MG 42
MG 42 (skrajšano iz nemščine: Maschinengewehr 42 ali "strojnica 42") je bila strojnica za splošno uporabo. Ustvarjen je bil v nacistični Nemčiji. Wehrmacht ga je začel uporabljati leta 1942. V nemških oboroženih silah se je uporabljal skupaj s strojno puško MG 34 (in jo včasih tudi nadomestil). Oboje orožje so izdelovali in uporabljali do konca vojne.
MG 42 je bil znan po tem, da je bil zanesljiv, preprost in enostaven za uporabo. Najbolj pa je znan po zelo visoki hitrosti streljanja, zato so ga Nemci poimenovali "Hitlersäge" ali "Hitlerjeva žaga". Obstajale so tudi druge zasnove avtomatskega orožja s podobno ognjeno močjo. Nekateri primeri so francoski Darne, madžarski Gebauer, ruski 7,62-milimetrski ShKAS in britanski strojni top Vickers K. Ker pa je MG 42 dobival strelivo s pasu in ker je bilo njegovo cev mogoče preprosto zamenjati, je lahko streljal dlje časa kot ta orožja.
Po kapitulaciji nacistične Nemčije so MG 42 uporabili za izdelavo novega orožja. MG1 (MG 42/59) je bil skoraj popolnoma enak MG 42. MG1 je postal MG1A3, ta pa MG 3. Švicarski MG 51, SIG MG 710-3, avstrijski MG 74 in španski 5,56-milimetrski lahki mitraljez Ameli so bili zasnovani na podlagi MG 42. Tudi M60 in belgijski MAG sta kopirala nekatere značilnosti. Po vojni so MG 42 še vedno uporabljale številne oborožene skupine.
Zgodovina
Razvoj
V tridesetih letih 20. stoletja je nemška vojska začela uporabljati pištolo MG 34. MG 34 je veljal za prvi strojni top splošne rabe. MG 34 je imel cev, ki jo je bilo mogoče hitro zamenjati. Poleg tega je lahko streljal iz velikih nabojnikov ali iz pasu. To je pomenilo, da je MG 34 lahko streljal veliko dlje kot orožje, kot so avtomatska puška Browning, japonski Type 11, britanski Bren in francoski Châtellerault LMG. Bil je tudi veliko lažji od orožja, kot sta Vickersov avtomatski top in Browningov avtomatski top M1917. MG 34 je bil tudi zelo spremenljiv. Streljal je lahko iz pasnega in bobenskega nabojnika. Streljal je lahko tudi s stativov ali iz oklepnih vozil. Kot MG 81 je postal celo eden glavnih obrambnih topov za Luftwaffe. Uporabljal se je tudi kot drugi top na tankih kot MG 34 Panzerlauf. Vendar je imel MG 34 nekaj težav. Primer tega je, da se je MG 34 zlahka pokvaril, če se je nanj nabral prah. Poleg tega je bila njegova izdelava precej draga. MG 34S je bil izdelan kot izboljšava konstrukcije.
Da bi te težave odpravili, je bil razpisan natečaj za zamenjavo za MG 34. Tri podjetja so bila zaprošena, da oblikujejo zamenjavo. To so bila naslednja podjetja: Metall und Lackierwarenfabrik Johannes Großfuß AG, Rheinmetall-Borsig in Stübgen. Za najboljšo se je izkazala zasnova podjetja Großfuß AG. Nenavadno je, da podjetje Großfuß ni izdelovalo orožja. Večinoma so izdelovali kovinske svetilke. Ernst Grunow je bil eden od glavnih inženirjev pri podjetju Großfuß. Ko so mu povedali, da bo sodeloval pri projektu, ni vedel ničesar o strojnicah. Vedel pa je veliko o strojih, ki se uporabljajo za izdelavo velikega števila izdelkov (množična proizvodnja). Grunow se je udeležil vojaškega tečaja za strojnike, da bi bolje razumel strojnice. Za informacije je povprašal tudi nekaj vojakov. Nato je uporabil nekaj idej, ki jih je uporabil Mauser, in dodal nekaj funkcij, ki jih je spoznal v pogovoru z vojaškimi strojniki in s stvarmi, ki so se zgodile na začetku druge svetovne vojne. Novo zasnovo, MG 42, je bilo veliko lažje izdelati. Za izdelavo nove pištole je potreboval 75 ur. Za MG 34 pa je bilo potrebnih 150 ur. Novi top je stal 250 RM. MG 34 pa je stal 327 RM. MG 42 je bil prav tako izdelan iz štancane kovine. Zaradi tega ga je bilo lažje izdelati kot druge strojnice.
Ta pištola se je na koncu imenovala MG 39. Na splošno je bil podoben MG 34. Za strelca je bila edina večja sprememba ta, da ni mogel več streljati iz bobnastih nabojnikov. To je pomenilo, da je moralo orožje streljati iz pasu ali iz bobnastega nabojnika, ki se je pritrdil na stranski del pištole in je imel v sebi pas.
Orožje je bilo uradno predano v uporabo. Orožje so začeli izdelovati leta 1942 kot MG 42. Pogodbe za izdelavo MG 42 so dobili Großfuß, Mauser-Werke, Gustloff-Werke in nekateri drugi.
Servisna zgodovina
MG 42 je imel zelo visoko hitrost streljanja. Na minuto je lahko izstrelil približno 1 200 nabojev. To je bilo dvakrat več kot pri britanskem strojnem topu Vickers in ameriškem Browningu. Vojaki so bili tako prestrašeni zaradi MG 42, da je ameriška vojska posnela filme za usposabljanje, ki so vojakom pomagali obvladati strah pred tem, da bi se v boju spopadli z MG 42. Pri tako visoki hitrosti človeško uho ne more zlahka slišati zvoka posameznega izstreljenega naboja. To pomeni, da je pištolo izdala zvok, podoben "rrrrp". Zavezniški vojaki so MG 42 poimenovali "Hitlerjeva žaga".
Kadar je MG 42 streljal dlje časa, je porabil veliko streliva. Zato je nemški strelec MG 42 običajno streljal le v kratkih serijah.
Zaradi spremenjenega načina nastavitve cevi se MG 42 ni mogel uporabljati na nemških tankih iz druge svetovne vojne. Lahko pa se je uporabljal na enem tanku. Ta tank se je imenoval Jagdpanzer IV.
Med drugo svetovno vojno je imela vsaka nemška enota strojnic MG 42.
Nemški vojak SS s pištolo MG 42, Francija, 1944.
Fallschirmjägerji pri obrambi Monte Cassina.
Uporaba
MG 42 je tehtal 11,8 kg. Bil je lažji od MG 34.
MG 42 je imel običajno šestčlansko posadko. To so bili: poveljnik topa (oseba, ki je št. 1 povedal, kaj naj naredi s topom), št. 1, ki je nosil in streljal s topom, št. 2, ki je nosil stativ, ter št. 3, 4 in 5, ki so nosili strelivo, dodatne sode in orodje za kopanje jarkov v zemlji. To veliko ekipo so pogosto skrčili na le tri: strelca, polnilca (ki je polnil strelivo v orožje in nosil sode) in opazovalca (osebo, ki je strelcu odkrivala tarče za streljanje). Vodja oddelka in njegov pomočnik sta dobila avtomatske pištole MP-40.
MG 42 so uporabljali na skoraj vseh nemških oklepnih vozilih. V boju je bilo mogoče cev pištole zamenjati v nekaj sekundah.
MG 42 je bil tudi zelo vzdržljiv. Za vzdrževanje delovanja je bilo potrebno le nekaj olja. MG 42 je lahko padel v blato ali vodo in je še vedno deloval.
Naloga številnih nemških strelcev je bila podpirati strojnico. Če sta se MG 42 in njegova posadka premaknila, so ju strelci pokrili, da sta bila varna. Ko je posadka postavila MG 42, so strelci v zemljo izkopali luknje, da je posadka MG 42 lahko sedela v njih. Medtem ko je MG 42 streljal, so strelci nosili strelivo strelcem.
MG 42, ki se uporablja v bitki, običajno porabi 3.000 nabojev na dan.
MG 42 na stativu.
Oblikovanje
MG 42 strelja s 7,92-milimetrskimi naboji, ki se napajajo s trakom, iz odprtega zapaha.
MG 42 lahko strelja le popolnoma samodejno. Posamezni streli so zelo težavni tudi za ljudi, ki imajo izkušnje z MG 42. To je posledica visoke hitrosti streljanja orožja.
Cev MG 42 je mogoče hitro zamenjati. V cev je vgrajena naprava, ki to olajša. Ta funkcija je podobna kot pri lahki puški Thompson.
Različne vrste MG 42
MG 45
Leta 1944 je Tretjemu rajhu primanjkovalo materiala. Zato so razvili MG 45 (ali MG 42V). Ta je imel še večjo hitrost streljanja in ga je bilo lažje izdelati.
strojna puška T24
Ameriška vojska je med vojno poskušala posnemati MG 42. Menili so, da bi lahko nadomestil Browningovo avtomatsko puško in puško M1919A4 za pešce. Podjetje Saginaw Steering Gear je izdelalo prototip in ga poimenovalo T24. Vendar so ugotovili, da bi lahko bil naboj .30-06, ki bi ga pištolo streljala, predolg. Pri prototipu se je pojavila tudi težava z zasnovo. Zaradi teh težav je bil projekt končan.
M53
Jugoslavija je MG 42 izdelovala v podjetju Zavodi Crvena Zastava kot strojno pištolo M53. To so storili na podlagi licence. Ta pištola je še vedno streljala z nabojem 7,92 x 57 mm Mauser. S tem je bil M53 skoraj natančna kopija nemškega MG 42. Edina velika razlika je, da je hitrost streljanja nižja kot pri MG 42. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so nekaj M53 poslali v Irak. Veliko so jih uporabljali tudi med obema zalivskima vojnama. M53 je bil znan pod vzdevkom Šarac.
MG 3
Beretta MG 42/59 je bila samo MG 42 z nekaj manjšimi spremembami. Italijanska vojska ga še vedno uporablja. Rheinmetallov MG 3 je prav tako le MG 42 z nekaj spremembami. MG 3 uporabljajo nemške oborožene sile (Bundeswehr.
MG 74
Zadnji tip MG 42 se imenuje MG 74. Razvili so ga v Avstriji. Od leta 1974 je glavni strojni top avstrijskih oboroženih sil.
Veliko različnih vrst MG 42.
MG 74, ki ga je uporabljala avstrijska zvezna vojska.
Sorodne strani
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je MG 42?
O: MG 42 je strojna pištola za splošno uporabo, ki so jo izdelali v nacistični Nemčiji, leta 1942 pa jo je začel široko uporabljati Wehrmacht.
V: Kakšna je bila primerjava med MG 42 in MG 34?
O: MG 42 je včasih nadomestil MG 34, vendar sta bili obe orožji izdelani in uporabljeni do konca vojne. MG 42 je bil znan po tem, da je bil zanesljiv, preprost in enostaven za uporabo, imel pa je tudi veliko večjo hitrost streljanja.
V: Zakaj so Nemci MG 42 imenovali "Hitlersäge"?
O: Nemci so MG 42 imenovali "Hitlersäge" ali "Hitlerjeva žaga" zaradi zelo visoke hitrosti streljanja.
V: Kateri drugi modeli avtomatskega orožja so imeli podobno ognjeno moč kot MG 42?
O: Drugi modeli avtomatskega orožja s podobno ognjeno močjo kot MG 42 vključujejo francoski Darne, madžarski Gebauer, ruski 7,62 mm ShKAS in britanski Vickers K machine gun.
V: Po čem se je MG 42 razlikoval od teh drugih orožij?
O: MG 42 je lahko streljal dlje časa kot ta druga orožja, ker je imel strelivo na pasu in ker je bilo njegovo cev enostavno zamenjati.
V: Katera nova orožja so nastala iz MG 42 po kapitulaciji nacistične Nemčije?
O: MG1 (MG 42/59) je bil skoraj popolnoma enak MG 42 in je postal osnova za MG1A3 in nazadnje MG 3. Drugo orožje, zasnovano na podlagi MG 42, so švicarski MG 51, SIG MG 710-3, avstrijski MG 74 in španski lahki mitraljez Ameli kalibra 5,56 mm. Tudi M60 in belgijski MAG sta posnemala nekatere značilnosti.
V: Ali se je MG 42 po vojni še uporabljal?
O: Da, MG 42 so po vojni še vedno uporabljale številne oborožene skupine.
