Otoni: otonska dinastija (Liudolfingi) Svetega rimskega cesarstva
Otonska dinastija je bila dinastija nemških kraljev, imenovana po prvem cesarju Otonu I. Velikem. Znana je tudi kot saška dinastija, ker je izvirala iz Sachsen (Saska). Družina je v zgodovini pogosto omenjena kot Liudolfingi, po svojem prvem znanem članu Liudolfu. Otonski vladarji se štejejo za prvo dinastijo Svetega rimskega cesarstva po obdobju karolinške oblasti in Karla Velikega, ki je leta 800 začel tradicijo novega (frankovskega) rimskega cesarstva.
Ustanovitelj otonske politične linije je bil, čeprav ni bil cesar, saški vojvoda Henrik I. Fowler. Njegova izvolitev za nemškega kralja (919) je omogočila, da je njegov sin Oton I. Veliki zgradil močnejšo, bolj centralizirano oblast in se kasneje (962) okronal za cesarja. Od Ota I. naprej je bila večina nemških kraljev tudi kronanih za cesarja Svetega rimskega cesarstva, kar je utrdilo povezavo med nemško krono in zahodnim rimskim cesarskim imenom.
Pod Otoni je vzhodnofrankovsko kraljestvo postopoma postalo osrednja politična enota, ki jo danes imenujemo Nemčija. V času njihove vladavine so se zgodovinske vojvodine — Lorena, Saška, Frankonija, Švabska, Turingija in Bavarska — povezovale z osrednjo kraljevsko oblastjo, čeprav so bile notranje avtonomije ohranjene. Pomembna vojaška zmaga, ki je utrdila ottonsko oblast, je bila bitka na Lechfeldu (955), v kateri so Otoni premagali Madžare in zaustavili njihove vpade v srednjo Evropo.
Otonski cesarji so tesno sodelovali zlasti z rimskokatoliško cerkvijo. Sistem imenovanja cerkvenih uradnikov in dodeljevanja zemeljskih posesti cerkvi in škofom je cesarjem omogočal zvesto birokracijo in uradnike, neprizadete od dinastičnih sporov med svetnimi vojvodami. Ta tesna vez z duhovščino je prispevala k politični stabilnosti, a je obenem vodila tudi v spore z rimskim papeštvom v različnih obdobjih.
Otonska obdobje je bilo tudi čas kulturne prenove — t. i. otonska renesansa. Podpirali so obnovo samostanov, razcvet srednjeveške umetnosti in knjižne iluminacije ter gradnjo monumentalnih cerkva (npr. v Magdeburgu in Essnu). Sponzorstvo kulture in izobraževanja je pripomoglo k utrditvi cesarske legitimnosti in k ohranitvi rimskega cerkvenega ter pisnega izročila.
V odnosu do Italije so Otoni večkrat posegali v politične zadeve: Oton I. je interveniral v italijanske zadeve in se okronal za cesarja (962), Oton II je imel spopade v Italiji in je utrpel težjo porazno bitko v južni Italiji (982), medtem ko je Oton III poskušal uresničiti idejo renovatio imperii Romanorum — obnovo rimskega cesarstva — z močnim osredotočenjem na Rim in cerkev. Henrik II., znan tudi kot Sveti Henrik, je nadaljeval cerkvene reforme in je bil v letu 1014 okronan za cesarja; umrl je leta 1024.
Po smrti Henrika II. (1024) je otonska dinastija izumrla po moški liniji in krona je prešla na nov rodbinski tok — dinastijo Salian. Vez med rodbinama je bila krepljena tudi z zakonskimi povezavami: Luitgarda, hči cesarja Otona I., se je poročila s salijskim vojvodo Konradom Rdečim Lotarinškim, njegov pravnuk pa je postal Konrad II., cesar Svetega rimskega cesarstva.
Otonski kralji in cesarji (glavni predstavniki):
- Henrik I. Fowler, nemški kralj in saški vojvoda, vladal 919–936 (umrl 936)
- Oton I. Veliki, nemški kralj 936–973, okronan za cesarja leta 962; utrdil centralno oblast in premagal Madžare (umrl 973)
- Oton II, cesar Svetega rimskega cesarstva (sodeloval kot soupravljavec prej, solec 973–983), umrl 983
- Oton III, cesar Svetega rimskega cesarstva (vladal 983–1002; okronan cesar 996), znan po ideji renovatio imperii Romanorum, umrl 1002
- Sveti Henrik II., nemški kralj in cesar (vladal 1002–1024; okronan cesar 1014), znan po cerkvenih reformah (umrl 1024)
Nekateri drugi znani člani rodbine Liudolfing / Otoniani:
- Liudolf — prvi znani prednik rodbine, po katerem so Liudolfingi dobili ime
- Matilda iz Ringelheima — žena Henrika I. in mati Otona I., kasneje čaščena kot sveta Matilda
- Bruno Veliki — brat Otona I., nadškof Kölna in vojvoda Lotarinške (pomembna cerkvena in politična osebnost)
- Luitgarda — hči Otona I., poročena s salijskim vojvodo Konradom Rdečim Lotarinškim (povezava z naslednjo dinastijo)
Otonska dinastija je s svojo kombinacijo vojaške moči, tesnih vezi s cerkvijo, upravne centralizacije in kulturnega pokroviteljstva pomembno oblikovala srednjeveško Evropo in utrdila temelj, na katerem so poznejše dinastije nadaljevale razvoj Svetega rimskega cesarstva.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil ustanovitelj otonske dinastije?
O: Ustanovitelj te cesarske dinastije je bil Henry I. Fowler, saški vojvoda.
V: Kakšno je drugo ime za otonsko dinastijo?
O: Otonska dinastija je znana tudi kot saška dinastija po svojem izvoru in včasih kot Liudolfingi po svojem prvem znanem članu Liudolfu.
V: Za koga se običajno šteje Karel Veliki?
O: Na Karla Velikega se običajno gleda kot na prvotnega ustanovitelja novega (frankovskega) rimskega cesarstva.
V: Kako je Oton I. postal cesar?
O: Oton I. je postal cesar z izvolitvijo za nemškega kralja, kar mu je omogočilo, da je prevzel cesarstvo.
V: Kaj se je zgodilo z Nemčijo pod vladavino otonskih vladarjev?
O: Pod njihovo vladavino je nastala Nemčija, ko so se vojvodine, kot so Lorena, Saška, Frankonija, Švabska, Turingija in Bavarska, združile v eno cesarstvo.
V: Kdo jih je nasledil po njihovem koncu?
O: Ob njihovem koncu jih je nasledila dinastija Salijcev, pri čemer je bila Luitgard hči cesarja Otona I., ki se je poročila s salijskim vojvodo Konradom Rdečim Lotarinškim, čigar pravnuk je bil Konrad II. cesar Svetega rimskega cesarstva.
V: Kdo so nekateri drugi znani člani rodbine Liudolfing ali Ottonian?
O: Nekateri drugi znani člani iz rodbine Liudolfing ali Ottonian House vključujejo Henrika I. Fowlerja, nemškega kralja in saškega vojvodo, Otona I. Velikega, svetega rimskega cesarja in saškega vojvodo, Otona II., svetega rimskega cesarja, Otona III., svetega rimskega cesarja, in svetega Henrika II., svetega rimskega cesarja.
