Oksigenoterapija (terapija z dodatnim kisikom): namen, vrste in uporaba

Pri zdravljenju s kisikom, imenovanem tudi dodatni kisik, se za zdravljenje uporablja kisik (O₂ ), ki ga bolnik vdihava. Uporablja se lahko pri boleznih, kot so hipoksija, zastrupitev z ogljikovim monoksidom in glavoboli v skupkih. Dolgotrajno se lahko uporablja pri ljudeh z boleznimi, ki zmanjšujejo raven kisika v krvi, kot sta KOPB in cistična fibroza. Lahko se daje na več različnih načinov, na primer prek nosne kanile, obrazne maske ali v hiperbarični komori. Raven kisika mora biti dovolj visoka za dihanje, da bolnik ostane zdrav, in za normalno celično presnovo.

Kdaj je oksigenoterapija potrebna

Oksigenoterapija se uporablja za preprečevanje in zdravljenje hipoksije (premajhne količine kisika v tkivih). Pogoste indikacije so akutne situacije (npr. odpoved dihanja, huda pljučna bolezen, zastrupitev z ogljikovim monoksidom) in kronične bolezni, ki trajno zmanjšujejo saturacijo kisika v krvi, kot sta KOPB in cistična fibroza. Posebni primeri vključujejo tudi zdravljenje glavobolov v skupkih in uporabo hiperbarične oksigenoterapije pri nekaterih vrstah zastrupitev ali potapljaških poškodb.

Glavne vrste in načini dajanja

Nosna kanila – enostaven, pogosto uporabljen sistem za nizke pretoke (1–6 L/min). Primerno za blago do zmerno hipoksijo; FiO2 je približno 24–44 % odvisno od pretoka in hitrosti dihanja.
Preprosta obrazna maska – daje višjo koncentracijo kisika kot kanila; primerna za zmerno hipoksijo.
Maska z rezervoarjem (non-rebreather) – omogoča visoko FiO2 (do približno 80–90 %) in se uporablja pri hudih primerih hipoksije, ko je treba hitro povečati nasičenost kisika.
Venturi maska – natančen nadzor koncentracije kisika; uporabna pri bolnikih, pri katerih je pomembno strogo vzdrževanje določene FiO2 (npr. pri nekaterih bolnikih s KOPB).
Visokopretočna nosna kanila (HFNC) – omogoča ogrevan, vlažen kisik pri visokih pretokih (do 60 L/min ali več), izboljša udobje in oksigenacijo pri akutnih respiratornih stanjih.
Neinvazivna ventilacija (npr. CPAP, BiPAP) – pri potrebi podpore ventilaciji poleg oksigenacije.
Invazivna ventilacija – pri respiratorni odpovedi, ko bolnik zahteva intubacijo in mehansko ventilacijo.
Hiperbarična oksigenoterapija – daje 100 % kisik pri povišanem atmosferskem tlaku v hiperbarični komori; indicirana pri zastrupitvah z ogljikovim monoksidom, potapljaških nesrečah (dekompresijska bolezen) in nekaterih kroničnih ranah.
Dolgotrajna oksigenoterapija na domu (LTOT) – predpisana bolnikom s kronično hipoksemijo, ki koristijo dolgotrajno uporabo kisika (običajno več ur na dan ali neprekinjeno), pogosto z uporabo koncentratorjev ali jeklenk.

Cilji in ciljne vrednosti

Glavni cilj je doseči in vzdrževati zadostno oksigenacijo tkiv in preprečiti organske poškodbe zaradi pomanjkanja kisika.
Splošne ciljne vrednosti nasičenosti (SpO2) so običajno 92–96 % pri večini bolnikov. Pri bolnikih z visokim tveganjem zadržanja CO2 (npr. nekateri bolniki s KOPB) se pogosto ciljajo nižje vrednosti, npr. 88–92 %, da se zmanjša tveganje za hiperkapnijo.
V akutnih primerih je pomembno spremljanje arterijskih plinov (pO2, pCO2) in nastavitev terapije glede na klinično stanje in laboratorijske izvide.

Nadzor in varnost

Nadzor: spremljanje SpO2 s pulzno oksimetrijo, po potrebi arterijske krvne pline (ABG) za oceno pO2, pCO2 in pH.
Komplikacije: oksigen toksikacija (zlasti pri visokih koncentracijah ali dolgih izpostavljenostih), absorpcijska atelectaza, povečano zadrževanje CO2 pri dovajanju visokih koncentracij kisika nekaterim bolnikom s kroničnimi pljučnimi boleznimi, suhost nosne inoralne sluznice, iritacija, tveganje požara (kisik podpira gorljivost).
Varnostne smernice: prepoved kajenja v bližini kisika; previdnost z olji in maščobami (lahko povzročijo spontano vžiganje v prisotnosti kisika); pravilno shranjevanje jeklenk; uporaba vlažilnikov pri visokih pretokih, če je potrebno.

Predpisovanje in oskrba na domu

Oksigen predpiše zdravnik z jasnimi navodili: pretok (L/min), ciljna SpO2, trajanje dajanja (neprestano ali le vzburjanje pri aktivnosti/noči), način dovajanja in morebitna dodatna oprema (vlažilnik, rezervoar, prenosni koncentrator).
Za dolgotrajno terapevtsko uporabo so na voljo koncentratorji kisika (stacionarni ali prenosni) ter jeklenke. Potrebno je redno servisiranje naprav in izobraževanje bolnika/pomagalcev o uporabi in varnosti.

Izobraževanje bolnika

Pojasniti namen terapije, pričakovane koristi in možne neželene učinke.
Navodila o pravilni uporabi nosne kanile ali maske, preverjanju, ali je vrečka rezervoarja pravilno napolnjena pri maski z rezervoarjem, in o pravilnem vzdrževanju opreme.
Opozoriti na nevarnost ognja: ne kaditi, odstraniti vnetljive snovi, ne uporabljati olj ali maščob na obrazu ali opremi.

Oksigenoterapija je dragoceno, pogosto življenjsko pomembno zdravljenje, vendar zahteva pravilno indikacijo, nadzor in spoštovanje varnostnih ukrepov. Pri sumu na zastrupitev z ogljikovim monoksidom ali pri posebnih stanjih se uporablja hiperbarična terapija pod nadzorom strokovnjaka, medtem ko se kronična terapevtska uporaba prilagaja potrebam posameznega bolnika in ocenam zdravnika.