Saul (/sɔːl/;, kar pomeni "prosil, molil za"; latinsko: Saul; arabsko: طالوت, Ṭālūt ali شاؤل, Ša'ūl) je osebnost, predstavljena v virih, kot so Samuelovih knjigah, Prvi kroniki in Koranu. Po svetopisemskem izročilu je bil prvi kralj združenega kraljestva starega Izraela in naj bi vladal v 11. stoletju pr. n. št., približno od 1047 pred našim štetjem do leta 1007 pred našim štetjem.
Izvolitev in zgodnji uspehi
Saula izvoli Bog po preroku Samuelu, ker ljudstvo zahteva kralja. Po začetnem odporu preroka Samuel izrazi Gospodovo voljo in Saul je maziljen za kralja. V začetnih letih vladavine pokaže sposobnosti kot vojaški poveljnik in združevalec plemen proti zunanjim sovražnikom, posebej v bojih s sosednjimi narodi, kot so Filistejci, čeprav so ti stalna grožnja njegovemu kraljestvu.
Savelova nezvestoba in razkol s Samuelom
Po svetopisemskem izročilu Savel sprva ljubi in uboga Boga, a z nasledovanjem svojega lastnega načina delovanja (zlasti po naročilu, da uniči Amalekite, in po tem, ko ne izpolni popolno Gospodovega ukaza) izgubi božjo naklonjenost. Prerok Samuel ga zato odkrito obsodi in mu pove, da se je njegovo kraljestvo odtrgalo:
Ko se obrača, da bi odšel, Savel zgrabi Samuelovo obleko in ta se raztrga. Samuel reče (1Samuel15,28~29): "Gospod je danes od tebe odtrgal izraelsko kraljestvo in ga dal enemu od tvojih sosedov - tistemu, ki je boljši od tebe. On, ki je Izraelova slava, ne laže in ne spreminja svojega mnenja, saj ni človek, da bi spremenil svoje mnenje."
Hudobni duh, David in Savlova ljubosumnost
Po Samuelovem preroku naj bi od Savla odšel Gospodov duh in vanj vstopil hudobni duh, ki ga muči. Da bi ga omilili, Savel vzame v službo mladeniča, h kateri je poslan David, najmlajši Jessejev sin, ki mu igra na harfo. Davidova bližina in uspehi (zlasti zmaga nad Goljatom) sprožijo pri Savlu rast ljubosumja in sumničenj: začne Davida doživljati kot tekmeca — tistega, "eden od tvojih sosedov", ki ga je omenil Samuel — in kmalu se sovraštvo spremeni v poskuse umora.
Ta notranji razkol se preslika tudi v družinskih odnosih: Savlov sin Jonatan razvije globoko prijateljstvo z Davidom, kar še poudari konflikt med očetom in prijateljem ter privede do tragičnih posledic za Savlovo hišo.
Bitka, smrt in pokop
V pozni fazi vladavine Savel vodi Izraelce v obsežno bitko proti Filistejcem. Po poročilih v svetopisemskih knjigah Savel pade v boju. Pripovedi o njegovi smrti se nekoliko razlikujejo:
- V 1. knjigi Samuelovi in v vzporednem zapisu v 1. knjigi Kronik (1 Kron 10) je opisano, da, ko se poraženi Izraelci umikajo, Savel prosi svojega oklepnika, naj ga ubije. Ker ta to zavrne, Savel pade na svoj meč, da ne bi bil zajet in zlorabljen s strani "neobrezanih" Filistejcev.
- V 2. Samuelovi knjigi pa Amalečan pove Davidu, da je po bitki našel Savla, ki se je naslanjal na svoje kopje, in ga ubil. David nato Amalečana da usmrtiti, ker naj bi umoril maziljenega kralja.
Poleg Savla naj bi v bitki umrli tudi trije njegovi sinovi: Jonatan, Abinadab in Melkišua (Samuel 31,1-4%20{{{2}}};&version=KJV; 1 Samuel 31,1-4 {{{{2}}}).
Po bitki so zmagaški Filistejci razstavili in obglavili truplo Savla in njegovih sinov ter jih obesili na mestu (poročila omenjajo izobešanje v Bet-šanu). Savlov oklep so postavili v tempelj Aštarota (askalonski tempelj Kanaancev). Nočno pobegli prebivalci Jabeš-Gileada so trupla vzeli, ju upepelili in pokopali (Samuel 31,8-13; 1 Kron 10,12%20{{{2}};&version=KJV; 1 Samuel 31,8-13; 1 Kron 10,12 {{{2}}).) Kasneje David vzame kosti Savla in njegovega sina Jonatana ter ju prenese in pokoplje v Zeli, v grobnici svojega očeta (Samuel 21,12-14%20{{{2}};&version=KJV; 2 Samuel 21,12-14 {{{2}}}).
Kralj David, ki je po bitki izvedel za tragedijo, v znamenju žalosti in obžalovanja ipi preklinja goro Gilboa:
Gore Gilboa, naj ne bo na vas ne rose ne dežja, ne polj z izbranim sadjem; kajti tam je bil grdo odvržen ščit močnega, ščit Savlov, maziljen z oljem (Samuel 1,21%20{{{2}};&version=KJV; 2 Samuel 1,21 {{{2}}).
Razlogi za propad in svetopisemske presoje
V svetopisemskem okviru se Savlova usoda razlaga kot posledica njegove nezvestobe in neposluha Gospodu. V 1. knjigi kronik je povzeto, da:
Savel je umrl zaradi svoje nezvestobe, ki jo je zagrešil proti Gospodu, ker se ni držal Gospodove besede in ker se je posvetoval z medijem, da bi ga vodil.
V teoloških interpretacijah je Saul pogosto predstavljen kot tragični lik: človek, ki mu je bila dana moč in priložnost, a je zaradi strahu, neposluha in osebnih slabosti izgubil božjo podporo. Nekateri sodobni bralci in biblični komentatorji poudarjajo konflikt med ljudsko zahtevo po kralju in božjo voljo, ki priča o napetosti med teokratsko predstavo vodenja in politično realnostjo ustanovitve monarhije.
Zgodovinski in arheološki pogled
Vprašanje zgodovinskosti Savla ostaja predmet razprav. Arheološki dokazi za točno identiteto ali lokacije dogodkov, opisanih v Samuelu, so skopi in predmet interpretacij. Nekateri strokovnjaki menijo, da pripovedi o Saulu odražajo mešanico zgodovinskih jeder in kasnejših literarnih ter teoloških dopolnitev, ki so bile oblikovane v času nastajanja knjig Samuel in Kronik.
Dediščina v religijah in kulturi
Saul ima v judovski, krščanski in islamski tradiciji svoje mesto. V judovski in krščanski tradiciji je njegov pomen povezan z začetkom monarhije in s moralnimi ter verskimi nauki o poslušnosti Boga. V islamskem izročilu se figura, ki je pogosto vzporejena s Saullom, pojavlja pod imenom Ṭālūt (v Koranu) kot izvoljeni kralj, ki vodi Izraelce v boju.
Zaključek
Saul/Savel ostaja v svetopisemski tradiciji kompleksen, tragičen kralj: izvoljen in maziljen, a na koncu zavrnjen zaradi neusklajenosti z božjo voljo. Njegova zgodba nagovarja vprašanja o oblasti, odgovornosti in posledicah neposluha, hkrati pa predstavlja zgodovinski in literarni izziv za razumevanje zgodovine starodavnega Izraela.
_-_Nationalmuseum_-_18384.tif.jpg)
