Nadzor uma
Nadzor uma (znan tudi kot pranje možganov, prisilno prepričevanje ali nadzor misli) se nanaša na teorijo o tem, kako so nekatere osebe poskušale nadzorovati prepričanja in vedenje drugih.
Gre za proces, v katerem skupina ali posameznik z metodami prepričuje druge, da spremenijo svoja osnovna prepričanja in vrednote. Skupina ali posameznik lahko uporablja neetične metode, da bi druge prepričal, naj verjamejo in naredijo, kar manipulator(i) želi(jo). To pogosto škoduje osebi, s katero se manipulira.
Izraz se uporablja za vsako psihološko ali drugo taktiko, ki spodkopava (uničuje) posameznikov nadzor nad lastnim razmišljanjem, vedenjem, čustvovanjem ali odločanjem.
Teorije pranja možganov in nadzora uma so bile prvotno razvite, da bi pojasnile, kako je totalitarnim režimom uspelo sistematično indoktrinirati vojne ujetnike s pomočjo propagande in tehnik mučenja.
Satirični prikaz pranja možganov
Zgodovina
Nekateri avtorji so poudarili, da je ideje o nadzoru uma mogoče najti v vseh obdobjih človeške zgodovine. V bistvu gre za skrajno uporabo tehnik verskega spreobrnjenja in propagande, ki so v človeški zgodovini zelo razširjene.
Korejska vojna
Oxfordski slovar angleškega jezika navaja prvo znano uporabo besede pranje možganov v članku Edwarda Hunterja v časopisu Miami News, ki je bil objavljen 7. oktobra 1950. Med korejsko vojno je Hunter, ki je takrat delal kot novinar, preden je postal agent ameriške obveščevalne službe, napisal vrsto knjig in člankov na temo kitajskega pranja možganov.
Kitajski izraz 洗腦 (xǐ năo, dobesedno "pranje možganov") se je prvotno uporabljal za opis metodologij prisilnega prepričevanja, ki so se uporabljale v maoističnem režimu na Kitajskem. Cilj teh metod je bil spremeniti miselnost ljudi, da bi postali "pravilno misleči" člani novega kitajskega družbenega sistema.
Hunter in tisti, ki so prevzeli kitajski izraz, so z njim pojasnili, zakaj je v nasprotju s prejšnjimi vojnami razmeroma velik delež ameriških vojakov, ki so postali vojni ujetniki, prestopil na sovražnikovo stran. Tudi britanski radijski operater Robert W. Ford in polkovnik britanske vojske James Carne sta trdila, da so ju Kitajci med vojnim zaporom podvrgli tehniki pranja možganov. V ZDA je bil najbolj odmeven primer Franka Schwabela, vojnega ujetnika. V priporu je priznal, da je sodeloval v kužni vojni.
Kulti in premik pozornosti
Po korejski vojni so se teorije o nadzoru uma preusmerile s politike na religijo. Od šestdesetih let 20. stoletja je vedno več mladih prihajalo v stik z novimi verskimi gibanji (NRM). Nekateri, ki so se spreobrnili, so nenadoma sprejeli prepričanja in vedenje, ki so se močno razlikovala od prepričanj in vedenja njihovih družin in prijateljev; v nekaterih primerih so zanemarili ali prekinili stike s svojimi bližnjimi. Nasprotniki kultov so te nenadne in na videz dramatične verske spreobrnitve razlagali kot posledico nadzora uma. Mediji so jim hitro sledili, družboslovci, ki so bili naklonjeni gibanju proti kultom in so bili običajno psihologi, pa so razvili bolj izpopolnjene modele pranja možganov. Medtem ko so bili nekateri psihologi dovzetni za te teorije, so bili sociologi večinoma skeptični glede njihove sposobnosti razlage spreobrnitve v NPM.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je nadzor uma?
O: Nadzor uma, znan tudi kot pranje možganov, prisilno prepričevanje ali nadzor misli, je postopek nadzora nad prepričanji in vedenjem drugih.
V: Kako poskušajo ljudje z nadzorom misli nadzorovati prepričanja in vedenje drugih?
O: Skupina ali posameznik uporablja metode za prepričevanje drugih, da spremenijo svoja osnovna prepričanja in vrednote, pri čemer pogosto uporablja neetične metode za prepričevanje drugih, da verjamejo in delajo to, kar želijo manipulatorji.
V: Kakšno škodo lahko nadzor uma povzroči osebi, s katero se manipulira?
O: Nadzor uma pogosto škoduje osebi, s katero se manipulira, saj spodkopava njen nadzor nad lastnim razmišljanjem, vedenjem, čustvovanjem ali odločanjem.
V: Zakaj so se razvile teorije o pranju možganov in nadzoru uma?
O: Teorije pranja možganov in nadzora uma so bile prvotno razvite, da bi pojasnile, kako je totalitarnim režimom uspelo sistematično indoktrinirati vojne ujetnike s propagando in tehnikami mučenja.
V: Kakšen je cilj nadzora uma?
O: Cilj nadzora uma je spremeniti posameznikova prepričanja in vrednote tako, da ga prepričamo, da sprejme manipulatorjeva prepričanja in vrednote.
V: Ali so vse metode, ki se uporabljajo pri nadzoru uma, etične?
O: Ne, vse metode, ki se uporabljajo pri nadzoru uma, niso etične, saj lahko vključujejo prepričevanje z goljufivimi ali manipulativnimi taktikami, ki škodujejo osebi, s katero se manipulira.
V: Ali lahko nadzor uma uporabljajo samo skupine ali tudi posamezniki?
O: Tako skupine kot posamezniki lahko uporabljajo nadzor uma, da bi druge prepričali, naj spremenijo svoja prepričanja in vrednote.
