Strojna pištola: definicija, delovanje in osnovne značilnosti

Strojna pištola je kompaktno strelno orožje, ki lahko deluje v popolnoma avtomatskem načinu ali v načinu serijskega streljanja (burst). Popolnoma avtomatsko streljanje pomeni, da pištola izmenično sproža krogle tako dolgo, kot je sprožilec pritisnjen in držan; pri serijskem streljanju pa naprava ob posameznem pritisku sproži vnaprej določeno število strelov (pogosto tri). Strojne pištole običajno uporabljajo pištolaste naboje, ki so vstavljeni v pištolo z nabojnikom — pravokotno škatlo ali vložek, v katerem so naboji.

Delovanje in osnovni mehanizmi

Večina strojnih pištol je samonabijalnih, kar pomeni, da se po vsakem strelu mehanizem samodejno pripravi na naslednji: izpišči izplaščeni ogljik in povleka izstreljen naboj, iz nabojnika avtomatsko naloži nov naboj v komoro ter pripravi sprožilni mehanizem za naslednji udarec. Takšno delovanje izvajajo različni mehanski sistemi (npr. povratni udarec – blowback ali zapahnjen mehanizem), odvisno od zasnove pištole.

Glavne značilnosti

• Velikost in prenosnost: strojne pištole so manjše in lažje od samodejnih pušk; namenjene so večji prenosnosti in uporabi v omejenem prostoru.
• Hitrost streljanja: imajo zelo visok teoretični koeficient streljanja (rate of fire), pogosto od približno 600 do več kot 1.200 izstrelkov na minuto, kar zahteva posebne tehnike za obvladovanje povratnega sunka.
• Nadzor in stabilnost: zaradi majhnega ogrodja so pogosto težje natančno vodljive pri avtomatskem streljanju; zato jih pogosto opremijo z dodatki, kot so zložljiva ramena, prednji ročaji ali kompenzatorji.
• Načini delovanja: selektorji omogočajo izbiranje med varnim (safe), polavtomatskim (single shot), serijskim (burst) in popolnoma avtomatskim načinom.
• Kalibri: pogosti kalibri so 9×19 mm Parabellum, 9×18 mm Makarov, .45 ACP in drugi pištolasti kalibri, odvisno od modela in namena.

Tipične uporabe

Strojne pištole se uporabljajo predvsem v vojaških in policijskih enotah, v posebnih operacijah, pri varovanju oseb na bliskovito odzivanje ali za zaščito posadk vozil, kjer so večje samodejne puške nepraktične. V praksi jih pogosto uporabljajo specialne enote in varnostne službe, ker združujejo prenosljivost pištole s stopnjo ognjene moči, ki jo lahko ponudi avtomatsko orožje.

Primeri in dodatki

Znani primeri strojnih pištol so, na primer, Glock 18, Beretta 93R, Stechkin APS in MAC-10. Pogosto se uporabljajo dodatki, kot so izdelki za zmanjševanje zračnega dviga in brnenja (kompenzatorji), dušilci, zložljive ali izvlečne ramenske opore ter daljši nabojniki za večjo kapaciteto.

Varnost, zakonodaja in odgovorno ravnanje

Strojne pištole zaradi svoje avtomatske zmogljivosti predstavljajo večje tveganje pri nepravilni uporabi. V večini držav so popolnoma avtomatska strelna orožja strogo regulirana ali prepovedana za civilno lastništvo; dovoljenja običajno zahtevajo posebne licence in nadzor. Pri rokovanju je nujno dosledno upoštevanje osnov varnosti pri rokovanju z orožjem: varna smer, odstranitev naboja pri neuporabi, uporaba zaščitne opreme in ustrezna strokovna usposobljenost.

Vzdrževanje in skrb

Redno čiščenje, pregledovanje drsnikov, vzmeti in nabojnikov ter preverjanje delovanja varoval in selektorjev so bistveni za zanesljivost in varno delovanje. Zaradi hitrega tempa streljanja strojne pištole potrebujejo skrbno vzdrževanje, da se prepreči obraba ali okvare, ki bi lahko vodile do nevarnih situacij.

Strojne pištole so specializirano orožje z jasnimi prednostmi v določenih scenarijih, vendar zahtevajo strokovno uporabo in spoštovanje zakonodaje. Če vas zanimajo tehnične podrobnosti posameznih modelov ali pravni vidiki v Sloveniji, navedite specifično vprašanje ali model in pojasnil bom natančneje.

Zgodovina

Prva prava avtomatska pištola je bila nemška MP-18 iz leta 1918. Izstreljevala je naboje 9 mm Parabellum. Uporabljala je nabojnik s stranskim polnjenjem za 20 nabojev.

Nemci so nekatere pištole, kot je Luger, predelali v strojne pištole. V prvi svetovni vojni so za nemške artilerijske posadke izumili vrsto pištole Luger, imenovano Luger P08. Imela je daljšo cev in nabojnik za 32 nabojev v obliki okroglega bobna. Dali so jo artilerijskim posadkam, da so se lahko branile.

Leta 1951 je ruska vojska razvila puško Stechkin APS, ki je lahko streljala s serijskim ali popolnoma avtomatskim streljanjem. Ko se je pištola uporabljala v serijskem ali avtomatskem ognju, so uporabnikom naročili, naj uporabijo leseno držalo, da bodo lahko bolje nadzorovali orožje. Ena od težav avtomatskih pištol je, da se med streljanjem dvignejo, zaradi česar krogle zgrešijo cilj.

90. in 2000. leta 20. stoletja

V devetdesetih in dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je vse več vojakov začelo nositi neprebojne jopiče s trdim keramičnim oklepom, je postala avtomatska pištola v vojaškem okolju manj uporabna. Strelivo za pištole z majhno močjo ni moglo prebiti vojaških jopičev iz keramičnega kevlarja. Zato so vojske začele izdajati novo pištolo, osebno obrambno orožje ali PDW. Pištola PDW strelja z oklepnim strelivom večje moči, ki lahko prebije neprebojne jopiče.

Luger P08 je lahko streljal popolnoma avtomatsko


MP-18 je bila prva strojna pištola. Čeprav je imela leseno držalo kot puška, je streljala s pištolskimi naboji.

Išči po črki