Browningova avtomatska puška (BAR) je bila skupina ameriških avtomatskih pušk in lahkih mitraljezov, ki so jih uporabljale Združene države Amerike in številne druge države. Najpogosteje uporabljen tip BAR je bil M1918. Zasnoval jo je John Browning leta 1917 kot lahek, premičen avtomatski izstrelek, ki naj bi nadomestil francoske avtomatske puške Chauchat in Benet-Mercie M1909. BAR je vstopil v boj ob koncu prve svetovne vojne in ostal v uporabi še skozi drugo svetovno vojno, korejsko vojno in v manjšem obsegu tudi v poznejših konfliktih.

Koncept in namen. BAR je bil zasnovan kot prenosna avtomatska puška, ki naj bi omogočala gibanje naprej med streljanjem. BAR so nosili tako, da so si ga obesili čez ramo — prvi načrtovalci pa so ga oblikovali nadvse premišljeno za vojnike, ki so se premikali naprej: vojaki, ki so se premikali naprej so naj imeli v rokah odvzemno moč avtomatskega orožja in hkrati ohranili mobilnost. Na pasu so si ga pogosto namestili čez ramo in po konceptu streljali iz bokov, kar so imenovali streljanje ob hoji. Menili so, da je za ofenzivno delovanje in boj v jarkih potrebna taka hojeva strelska oborožitev, čeprav se je izkazalo, da v praksi BAR običajno uporabljajo kot lahki mitraljez — streljali so z uporabo dvonožnega naslona ali podstavka, označenega v nekaterih virih kot dvokalibrske pali, ter kot del ognjene podpore ekipe.

Konstrukcija in glavne značilnosti

  • Oblika: enoročna avtomatska puška z odmično/avtomatsko sprožitvijo, namenjena kot lahek avtomatski izstrelek v enotah pehote.
  • Napajanje: odstranljiv škatlasti nabojnik (najpogosteje 20 nabojev), kar je omogočalo mobilnost, a omejevalo dolgotrajno streljanje brez pogostih menjav nabojnikov.
  • Določena kalibra: ameriške različice so bile običajno v kalibru .30‑06 Springfield (7,62 × 63 mm).
  • Cev in hlajenje: cev ni bila zasnovana za hitro menjavo, zato je bila vzdržljivost pri daljšem neprekinjenem ognju omejena — za daljši potek streljanja so bile potrebne kratke intervalne serije in nadomestni cevni kompleti niso bili standardna oprema.
  • Teža in prenosljivost: BAR je bil lažji in bolj prenosljiv od težjih mitraljezov svoje dobe, kar je omogočalo uporabo v napadalnih manevrih, hkrati pa je imel dovolj ognjene moči za podporo pehotnim enotam.

Različice in izboljšave

  • M1918: izvorna različica, uporabljena ob koncu prve svetovne vojne in v naslednjem obdobju.
  • M1918A2: pomembna medvojna in povojna modernizacija — prinesla je mehanske spremembe, dodatne nosilne elemente, izboljšan nosilec in dvohitrostni mehanizem / sistem nadzora streljanja (različne variacije), pa tudi integriran dvonožni nosilec; bila je standardna ameriška različica v drugi svetovni vojni in Koreji.
  • Paravojaške in kratke različice: obstajale so komercialne ali posebne izvedbe z različnih dolžinami cevi in drugačnim orožnim oklepanjem za padalce ali posebne enote.

Uporaba v praksi in taktična vloga

V praksi so enote BAR uporabljale predvsem kot enotošnjo strelsko podporo — en strelec z BAR je imel nalogo polk skupine ali oddelka za zagotavljanje ognja za zavetje in zatiranje sovražnih položajev. Tipična taktična uporaba je vključevala: kratke serije za ohranjanje natančnosti in preprečevanje pregrevanja cevi, izmenično streljanje med strelci in pomočniki (nosilci nabojnikov) ter premike z uporabo ognja in gibanja.

Prednosti in omejitve

  • Prednosti: razmeroma majhna teža za avtomatsko orožje, dobra mobilnost in zmožnost hitrega premika med napadi; enostavnejša proizvodnja in vzdrževanje v primerjavi s težjimi mitraljezi.
  • Omejitve: majhna kapaciteta nabojnika (običajno 20 nabojev) omejuje trajno ognjeno moč; cev ni bila namenjena hitri zamenjavi, zato lahko pride do pregrevanja pri daljšem ognju; taktika "streljanje ob hoji" se je izkazala kot manj učinkovita v mnogih okoliščinah v primerjavi s pokritim in stabilnim ognjem z dvonožnim naslonom.

Operativna zgodovina

BAR se je pojavil proti koncu prve svetovne vojne in bil v uporabi skozi celotno prvo polovico 20. stoletja. Združene države so ga uporabljale obojestransko v prvi in drugi svetovni vojni ter v Koreji; v manjšem obsegu tudi v Vietnamu. Zaradi kombinacije prenosljivosti in avtomatskega ognja je postal pomemben del pehotnih taktik v obdobju med obema vojnama. Po drugi svetovni vojni je BAR postopoma nadomestila novejša in bolj specializirana orožja (npr. lažji mitraljezi z večjimi kapacitetami in sistemi z možnostjo hitre menjave cevi), a je ostal v službi pri nekaterih enotah še dolgo po vojni.

Tehnični podatki (približno)

  • Kaliber: .30‑06 Springfield (v ameriških različicah)
  • Kapaciteta nabojnika: običajno 20 nabojev
  • Hitrost izstrelka: približno 500–650 strelov na minuto (odvisno od različice)
  • Teža: vrstni red nekaj kilogramov (teža je odvisna od različice in opreme), kar je dalo BAR prednost glede prenosljivosti v primerjavi s težjimi mitraljezi.

Dedščina in pomen

BAR je pomemben mejnik v razvoju avtomatskih pehotnih orožij: povezoval je idejo prenosljivosti in avtomatskega ognja v eni napravi, kar je vplivalo na poznejše koncepte sodobnih ekipnih mitraljezov in taktične uporabe. Danes BAR velja za zgodovinski in zbirateljski predmet, hkrati pa ostaja prepoznaven kot puška, ki je vplivala na razvoj pehotnih taktik 20. stoletja.