Žagarji (Pristidae): žagasti rilci — opis, značilnosti in habitat

Žagarji so družina raž, ki imajo dolgo telo, pogosto obliko, ki spominja na morskemu psu. Ena od najbolj prepoznavnih značilnosti, ki ločuje žagarje od drugih raž, je podolgovato, žagi podobno rilce — dolg rostrum z zobci na obeh straneh. Na obeh straneh tega rilca so majhni zobje, podobni žagi, ki so v resnici spremenjeni dermalni dentikli in so trdni ter ostro vdelani v kostno ali hrustančno podlago rostruma.

Zgradba in značilnosti

Žagarji imajo splošno značilno zgradbo raž: stisnjeno, sploščeno telo z velikimi prsno-ramenskimi plavutmi, ki tvorijo disk, in spodaj nameščenimi ustami. Kot druge raže imajo tudi žagarji pod telesom žrelne reže in nosnice. Zrak ali vodo, ki jo dihajo, lahko usmerijo tudi skozi dve spirakili tik za očmi, kar jim omogoča dihanje, ko so delno zakopani v pesek ali sedijo pri dnu.

• Rostrum (rilce): glavna lovska in obrambna specializacija; uporablja se za izbijanje, zbadanje ali prebujanje plena iz usedline ter za brskanje.
• Senzorični organi: žagarji imajo močno razvit sistem elektroreceptorjev (ampule Lorenzinijevega tipa), ki zaznavajo šibka električna polja gibajočih se rib in nevretenčarjev v mulju.
• Velikost: velikost se med vrstami razlikuje — več vrst dosega dolžine nekaj metrov, nekatere pa lahko zrastejo zelo velike; vrste iz družine lahko zrastejo do približno 7 metrov (približno 23 čevljev).

Habitat in razširjenost

Žagarji naseljujejo toplejša tropska in subtropska morja po vsem svetu ter so pogosto povezani z obalnimi habitati: plitvi laguni, estuarijih, mangrovih, rečnih ustjih in včasih celo v sladkovodnih rekah. Nekateri so izrazito obalni in prilagojeni življenju v zamejenih vodah, drugi se gibljejo tudi v odprti vodi. Zaradi potrebe po primernih legliščih in hranilnih območjih so pogosto tesno povezani z obalnimi ekosistemi, ki jih ljudje močno spreminjajo.

Prehrana in vedenje

Žagarji so predvsem plenilci, ki se prehranjujejo z ribami, rakci in drugimi nevretenčarji. Rostrum uporabljajo tako kot orodje: s sunkovitimi premiki ga razbijejo ali omamijo plazilni plen in nato ujamejo posamezne organizme. Hkrati z elektroreceptorji lokalizirajo skrit plen v usedlini. Ko se usedejo na dno, lahko počakajo na primeren trenutek, da zasrbijo in presenetijo plen.

Razmnoževanje

Večina žagarjev je živi roječi (ovoviviparno do živorodno) — oplojena jajčeca se razvijejo v maternici, mladice pa se rodijo žive in razmeroma dobro razvite. Število mladičev in dolžina brejosti se razlikujeta med vrstami; mladiči so ob rojstvu običajno majhni kopija odraslih in takoj sposobni samostojnega življenja.

Varnost in odnos do ljudi

Čeprav rostrum lahko povzroči resne poškodbe, žagarji ljudi običajno ne napadajo; poškodbe so večinoma posledica stikov ribičev ali nepričakovanih srečanj (npr. v pasti ali mreži). Rostruma se pogosto uporabljajo kot trofeje, kar še povečuje pritisk na populacije.

Grožnje in varstvo

Veliko vrst žagarjev je močno ogroženih zaradi kombinacije dejavnikov:

• priključenost kot neželeni ulov v mrežah in požiralnikih,
• izguba habitata (izsuševanje in degradacija mangrovov ter estuarijev),
• ciljno lovljenje zaradi rostrumov (spominki, trgovina),
• onesnaževanje in fragmentacija populacij.

Mnoge vrste so na seznamih ogroženih vrst in so predmet mednarodnih zaščitnih ukrepov (npr. zaščita habitatov, omejitve ribolova, nadzor trgovine). Zaradi njihove počasne rasti, pozne spolne zrelosti in nizke rodnosti so populacije žagarjev še posebej ranljive in se ob izgubi močno počasi obnavljajo.

Žagarji so fascinantne in ekološko pomembne ribe, katerih obstoj je tesno povezan z zdravjem obalnih in rečnih ekosistemov. Ohranjanje njihovih habitatov ter zmanjšanje neželenega ulova sta ključna za preživetje teh edinstvenih raž.

Išči po črki