Paquita (balet): zgodovina, kreacije Petipe in vpliv na klasični balet

Paquita je romantični balet v dveh dejanjih in treh prizorih, z besedilom Josepha Mazilierja in Paula Foucharja ter glasbo Édouarda Deldeveza. Izvirno koreografijo je ustvaril Joseph Mazilier. Premierno ga je izvedel balet Pariške opere 1. aprila 1846 v Salle Le Peletier. V prvi uprizoritvi sta nastopila Carlotta Grisi in Lucien Petipa. Balet Paquita je bil na repertoarju Opere do leta 1851, nato pa je bil skozi drugo polovico 19. stoletja pomembno predelovan in ohranjan v repertoarjih različnih gledališč.

Zgodba in osebe

Dogajanje romana postavlja v Španijo v času okupacije Napoleonove vojske. Glavna junakinja je mlada ciganka Paquita, ki reši življenje mlademu francoskemu častniku Lucienu d'Hervillyju. Sčasoma razkrijejo, da je Paquita v resnici rojena v plemiški družini — kot izgubljena sorodnica Luciena — ker so jo kot dojenčka ugrabili Cigani. Dramsko ozadje napetosti prinaša španski guverner, ki skuša spraviti Luciena s poti z uporabo Iñiga, vodje ciganskega stroja; življenje, identiteta in ljubezen so glavne teme, ki se zarišejo v razpletu, kjer Paquita in Lucien najdeta pot do poroke.

Koreografska in glasbena zgodovina

Izvirni Mazilierjev balet je imel močan vpliv v Parizu, a je bil za ruski oder še pomembnejši po uvedbi leta 1847, ko je v Sankt Peterburgu gostoval Mariusa Petipe v izvedbi skupaj s Pierre-Frédéricom Malevergnom. Marius Petipa je bil kasneje avtor najbolj znane različice: leta 1881 je balet temeljito obnovil in mu dodal novo koreografsko gradivo ter naročil dodatno glasbo Ludwiga Minkusa. Med Petipovimi in Minkusovimi prispevki so še posebej znani:

• Pas de trois (tudi imenovan Minkusov Pas de trois ali Paquita Pas de trois) za prvo dejanje,
• Grand pas classique za zadnje dejanje,
• Mazurka des enfants (Otroška mazurka) za zaključek.

Ta dodatna gradiva so postala ločljivi elementi klasičnega repertoarja in so pogosto uprizarjani kot samostojne koreografske sekvence na gala prireditvah in tekmovanjih.

Obnova, ohranitev in moderne uprizoritve

Petipove dodatke iz leta 1881 je Mariinsko gledališče (kasneje znano kot Marinsky) ohranilo na repertoarju do leta 1926. Kljub temu da je celovečerni balet sčasoma izpadel iz stalnih programov, so se ključne pasaze — zlasti Grand pas classique — ohranile kot del mednarodnega klasičnega kanona. Te pasáže so pogosto vključene v gala-koncerte in v repertoarje baletnih šol kot izhodišče za tehnično usposabljanje in izvedbene ocene.

Leta 2001 je baletni mojster Pierre Lacotte za balet Pariške opere ponovno uprizoril celovečerno Paquito v dveh dejanjih. Lacotte je večino koreografije postavil po lastni rekonstrukciji, pri čemer je posebej obnovil izvirne pantomimične sekvence in mizansceno Josepha Mazilierja ter vključil Petipove dodatke iz leta 1881. Ta rekonstrukcija je pomembna, ker združuje elemente iz izvirnega francoskega izvoda in izjemno uspešne ruskih dopolnitev, s čimer ponuja zgodovinsko informirano, a gledališko polnokrvno različico.

Glasba in instrumentacija

Osrednji glasbeni avtor je Édouard Deldevez, katerega izvirna partitūra nosi tipične melodijske in orkestracijske značilnosti francoskega baleta sredine 19. stoletja. Petipove obsežnejše različice vključujejo teme in kontrapunkte, ki jih je za potrebe ruskega gledališča dogradil Ludwig Minkus. Minkusova glasba je pogosto bolj ritmična in virtuozna, kar je omogočilo razvoj tehničnih koreografskih variacij, ki jih danes priznamo kot baletne bravurozne točke.

Pomen in vpliv na klasični balet

Paquita je pomembna iz vsaj treh razlogov:

• ohranjanje tradicije pantomime in pripovednega baleta iz obdobja romantike,
• vpliv Mariusa Petipe in Ludwiga Minkusa pri oblikovanju standardov za tehnične variacije in klasične pas-de-de,
• trajna prisotnost posameznih števil, zlasti Grand pas classique, v repertoarjih baletnih hiš in na mednarodnih gala prireditvah, kar je pripomoglo k vizualni in tehnični identiteti klasičnega baleta.

Uprizoritvena praksa danas

Celovečerni Paquita redkeje nastopa v celoti; bolj pogosto so obsežnejši odseki integrirani kot samostojne kompozicije v repertoarje baletnih komprav, baletnih tekmovanj in šol. Grand pas classique velja za standardno referenco za pari in soliste, saj zahteva čisto tehniko, violinsko linijo ter jasno izrazno prezenco. Mnogo baletnih družin in šol uči Petipove variacije kot del klasicistične tradicije.

Zaključek

Paquita predstavlja most med francosko romantično tradicijo in rusko klasično šolo, ki jo je utrdil Marius Petipa. Čeprav izvirni celovečerni balet ni vedno del stalnih repertoarjev, njegov glasbeni in koreografski material živi naprej v posameznih številih, ki so postale nepogrešljivi elementi svetovnega baletnega izročila. Rekonstrukcije, kot je bila izvedba Pierreja Lacotta, omogočajo sodobnim gledalcem vpogled v izvorno dramsko zasnovo, obenem pa ohranjajo najbolj briljantne tehnične dele, ki so dandanes sinonim za klasično baletno virtuozo.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Paquita?

V: Kdo je napisal zgodbo o Paquiti?

V: Kdo je napisal glasbo za Paquito?

V: Kje se odvija zgodba o Paquiti?

V: Kako je ime glavnemu junaku v filmu Paquita?

V: Kdaj je Marius Petipa uprizoril svojo različico Paquite za Cesarski balet v Sankt Peterburgu?

V: Kateri deli so bili dodani Petipovi različici Paquita leta 1881?

Išči po črki