Spodnji trias (skitski): prva epoha triasa, 252–247 milijonov let

Spodnji trias (skitski): prva epoha triasa 252–247 mio let — kamnine po permsko-triasnem izumrtju, rdeči peščenjaki in puščavske kopenske razmere v Evropi.

Spodnji trias je prva od treh obdobij triasa in zajema časovno obdobje približno pred 252,2 do ~247,2 milijona let (mio let). Spodnji trias je najstarejša epoha mezozoika in predstavlja obdobje neposredno po največjem masovnem izumrtju v Zemljini zgodovini — permsko-triasnem izumrtju. V geoloških sekvencah tako pogosto najdemo kamnine in usedline, ki so nastale kot neposredni rezultat sprememb okolja in biosfere po tem dogodku.

Časovna razporeditev in poimenovanje

V sodobni mednarodni kronostratigrafiji je spodnji trias običajno razdeljen na dve glavni stopnji, ki ju pogosto navajajo kot Induan in Olenekian (skupaj tvorita spodnji trias). Ime skitski je bilo uporabljeno v starejši literaturi kot lokalno poimenovanje za spodnji trias; danes se ta izraz pojavlja predvsem kot zgodovinska referenca, medtem ko sodobna stratigrafija uporablja enotnejše globalne stopnje.

Geologija in sedimenti

V večini evropskih regij je spodnji trias sestavljen pretežno iz peščenjaka. Ti peščenjaki pogosto pripadajo široko razširjenim, rdečkastim kopnenim zaporedjem — gre za litostratigrafsko enoto kontinentalnih rdečih plasti. Takšne enote so nastale na kopnem v prevladujoče puščavskih ali polsušnih razmerah, pogosto v obliki rečnih naneskov, peščenih sipin, aluvalidnih ravnin in včasih slanih jezer ali evaporitnih slojev. Značilne so tanke do srednje debeline plasti, lokalne konkordance in razširjene konglomeratne in peščenjakaste enote, ki odražajo razmere blizu površja s pogostimi erozijskimi dogajanji.

Podnebje in okolje

Podnebje v spodnjem triasu je bilo načeloma toplo in pogosto zelo suho. Po velikem izumrtju so se atmosferske sestave in oceanski sistemi močno spremenili — višje ravni CO2, bolj toplo globalno podnebje in pogosto ekstremne fluktuacije v temperaturi in vlažnosti. To je privedlo do razširjenosti puščavnih ter polsušnih habitatov v mnogih kopenskih regijah, medtem ko so lokalne niže in rečni sistemi omogočali ohranjanje žepov z vlažnejšo vegetacijo in živalskimi skupnostmi.

Življenje in fosili

Spodnji trias je pomemben kot faza ponovne kolonizacije in evolucijske obnove živega sveta po permski katastrofi. Morska favna, na primer amoniti, se je hitro razširila in služi kot pomemben biostratigrafski marker za datiranje triasnih plasti. V kopnem okolju so bili prisotni ostanki različnih skupin kot so temnospondilni dvoživci, ranljive vrste sinapsidov izumirajočih linij in zgodnejši predstavniki arhosauriformov (predhodniki dinozavrov in krokodilom podobnih vrst). Zgodnji trias je tudi obdobje, ko se začnejo pojavljati zgodnejši dinozavri in druge skupine, ki bodo v kasnejšem triasu in juri domovirale svet.

Vegetacija je bila običajno revnejša kot v permiski dobi — prevladovale so skupine, kot so praprotnice, nekateri klasični predstavniki semenjač, rastišča so bila pogosto omejena na oaze in obrečne pojave. Obnova ekosistemov je potekala več milijonov let in je bila prekinjena z lokalnimi okolijskimi stresi ter ponavljajočimi se dogodki sprememb podnebja.

Pomen in korelacije

Spodnji trias ima velik pomen za razumevanje, kako so zemeljski sistemi in živa bitja okrevala po enem od najbolj katastrofalnih dogodkov v zgodovini planeta. Njegove kamnine in fosilne zbirke omogočajo sledenje ekološke obnove, hitro evolucijo nekaterih skupin ter širjenje novih ekosistemskih tipov. Poleg tega je spodnji trias pomemben za regionalne in globalne korelacije sedimentnih zaporedij, zlasti tam, kjer so prisotni dobro ohranjeni peščenjaki in amoniti, ki služijo kot ključni stratigrafski markerji.

Za natančnejše lokalne razlage in stratigrafske podrobnosti je smiselno preučiti specifične geološke predele ali lokalne raziskave, saj se litologija in fosilni zapis lahko znatno razlikujeta med regijami.

Išči po črki