Otok Macquarie: UNESCO otok v Južnem oceanu med Avstralijo in Antarktiko

Otok Macquarie – UNESCO otok v Južnem oceanu med Avstralijo in Antarktiko. Divja, neobljudena narava, edinstvena flora in favna; dostop le po morju, zgodovina odkritja 1810.

Otok Macquarie je velik otok v Južnem oceanu. Leži približno 1.500 km jugovzhodno od Tasmanije in približno na polovici poti med Avstralijo in Antarktiko. Otok je bil leta 1997 uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine zaradi svoje izjemne geološke vrednosti in bogate divjine. Otok Macquarie je dolg približno 34 km in širok 5 km. Prvič ga je julija 1810 odkril kapitan Frederick Hasselborough, ki je otok obiskal v iskanju krajev za lov na kite in tjulnje. Zdaj na njem ne živi nihče stalno — prisotni so samo izmenični znanstveniki in tehnično osebje obratovalnih postaj. Na otok je mogoče priti le po morju; pristanišč, v katerih bi lahko pristala večja ladja, namreč ni, zato se obiskovalci izkrcajo z manjšimi plovili ali z ladinimi čolni.

Geologija in posebnosti

Macquarie je edinstven v svetovnem merilu, ker sestavlja razkrit del oceanskega dna: gre za razpelo med tektonskima ploščama (avstralsko in pacifiško), kjer so iz površja razkriti kosi oceanskega krusta in celo plašča. To aktivno tektonsko območje (Macquarie Ridge) razlaga nastanek otoka in njegove posebne kamnine ter je eden glavnih razlogov za njegovo uvrstitev na seznam svetovne dediščine.

Podnebje

Otok leži v subantarktičnem pasu, s hladnim, vlažnim in vetrovnim oceanomskim podnebjem. Povprečne temperature so nizke skozi vse leto, vreme je pogosto spremenljivo, z močnimi jugozahodnimi vetrovi in pogostimi padavinami (dež, megla in sneg v hladnejšem delu leta).

Flora in favna

Macquarie podpira bogat živi svet, značilen za subantarktična območja. Otok je znan po velikih kolonijah pingvinov (med njimi so pomembne kolonije king-pingvinov in drugih vrst), velikih skupinah tjulnjev in drugih morskih sesalcev ter številnih morskih ptic, vključno z albatrosi in petreli. Vegetacija je sestavljena iz nizke subantarktične rastlinstva: mahovi, lišaji, gomoljaste in blazinaste rastline ter posebne 'megaherbs' (velike zeli), ki so prilagojene na oster veter in hladne razmere.

Človeška zgodovina in upravljanje

Po odkritju so otok obiskovali predvsem lovci na tjulnje in kite, kar je močno vplivalo na živalske populacije. Danes je Macquarie zaščiten kot naravni rezervat in upravlja ga avstralska vlada v sodelovanju s tasmanijskimi varstvenimi organi. Na otoku deluje raziskovalna postaja, ki omogoča dolgoletne raziskave biologije, ekologije in geologije. Upravljanje poudarja varstvo avtohtonega ekosistema in znanstveno spremljanje.

Vpliv človeka in obnove

V preteklosti so invazivne vrste (zajci, podgane, mačke in druge) povzročile obsežno uničenje vegetacije in ogrožale ptice ter druge avtohtone vrste. V 21. stoletju so potekali obsežni programi za iztrebljanje invazivnih sesalcev ter obnova habitatov; ti ukrepi so znatno prispevali k okrevanju rastlinstva in ptičjih populacij. Obnova je še vedno dolgotrajen proces, ki zahteva stalno spremljanje.

Dostop in obisk

Dostop na otok je strog in nadzorovan zaradi zahtev po varstvu narave. Obiski so omejeni in pogosto povezani z znanstvenimi raziskavami ali s posebnimi izobraževalnimi programi. Ker ni primernega globokovodnega pristanišča, večje ladje večinoma privez ne morejo ustvariti; izkrcavanje poteka z manjšimi čolni ali občasno z uporabo helikopterja z ladje.

Macquarie ostaja dragocen primer mednarodno pomembnega naravnega območja: združuje izjemno geološko zgodbo o nastanku oceanskega dna z bogato subantarktično biotsko raznovrstnostjo, kar upravičuje njegovo zaščito in znanstveno vrednost.

Išči po črki