Aleksandrijska knjižnica

Antična Aleksandrijska knjižnica je bila velika in pomembna knjižnica antičnega sveta. Ustanovljena je bila v Aleksandriji v Egiptu. Knjižnica je cvetela pod pokroviteljstvom dinastije Ptolemajcev in je delovala kot pomembno središče znanosti. Zgrajena je bila v tretjem stoletju pred našim štetjem.

V stari latinščini je bila knjižnica znana kot "ALEXANDRINA BYBLIOTHECE" (glej sliko desno). Grški izraz bibliotheke (βιβλιοθήκη), ki so ga uporabljali številni zgodovinarji tega obdobja, se nanaša na zbirko knjig in ne na stavbo. To otežuje zgodovino in kronologijo.

Knjižnica je bila zasnovana in odprta v času vladavine Ptolemaja I. Soterja ali v času vladavine njegovega sina Ptolemaja II.

Napis o Tiberiju Klavdiju Balbilu iz Rima (umrl okoli leta 79), ki potrjuje, da je Aleksandrijska knjižnica v neki obliki morala obstajati že v prvem stoletju (v 5. vrstici: "ALEKANDRINA BYBLIOTHECE") .

Njegovo uničenje

Plutarh (46-120 n. št.) je zapisal, da je Julij Cezar med obiskom Aleksandrije leta 48 pr. n. št. morda po naključju zažgal knjižnico, ko je zažgal svoje ladje, da bi preprečil Ahilov poskus, da bi mu omejil možnost komuniciranja po morju. Po Plutarhovem pripovedovanju se je požar razširil na doke in nato na knjižnico.

Vendar pa ta različica dogodkov ni potrjena v sodobnih poročilih o Cezarjevem obisku. Dejansko je bilo utemeljeno ugotovljeno, da so bili deli njegove zbirke večkrat delno uničeni pred in po prvem stoletju pred našim štetjem. Sodobno mnenje pripisuje uničenje koptskemu krščanskemu nadškofu Teofilu iz Aleksandrije leta 391, ki je pozval k uničenju Serapeja - hčerinske knjižnice in templja boga Serapisa.

Knjižnica kot raziskovalna ustanova

Po prvih podatkih je knjižnico najprej organiziral Demetrij iz Falerona, Aristotelov učenec, v času vladavine Ptolemaja I. Soterja (ok. 367 pr. n. št. - ok. 283 pr. n. št.).

Knjižnico so sestavljali peripatos (sprehajališče), vrtovi, prostor za skupno prehranjevanje, čitalnica, predavalnice in sejne sobe. Vendar natančna razporeditev ni znana. Vpliv tega modela je še danes mogoče opaziti pri postavitvi univerzitetnih kampusov. Znano je, da je imela knjižnica oddelek za nabavo (morda zgrajen v bližini skladovnic ali za uporabnost bližje pristanišču) in oddelek za katalogizacijo. V dvorani so bile police za zbirke zvitkov (saj so bile knjige v tem času na papirusnih zvitkih), znane kot bibliothekai (βιβλιοθῆκαι). Govorilo se je, da je bil v steno nad policami vklesan znani napis: V njem je napisano: "Kraj zdravljenja duše.

Bila je prva znana knjižnica, ki je zbrala resno zbirko knjig zunaj meja svoje države. Knjižnica je bila zadolžena za zbiranje vsega svetovnega znanja. To je storila z agresivnim in dobro financiranim kraljevim mandatom, ki je vključeval potovanja na knjižne sejme na Rodosu in v Atenah ter politiko pobiranja knjig z vsake ladje, ki je priplula v pristanišče. Ohranili so izvirna besedila in naredili kopije, ki so jih poslali lastnikom. Aleksandrija je zaradi umetnega dvosmernega pristanišča med celino in otokom Faros sprejemala trgovino z Vzhoda in Zahoda ter se kmalu znašla v mednarodnem trgovskem središču in kot vodilni proizvajalec papirusa in kmalu tudi knjig.

V knjižnici so delovali tudi številni mednarodni znanstveniki. Knjižnica je bila polna novih del s področja matematike, astronomije, fizike, naravoslovja in drugih področij. V Aleksandrijski knjižnici so prvič zasnovali in uporabili znanstveno metodo ter njene empirične standarde uporabili pri resni kritiki besedil. Ker je isto besedilo pogosto obstajalo v več različnih različicah, je bila primerjalna besedilna kritika ključnega pomena za zagotavljanje njihove točnosti. Ko je bilo to ugotovljeno, so bile izdelane kopije za učenjake, kraljevo družino in bogate bibliofile po vsem svetu, kar je knjižnici prinašalo prihodke. Uredniki Aleksandrijske knjižnice so še posebej znani po svojem delu na področju homerskih besedil. Bolj znani uredniki so imeli običajno tudi naziv glavnega knjižničarja. Med njimi so bili med drugim,

Zenodot (začetek tretjega stoletja pred našim štetjem)
Kallimah (zgodnje tretje stoletje pred našim štetjem), prvi bibliograf in avtor Pinakesa - prvega knjižničnega kataloga.
Apolonij z Rodosa (sredina tretjega stoletja pred našim štetjem)
Eratosten (konec tretjega stoletja pred našim štetjem)
Aristofan Bizantinski (zgodnje drugo stoletje pred našim štetjem)
Aristarh iz Samotrake (konec 2. stoletja pred našim štetjem).
Evklid.

Zbirka knjižnice, ki je bila znana že v antičnem svetu, je v poznejših letih postala še bolj slavna. Zbirko so sestavljali papirusni zvitki, in čeprav so se pergamentni kodeksi kot naprednejše pisalno gradivo uporabljali predvsem po letu 300 pr.

En sam spis lahko zavzema več zvitkov. Kralj Ptolemaj II Filadelf (309-246 pr. n. št.) naj bi za cilj knjižnice postavil 500 000 zvitkov. Mark Antonij naj bi Kleopatri za knjižnico kot poročno darilo podaril več kot 200 000 zvitkov (ki so bili vzeti iz velike Pergamske knjižnice). Carl Sagan v svoji seriji Kozmos navaja, da je knjižnica vsebovala skoraj milijon zvitkov, čeprav drugi strokovnjaki ocenjujejo manjše število. Ker se ni ohranil noben indeks knjižnice, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kako velika in raznolika je bila njena zbirka.

Morda pretirana zgodba govori o tem, kako se je zbirka knjižnice tako povečala. Z odlokom egiptovskega kralja Ptolemaja III. so morali vsi obiskovalci mesta oddati vse knjige in zvitke. Uradni pismouki so te spise hitro prepisali, nekatere kopije pa so bile tako natančne, da so izvirnike spravili v knjižnico, kopije pa dostavili nič hudega slutečim lastnikom. Ta postopek je pripomogel tudi k ustvarjanju zaloge knjig v razmeroma novem mestu.

Po navedbah Galena je Ptolemaj III. od Atencev zahteval dovoljenje, da si izposodi izvirna pisma Ajshila, Sofokla in Evripida, za kar so Atenci kot jamstvo zahtevali ogromen znesek petnajstih talentov. Ptolemaj je z veseljem plačal pristojbino, izvirna pisma pa obdržal za knjižnico.

Aleksandrijska knjižnica je bila odprta leta 2002 na mestu stare knjižnice.

Starodavna aleksandrijska knjižnica.

Sorodne strani