Stara sinagoga v Erfurtu: srednjeveška sinagoga in muzej judovske zgodovine
Raziščite Staro sinagogo v Erfurtu — izjemno ohranjeno srednjeveško svetišče in muzej judovske zgodovine z Erfurtskim zakladom, rokopisi in kandidaturo za UNESCO.
Stara sinagoga (nem. Alte Synagoge) v Erfurtu v osrednji Nemčiji je ena najbolje ohranjenih srednjeveških sinagog v Evropi. Najstarejši deli stavbe segajo v konec 11. stoletja, večina vidnih gradbenih elementov pa izhaja iz obdobja med letoma 1250 in 1320. Stavba združuje sledove romanske gradnje in poznejših gotskih preobrazb: debele kamnite stene, oboke in okena ter prostorno notranjost, kar omogoča dober vpogled v arhitekturo judovskih bogoslužnih prostorov iz visoke srednjeveške dobe. Leta 2015 je bila Stara sinagoga predlagana za vpis na seznam svetovne kulturne dediščine, kar poudarja njen mednarodni pomen.
Od leta 2009 stavba deluje kot muzej lokalne judovske zgodovine. V njem hranijo znani erfurtski zaklad — zbirko srednjeveških kovancev, nakita in kovinskih predmetov, ki je bila najdena leta 1998. Najdba je izjemna tako po obsegu kot po dobro ohranjenih predmetih, zato je dala pomembne informacije o gospodarskem položaju in vsakdanjem življenju judovske skupnosti v srednjem veku. Muzej hrani tudi kopije erfurtskih hebrejskih rokopisov, to so redki verski in pravni rokopisi, ki so v srednjem veku pripadali tamkajšnji judovski skupnosti. Ob razstavah so na voljo interpretacijski materiali, poučne predstavitve in vodeni ogledi, prilagojeni različno zahtevnim obiskovalcem.
Zgodovina in arhitektura
Stara sinagoga stoji v prostoru nekdanjega judovskega mestnega jedra. V srednjem veku je bila sinagoga osrednji verski in skupnostni prostor za židovsko skupnost v Erfurtu. Arhitekturna analiza in arheološka izkopavanja so pokazala več faz gradnje in prilagoditev, kar je običajno za objekte z dolgo zgodovino rabe. Ohranile so se prvinske kamnite konstrukcije, oboki in nekatera okenska polja, ki pričajo o visokem gradbenem znanju časa. Po dogodkih 14. stoletja, povezanih z izgonoma in nasiljem ob obdobju Črne smrti (1349), je bila judovska skupnost v Erfurtu močno prizadeta, lastništvo in namen stavbe pa sta se v naslednjih stoletjih večkrat spremenila, kar je pravzaprav pripomoglo k njenemu ohranjenju.
Erfurtski zaklad
Erfurtski zaklad, odkrit leta 1998, obsega več sto kovancev, kosov nakita, drobne srebrnine, okrasnih zapon in drugih kovinskih predmetov. Predmeti so bili verjetno skriti v steni ali skrivnem prostoru stanovanjske stavbe in jih arheologi povezujejo z begom ali poskusom varovanja lastnine v času nasilnih izpadov proti judovski skupnosti v 14. stoletju. Zaklad je izjemen vir za proučevanje trgovine, obrti in premoženjskih razmer v srednjeveškem mestu. Nekateri originalni predmeti so predstavljeni v stalni razstavi, drugi so na ogled v okviru posebnih razstav ali v raziskovalnih publikacijah.
Muzej, izobraževanje in raziskave
Muzej v Stari sinagogi ni le razstavni prostor, temveč tudi kraj raziskav in javnega izobraževanja. Programi vključujejo vodene oglede, izobraževalne delavnice za šole, predavanja in začasne razstave o širših temah judovske kulture, verskih praks in odnosov med prebivalci mesta skozi čas. Arheološke in konservatorske raziskave so omogočile natančno datacijo najdb in rekonstrukcijo nekaterih vidikov srednjeveškega bogoslužja in vsakdanjega življenja.
Pomen in dostopnost
Stara sinagoga v Erfurtu ima velik pomen kot ena redkih preživelih srednjeveških sinagog in kot pomnik judovske prisotnosti v Nemčiji. Kot muzej prispeva k ohranjanju spomina, raziskovanju in razumevanju zgodovine judovskih skupnosti. Obiskovalcem svetujejo, da si pred obiskom ogledajo uradne informacije o urniku, vodenih turah in morebitnih omejitvah; muzej redno sodeluje tudi z lokalnimi in mednarodnimi raziskovalci ter kulturnimi institucijami pri projektih varstva in predstavitve dediščine.
Zgodovina in ohranjanje
Najstarejši deli stavbe so iz leta 1094. Okoli leta 1270 je bila zgrajena večja sinagoga, ki je vključevala dele starejše stavbe. Iz tega časa je zahodna stena stavbe. Ima šest originalnih oken. V začetku leta 1300 je bilo dodano še eno nadstropje.
Leta 1349 je zaradi bolezni črne smrti umrlo veliko ljudi. Ljudje so govorili, da so za to krivi Judje. Jude so umorili in jih prisilili, da so zapustili mesto. Ta pogrom je znan kot pokol v Erfurtu. Sinagoga je bila poškodovana, zato je mestni svet Erfurta prevzel nadzor nad stavbo. Kasneje so jo prodali lokalnemu poslovnežu. Ta jo je uporabljal kot skladišče in spremenil notranjost, med drugim je zgradil klet. Naslednjih 500 let se je stavba uporabljala za skladiščenje blaga.
Od 19. stoletja dalje je bila stavba plesna dvorana, restavracija in celo kegljišče. Zaradi teh sprememb je bila stara sinagoga večinoma pozabljena. Njena zgodovina ni bila prepoznana, kar je pripomoglo k njeni zaščiti v obdobju nacizma.
Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je zanimanje za staro stavbo obnovilo. Arhitekturni zgodovinar Elmar Altwasser jo je začel raziskovati leta 1992. Mestni svet mesta Erfurt je leta 1998 kupil nepremičnino ter jo raziskal in ohranil. Ohranjene so bile vse faze zgodovine stavbe, ne le njena uporaba kot sinagoge.
Leta 2007 so arheologi nedaleč od Stare sinagoge odkrili redko in dobro ohranjeno judovsko obredno kopel, mikveh. Zgrajena je bila okoli leta 1250.
Leta 2015 sta bili Stara sinagoga in Mikve ter kamnita hiša v srednjeveškem mestnem jedru Erfurta, ki je bila prav tako zgrajena okoli leta 1250 in je pripadala Judom, predlagani za vpis na seznam svetovne dediščine. Ta je bila začasno uvrščena na seznam, vendar končna odločitev še ni bila sprejeta.
Muzej
Stara sinagoga je bila kot muzej odprta 27. oktobra 2009.
Erfurtski zaklad je razstavljen v muzeju. Gre za zbirko kovancev, nakita in kovinskih izdelkov, ki naj bi pripadali Judom, ki so jih skrili v času pokola v Erfurtu leta 1349. Najdena je bila leta 1998 v steni hiše v srednjeveški judovski četrti v Erfurtu.
V muzeju so na ogled tudi kopije erfurtskih hebrejskih rokopisov. To je zbirka srednjeveških rokopisov, napisanih od 12. do 14. stoletja. V posest mestnega sveta Erfurta so prišli po pokolu v Erfurtu leta 1349. Od sredine 17. stoletja so jih hranili v knjižnici v samostanu svetega Avguština v Erfurtu. Leta 1880 so jih prodali Kraljevi knjižnici v Berlinu, ki je zdaj berlinska državna knjižnica. Tam se hranijo izvirni rokopisi.
Erfurt Tosefta
Eden od erfurtskih rokopisov je Tosefta iz 12. stoletja. Tosefta je zbirka starodavnih judovskih ustnih zakonov, ki so jih učenjaki zbrali v prvih 200 letih našega štetja. Kopije Tosefte niso bile narejene pogosto. Erfurtska Tosefta je najstarejši od le treh znanih rokopisov Tosefte. Napisan je bil v 12. stoletju. Druga dva rokopisa Tosefte sta Dunajska Tosefta, ki je nastala konec 13. stoletja in jo hrani Avstrijska narodna knjižnica, ter Londonska Tosefta, ki je nastala v 15. stoletju in jo hrani Britanska knjižnica.
Moses Samuel Zuckermandel je bil prvi, ki je opozoril na pomen Erfurtske tosefte. Leta 1876 je objavil pomembno študijo o njej.
Iskati