Periferni živčni sistem (PNS): definicija, funkcije in delitev

Periferni živčni sistem (PNS): jasna definicija, ključne funkcije in delitev (SNS, ANS, ENS). Spoznajte ranljivost in pomen povezovanja CNS z organi — preberite več.

Periferni živčni sistem je del živčnega sistema. Sestavljajo ga živci in gangliji, ki so zunaj osrednjega živčnega sistema (možganov in hrbtenjače). Glavna funkcija PNS je povezovanje osrednjega živčnega sistema (CNS) z okončinami in organi. Periferni živčni sistem prenaša senzorične informacije iz telesa v CNS ter motorične ukaze iz CNS proti mišicam in žlezam, hkrati pa vključi refleksne lokuse, ki omogočajo hitre, nezavedne odzive na poškodbe ali spremembe v okolju.

PNS ni zaščiten s kostmi kot osrednji živčni sistem. Zato je izpostavljen toksinom in mehanskim poškodbam. Periferni živčni sistem delimo na somatski živčni sistem (SNS) in avtonomni živčni sistem (ANS). Črevesni živčni sistem (ENS) pa lahko obravnavamo kot tretjo samostojno vejo in ne kot del avtonomnega živčnega sistema. Zaradi svoje lege in strukture je PNS bolj dovzeten za vnetja, toksične vplive, metabolne motnje in travme kot CNS.

Delitev in osnovne funkcije

• Somatski živčni sistem (SNS): prenaša senzorične informacije iz kože, mišic in sklepov v CNS ter motorične impulze proti skeletnim mišicam. Omogoča zavestno gibanje in zaznavanje dotika, bolečine, temperature ter položaja telesa.
• Avtonomni živčni sistem (ANS): uravnava delovanje notranjih organov (srce, dihala, prebavila, žleze) in deluje pretežno nezavedno. ANS ga delimo naprej na simpatični in parasimpatični del, ki običajno delujeta nasprotno (npr. pospeševanje in upočasnjevanje srčnega utripa).
• Črevesni živčni sistem (ENS): mreža nevronov v steni prebavil, ki lahko samostojno nadzoruje prebavo, sekrecijo in prehajanje hrane ter komunicira z ANS in CNS.

Zgradba perifernih živcev in ganglijev

Periferni živci so sestavljeni iz snopov aksonov (nevriti), ki so obdani s pregrado vezivnega tkiva. Aksoni so lahko mielinizirani (obdolženi z mielinsko ovojnico, ki jo tvorijo Schwannove celice) ali nemielinizirani. Mielinska ovojnica poveča hitrost prevajanja živčnih impulzov. Gangliji so skupek tel nevronov zunaj CNS; v nekaterih ganglijih so telesa senzoričnih nevronov (npr. spinalni gangliji), v drugih pa avtonomnih nevronov.

Fiziološke funkcije in potek signalov

• Senzorični vnosi: receptorji zaznajo dražljaje (dotik, bolečino, temperaturo, položaj) in preko aferentnih živčnih vlaken pošljejo signale v CNS.
• Motorični izhodi: iz CNS izvirajo eferentni impulzi, ki nadzorujejo skeletne mišice (SNS) ali gladke mišice in žleze (ANS).
• Refleksi: lokalne in medularne refleksne zanke omogočajo hitre odzive brez zavestne udeležbe možganov.

Ranljivost, regeneracija in zaščita

Ker PNS ni zaščiten s kostmi in je v večji meri izpostavljen krvnim vitaminom, metabolom in zunanjim vplivom, je bolj dovzeten za poškodbe zaradi pritiska, pretrganja, izpostavljenosti toksinom, avtoimunih procesov in hudih presnovnih motenj (npr. sladkorna bolezen). Poškodba aksona v PNS pogosto omogoča določeno stopnjo regeneracije: Schwannove celice ustvarijo okolje, ki spodbuja ponovno rast aksonov, vendar je uspeh odvisen od resnosti poškodbe, razdalje do efektorja ter časa in primerne rehabilitacije.

Klinični pomen: bolezni, diagnostika in zdravljenje

• Bolezni in motnje: periferne nevropatije (diabetična, toksična, dedna), Guillain-Barréjev sindrom (avtoimuna demielinizacija PNS), poškodbe živcev zaradi travme, entrapment sindromi (npr. karpalni kanal), motnje avtonomnega živčnega sistema (ortostatska intoleranca, disautonomija) in bolezni ENS (motnje gibljivosti črevesja).
• Diagnostika: klinični pregled (refleksi, senzitivnost, mišična moč), elektrodiagnostične preiskave kot so EMG (elektromiografija) in študije prevodnosti živcev, nevrološka slika (MRI) tam, kjer je sum na kompresijo, ter laboratorijski testi za iskanje vzrokov (glukoza, vitamin B12, protitelesa).
• Zdravljenje: usmerjeno v vzrok (npr. nadzor sladkorne bolezni, odstranitev toksičnega agensa), simptomatsko (analgetiki, zdravila proti nevropatski bolečini), fizioterapija, kirurški posegi pri kompresijah živcev in v primeru nekaterih avtoimunih motenj imunoterapije (IVIG, plazmafereza).

Preprečevanje in skrb

• Ukrepi za zmanjšanje tveganja vključujejo nadzor kroničnih bolezni (npr. sladkorna bolezen), zaščito pred travmami in toksini, ustrezno prehrano (vitamin B12, folat) ter pravočasno ukrepanje ob prvih znakih nevropatije (mravljinčenje, odrevenelost, šibkost).
• Redna rehabilitacija, ergonomske prilagoditve in protibolečinska obravnava pripomorejo k boljšemu delovanju in kakovosti življenja bolnikov s poškodbami PNS.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je periferni živčni sistem?

V: Kakšna je glavna funkcija perifernega živčnega sistema?

V: V čem se PNS razlikuje od CNS?

V: Kako je PNS razdeljen?

V: Ali je enterični živčni sistem (ENS) del avtonomnega živčnega sistema?

V: Za kaj je odgovoren somatski živčni sistem?

V: Za kaj je odgovoren avtonomni živčni sistem?

Išči po črki