Nostratičnost – kaj je, izvor, jezikovne družine in spornost

Nostratičnost je hipotetična jezikovna družina, ki naj bi povezovala več obstoječih družin po velikem delu Evrazije in sosednih območjih. Gre za predlog o zelo starem skupnem prajeziku (makrodružini), iz katerega naj bi se pred desettisoči let razcepile danes samostojne jezikovne družine. Hipoteza ni splošno sprejeta, saj o njeni veljavnosti ni znanstvenega konsenza.

Številni današnji jeziki so po tej hipotezi potomci nostratičnega prajezika. Med pogosto navajanimi so indoevropski, uralski, altajski in kartvelski jeziki. Običajno so vključeni tudi afroazijski jeziki, ki izvirajo iz severne Afrike, Afriškega roga, Arabskega polotoka in Bližnjega vzhoda, ter dravidski jeziki indijske podceline. Nekateri raziskovalci poleg tega predlagajo vključitev še nekaterih severnoevrazijskih družin (npr. eskimsko-aleutske, čukotsko-kamčatske ali nivške), drugi pa dvomijo že o samostojnosti skupine altajski; to raznolikost pogledov je pomembno imeti v mislih pri branju o nostratičnosti.

Ime Nostratic izhaja iz latinskega nostrates, ki pomeni »naši (domači), rojaki«. Koncept je v začetku 20. stoletja začrtal Holger Pedersen, v šestdesetih letih 20. stoletja pa so ga sistematično razvijali sovjetski jezikoslovci, zlasti Vladislav Iljič‑Svitič in Aron Dolgopolskij (t. i. »moskovska šola«). V poznejših sintezah je pomemben tudi Allan R. Bomhard. Od devetdesetih let 20. stoletja se je v angleško govorečem akademskem okolju znova pojavilo zanimanje, hkrati pa so izšle tudi kritične ocene.

Rekonstrukcije temeljijo na primerjalni metodi in poskusih vzpostavitve rednih zvočnih korespondenc med domnevnimi hčerinskimi družinami, pa tudi na statističnih primerjavah temeljnega besedišča (npr. Dolgopolskijev seznam). Pogosto navajani indici vključujejo podobnosti v zaimenskih koreninah (npr. m- za 1. osebo, t- za 2. osebo v več družinah), vzporedne slovnične morfeme in vzorce skladnje. Predlagane so bile tudi skladne fonetične zakonitosti in približen inventar soglasnikov in samoglasnikov hipotetičnega prajezika.

Hipoteza je sporna in je med jezikoslovci po vsem svetu različno sprejeta. Glavni razlogi za zadržke so:

• časovna globina (več kot 10–12 tisoč let), pri kateri zanesljivost primerjalne metode izrazito upade in se povečajo naključne podobnosti;
• možnost daljnosežnih izposoj med sosednjimi kulturami, ki lahko posnemajo dedne podobnosti;
• nepopolna ali preširoka rekonstrukcija domnevnih zvočnih korespondenc in morfologije;
• različne definicije, katere družine sploh spadajo v hipotetično skupino (npr. vprašanje altajske/transevrazijske povezanosti);
• metodološki spori med strogim primerjalnim pristopom in »masovnim primerjanjem«.

Hipotetični jezik prednikov nostratske družine se imenuje proto-nostratski jezik. V literaturi ga najpogosteje umeščajo v pozni pleistocen; govorili naj bi ga približno med 15.000 in 12.000 leti pred našim štetjem, v obdobju epipaleolitika, ob koncu zadnje ledene dobe. O izvorni domovini obstaja več predlogov: od območja Kavkaza in Anatolije do jugozahodne Azije ter celo severne Afrike. Treba je poudariti, da so to delovne hipoteze z veliko negotovosti, saj so populacije po Evropi in Aziji obstajale že dolgo pred tem časom.

Kljub kritikam nekateri raziskovalci nadaljujejo delo: objavljajo primerjalne slovarje, posodabljajo etimologije in preizkušajo računske metode. Drugi predlagajo ožji nabor sorodstev (npr. »evraziatsko« jedro brez afroazijske in dravidske), tretji pa hipotezo v celoti zavračajo. V referenčnih slovarjih in učbenikih je nostratičnost večinoma predstavljena kot odprto vprašanje, ki zahteva dodatne, stroge dokaze.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je nostratični jezik?

V: Kdo je predlagal zamisel o nostratičnem jeziku?

V: Kateri jeziki naj bi bili potomci nostratičnega jezika?

V: Ali je ta hipoteza med jezikoslovci sprejeta?

V: Kdaj bi se govorila protonostratščina?

V: Kaj pomeni "nostratski"?

Išči po črki