev otežujejo dokončno rekonstrukcijo usode knjižnice, zato zgodovina vključuje več hipotez in ne popolnoma usklajenih trditev.

Pomen in zapuščina

Aleksandrijska knjižnica je postavila standarde za organizacijo znanja in bibliotečne prakse v antiki. Njena vloga pri zbiranju, kritični obdelavi in prevajanju besedil je pomembno vplivala na ohranitev in prenos antičnega znanja v poznejše dobe. Koncept velike državne ali znanstvene knjižnice, kot tudi metode filologije in katalogizacije, iz Aleksandrije segajo daleč v naslednja obdobja in so vplivali na razvoj univerz in narodnih knjižnic.

Zaključek

Aleksandrijska knjižnica ostaja simbol intelektualne ambicije helenističnega sveta — simbol prizadevanja po združitvi in sistematičnem urejanju vsega takratnega znanja. Čeprav so podrobnosti o njeni polni strukturi in natančnem poteku uničenja negotove, je njen vpliv na zgodovino knjižničarstva, filologije in znanosti neizbrisen.

Knjižnica kot raziskovalna ustanova

Po prvih podatkih je knjižnico najprej organiziral Demetrij iz Falerona, Aristotelov učenec, v času vladavine Ptolemaja I. Soterja (ok. 367 pr. n. št. - ok. 283 pr. n. št.).

Knjižnico so sestavljali peripatos (sprehajališče), vrtovi, prostor za skupno prehranjevanje, čitalnica, predavalnice in sejne sobe. Vendar natančna razporeditev ni znana. Vpliv tega modela je še danes mogoče opaziti pri postavitvi univerzitetnih kampusov. Znano je, da je imela knjižnica oddelek za nabavo (morda zgrajen v bližini skladovnic ali za uporabnost bližje pristanišču) in oddelek za katalogizacijo. V dvorani so bile police za zbirke zvitkov (saj so bile knjige v tem času na papirusnih zvitkih), znane kot bibliothekai (βιβλιοθῆκαι). Govorilo se je, da je bil v steno nad policami vklesan znani napis: V njem je napisano: "Kraj zdravljenja duše.

Bila je prva znana knjižnica, ki je zbrala resno zbirko knjig zunaj meja svoje države. Knjižnica je bila zadolžena za zbiranje vsega svetovnega znanja. To je storila z agresivnim in dobro financiranim kraljevim mandatom, ki je vključeval potovanja na knjižne sejme na Rodosu in v Atenah ter politiko pobiranja knjig z vsake ladje, ki je priplula v pristanišče. Ohranili so izvirna besedila in naredili kopije, ki so jih poslali lastnikom. Aleksandrija je zaradi umetnega dvosmernega pristanišča med celino in otokom Faros sprejemala trgovino z Vzhoda in Zahoda ter se kmalu znašla v mednarodnem trgovskem središču in kot vodilni proizvajalec papirusa in kmalu tudi knjig.

V knjižnici so delovali tudi številni mednarodni znanstveniki. Knjižnica je bila polna novih del s področja matematike, astronomije, fizike, naravoslovja in drugih področij. V Aleksandrijski knjižnici so prvič zasnovali in uporabili znanstveno metodo ter njene empirične standarde uporabili pri resni kritiki besedil. Ker je isto besedilo pogosto obstajalo v več različnih različicah, je bila primerjalna besedilna kritika ključnega pomena za zagotavljanje njihove točnosti. Ko je bilo to ugotovljeno, so bile izdelane kopije za učenjake, kraljevo družino in bogate bibliofile po vsem svetu, kar je knjižnici prinašalo prihodke. Uredniki Aleksandrijske knjižnice so še posebej znani po svojem delu na področju homerskih besedil. Bolj znani uredniki so imeli običajno tudi naziv glavnega knjižničarja. Med njimi so bili med drugim,

• Zenodot (začetek tretjega stoletja pred našim štetjem)
• Kallimah (zgodnje tretje stoletje pred našim štetjem), prvi bibliograf in avtor Pinakesa - prvega knjižničnega kataloga.
• Apolonij z Rodosa (sredina tretjega stoletja pred našim štetjem)
• Eratosten (konec tretjega stoletja pred našim štetjem)
• Aristofan Bizantinski (zgodnje drugo stoletje pred našim štetjem)
• Aristarh iz Samotrake (konec 2. stoletja pred našim štetjem).
• Evklid.

Zbirka knjižnice, ki je bila znana že v antičnem svetu, je v poznejših letih postala še bolj slavna. Zbirko so sestavljali papirusni zvitki, in čeprav so se pergamentni kodeksi kot naprednejše pisalno gradivo uporabljali predvsem po letu 300 pr.

En sam spis lahko zavzema več zvitkov. Kralj Ptolemaj II Filadelf (309-246 pr. n. št.) naj bi za cilj knjižnice postavil 500 000 zvitkov. Mark Antonij naj bi Kleopatri za knjižnico kot poročno darilo podaril več kot 200 000 zvitkov (ki so bili vzeti iz velike Pergamske knjižnice). Carl Sagan v svoji seriji Kozmos navaja, da je knjižnica vsebovala skoraj milijon zvitkov, čeprav drugi strokovnjaki ocenjujejo manjše število. Ker se ni ohranil noben indeks knjižnice, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kako velika in raznolika je bila njena zbirka.

Morda pretirana zgodba govori o tem, kako se je zbirka knjižnice tako povečala. Z odlokom egiptovskega kralja Ptolemaja III. so morali vsi obiskovalci mesta oddati vse knjige in zvitke. Uradni pismouki so te spise hitro prepisali, nekatere kopije pa so bile tako natančne, da so izvirnike spravili v knjižnico, kopije pa dostavili nič hudega slutečim lastnikom. Ta postopek je pripomogel tudi k ustvarjanju zaloge knjig v razmeroma novem mestu.

Po navedbah Galena je Ptolemaj III. od Atencev zahteval dovoljenje, da si izposodi izvirna pisma Ajshila, Sofokla in Evripida, za kar so Atenci kot jamstvo zahtevali ogromen znesek petnajstih talentov. Ptolemaj je z veseljem plačal pristojbino, izvirna pisma pa obdržal za knjižnico.

Aleksandrijska knjižnica je bila odprta leta 2002 na mestu stare knjižnice.

Starodavna aleksandrijska knjižnica.

Išči po črki