Old Synagogue (Erfurt)
Stara sinagoga (nem. Alte Synagoge) v Erfurtu v osrednji Nemčiji je ena najbolje ohranjenih srednjeveških sinagog v Evropi. Najstarejši deli so bili zgrajeni konec 11. stoletja. Večina delov stavbe je iz obdobja med letoma 1250 in 1320. Leta 2015 je bila predlagana za vpis na seznam svetovne kulturne dediščine.
Od leta 2009 je muzej lokalne judovske zgodovine. V njem hranijo erfurtski zaklad. To je zbirka srednjeveških kovancev, nakita in kovinskih izdelkov, ki je bila najdena leta 1998. Muzej hrani tudi kopije erfurtskih hebrejskih rokopisov. To je zbirka redkih verskih rokopisov, ki so v srednjem veku pripadali judovski skupnosti v Erfurtu.
Zgodovina in ohranjanje
Najstarejši deli stavbe so iz leta 1094. Okoli leta 1270 je bila zgrajena večja sinagoga, ki je vključevala dele starejše stavbe. Iz tega časa je zahodna stena stavbe. Ima šest originalnih oken. V začetku leta 1300 je bilo dodano še eno nadstropje.
Leta 1349 je zaradi bolezni črne smrti umrlo veliko ljudi. Ljudje so govorili, da so za to krivi Judje. Jude so umorili in jih prisilili, da so zapustili mesto. Ta pogrom je znan kot pokol v Erfurtu. Sinagoga je bila poškodovana, zato je mestni svet Erfurta prevzel nadzor nad stavbo. Kasneje so jo prodali lokalnemu poslovnežu. Ta jo je uporabljal kot skladišče in spremenil notranjost, med drugim je zgradil klet. Naslednjih 500 let se je stavba uporabljala za skladiščenje blaga.
Od 19. stoletja dalje je bila stavba plesna dvorana, restavracija in celo kegljišče. Zaradi teh sprememb je bila stara sinagoga večinoma pozabljena. Njena zgodovina ni bila prepoznana, kar je pripomoglo k njeni zaščiti v obdobju nacizma.
Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je zanimanje za staro stavbo obnovilo. Arhitekturni zgodovinar Elmar Altwasser jo je začel raziskovati leta 1992. Mestni svet mesta Erfurt je leta 1998 kupil nepremičnino ter jo raziskal in ohranil. Ohranjene so bile vse faze zgodovine stavbe, ne le njena uporaba kot sinagoge.
Leta 2007 so arheologi nedaleč od Stare sinagoge odkrili redko in dobro ohranjeno judovsko obredno kopel, mikveh. Zgrajena je bila okoli leta 1250.
Leta 2015 sta bili Stara sinagoga in Mikve ter kamnita hiša v srednjeveškem mestnem jedru Erfurta, ki je bila prav tako zgrajena okoli leta 1250 in je pripadala Judom, predlagani za vpis na seznam svetovne dediščine. Ta je bila začasno uvrščena na seznam, vendar končna odločitev še ni bila sprejeta.
Muzej
Stara sinagoga je bila kot muzej odprta 27. oktobra 2009.
Erfurtski zaklad je razstavljen v muzeju. Gre za zbirko kovancev, nakita in kovinskih izdelkov, ki naj bi pripadali Judom, ki so jih skrili v času pokola v Erfurtu leta 1349. Najdena je bila leta 1998 v steni hiše v srednjeveški judovski četrti v Erfurtu.
V muzeju so na ogled tudi kopije erfurtskih hebrejskih rokopisov. To je zbirka srednjeveških rokopisov, napisanih od 12. do 14. stoletja. V posest mestnega sveta Erfurta so prišli po pokolu v Erfurtu leta 1349. Od sredine 17. stoletja so jih hranili v knjižnici v samostanu svetega Avguština v Erfurtu. Leta 1880 so jih prodali Kraljevi knjižnici v Berlinu, ki je zdaj berlinska državna knjižnica. Tam se hranijo izvirni rokopisi.
Erfurt Tosefta
Eden od erfurtskih rokopisov je Tosefta iz 12. stoletja. Tosefta je zbirka starodavnih judovskih ustnih zakonov, ki so jih učenjaki zbrali v prvih 200 letih našega štetja. Kopije Tosefte niso bile narejene pogosto. Erfurtska Tosefta je najstarejši od le treh znanih rokopisov Tosefte. Napisan je bil v 12. stoletju. Druga dva rokopisa Tosefte sta Dunajska Tosefta, ki je nastala konec 13. stoletja in jo hrani Avstrijska narodna knjižnica, ter Londonska Tosefta, ki je nastala v 15. stoletju in jo hrani Britanska knjižnica.
Moses Samuel Zuckermandel je bil prvi, ki je opozoril na pomen Erfurtske tosefte. Leta 1876 je objavil pomembno študijo o njej.
