Mongolska pisava: zgodovina, navpično pisanje in sodobna raba

Mongolska pisava: odkrijte njeno bogato zgodovino, edinstveno navpično pisavo in sodobno rabo v Mongoliji ter regijah Notranje Mongolije.

Mongolska pisava je bil prvi pisalni sistem, ki se je uporabljal za zapisovanje mongolskega jezika. Gre za kurzivno pisavo, podobno arabski abecedi, saj se črke v besedi med seboj povezujejo in spreminjajo svoj obliko glede na položaj (na začetku, v sredini ali na koncu besede), kar je značilno za kurzivno pisavo. Besedilo se piše navpično, od zgoraj navzdol, pri čemer se stolpci besedila premikajo od leve proti desni — to je redka usmeritev med navpičnimi pisavami in v tem pogledu izstopa v primerjavi s tradicionalnimi vzhodnoazijskimi navpičnimi sistemi (npr. kitajskim in japonskim), kjer stolpci praviloma potekajo z desne proti levi. Poleg cirilice je mongolska pisava eden od dveh pisnih sistemov, ki se uporabljata za zapis mongolskega jezika v neodvisni državi Mongoliji (pogosto imenovani tudi Zunanja Mongolija, da bi jo ločili od Notranje Mongolije), in je edina uradna pisava za zapis jezika v kitajski avtonomni regiji Notranja Mongolija. Uporablja se tudi za pisanje več drugih mongolskih in tunguščanskih jezikov, kot so burjatščina, kalmikščina, oiratščina, mandžujščina in sibeščina (tunguščanski jezik).

Zgodovina in izvor

Koreni mongolske pisave segajo v srednjeveške pisave Srednje Azije. Leta 1208 je Džingiskan po tradiciji ujel ujgurskega pisarja z imenom Tatar-Tonga, ga prisilil in/ali prosil, naj za zapis mongolščine uporabi abecedo svojega maternega jezika — staro ujgursko abecedo. Ujgurska pisava sama izhaja iz sogdijske tradicije, ki je bila nato prilagojena za navpično pisanje; rotacija in prilagoditev znakov sta omogočili nastanek značilne mongolske usmeritve in oblik znakov. Ta prva različica se je sčasoma razvila v več lokalnih različic (npr. tradicionalna mongolska pisava, pisava Todo za oiratščino, Galik za verske in tuje glasove) in ni vedno popolnoma ustrezala fonetiki mongolskega jezika, zaradi česar je bila sprva težje obvladljiva tudi za domače govorce.

Navpična usmeritev in značilnosti pisave

Mongolska pisava se piše v stolpcih od zgoraj navzdol; za razliko od večine navpičnih sistemov pa se stolpci premikajo od leve proti desni. Znaki so povezovalni (ligaturni) in spreminjajo obliko glede na kontekst, kar zahteva pravila oblikovanja in ločitve. Zaradi teh pravil mora biti tipografska in računalniška podpora prilagojena — pisava zahteva dinamično oblikovanje (shaping), da se prikažejo pravilne oblikovne variante črk.

Moderni premiki: cirilica, obnovitev in izobraževanje

V 20. stoletju so se pisne navade močno spremenile. Po prihodu komunistične oblasti v Mongoliji je bila tradicionalna pisava postopoma zamenjana s cirilico; v letih okoli 1941 je bila cirilica uradno uvedena in je postala prevladujoča, verjetno pod vplivom komunistične zaveznice, Sovjetske zveze. Po padcu enopartijskega sistema je mongolska država začela prizadevanja za oživitev in uradno ponovno uporabo tradicionalne pisave kot dela kulturne dediščine in identitete; kljub temu je cirilica ostala v vsakdanji rabi zaradi več dejavnikov:

• omejeno znanje in usposobljenost za tradicionalno pisavo med starejšimi generacijami,
• pomanjkanje sredstev za širjenje izobraževanja in tiskovin v tradicionalni pisavi,
• težave pri računalniški podpori, tipkanju in tipografiji (čeprav Unicode vključuje mongolsko pisavo, je njen prikaz bolj zahteven kot pri nekaterih drugih pisavah),
• fakt, da večina prebivalcev Mongolije danes lažje bere cirilico kot tradicionalno pisavo.

Po drugi strani pa v Notranji Mongoliji (kitajska avtonomna regija) večina etničnih Mongolov tradicionalne cirilice ne uporablja in berejo le v mongolski pisavi, saj tam cirilica ni bila uveljavljena.

Uporaba danes in digitalna podpora

Mongolska pisava je danes prisotna v dveh glavnih kontekstih: kot simbol kulturne in zgodovinske identitete ter kot praktična pisava v Notranji Mongoliji. V Mongoliji same je cirilica še vedno prevladujoča v vsakdanjih komunikacijah in uradnih besedilih, a obstaja naraščajoče zanimanje za učenje tradicionalne pisave v šolah, kulturnih programih in na spletu. Računalniška podpora se je izboljšala: Unicode vsebuje mongolski blok, obstajajo tipkovnice in vhodne metode za vnos znakov ter posebne pisave, vendar je oblikovanje (rendering) kompleksno zaradi povezovalne narave znakov in različnih oblik v različnih kontekstih.

Različice in uporaba pri drugih jezikih

Mongolska pisava ni bila omejena le na en sam jezik. Različice so se prilagajale lokalnim potrebam:

• Oiratščina je razvila sopomenko znano kot pisava Todo (Clear Script),
• Burjatščina, kalmikščina in druge mongolske govorice so uporabljale prilagojene oblike,
• v preteklosti so prilagoditve omogočale tudi zapisovanje mandžujščine in sibeščine.

Zaključek

Mongolska pisava je pomemben del kulturne dediščine mongolskega ljudstva: s svojo edinstveno navpično usmeritvijo in zgodovinskimi vezmi na srednjeazijske pisave predstavlja most med preteklostjo in sodobnostjo. Čeprav je v 20. stoletju v Mongoliji prevladala cirilica in kljub izzivom digitalne podpore, obstajajo prizadevanja za oživitev, izobraževanje in širšo uporabo tradicionalne pisave, medtem ko v kitajski Notranji Mongoliji ostaja glavni pisni sistem.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je mongolska pisava?

V: Katere jezike piše mongolska pisava?

V: Kako je Džingiskan vplival na razvoj mongolske pisave?

V: Zakaj je Mongolija sprejela cirilico?

V: Ali je danes cirilica bolj razširjena kot tradicionalna mongolska pisava?

V: Ali Notranja Mongolija uporablja obe pisavi ali samo eno?

Išči po črki