Podvodna gora je gora, ki se dviga z morskega dna. Ne sega do gladine vode (morske gladine), zato ni otok. Običajno nastanejo zaradi podmorskih vulkanov, a nastanek je lahko povezan tudi s premikanjem tektonskih plošč, gibanjem žarišč (hotspotov) ali aktivnosti na srednjeoceanskih grebenih. Višina podvodnih gora se meri od morskega dna in se najpogosteje giblje med 1.000 in 4.000 metri, vendar so tako manjše kot tudi veliko večje strukture možne. Nekatere so zvrhnjene in z ravnim vrhom — temu rečemo guyoti ali tablemounti — ker so bile v preteklosti erodirane pri plitvem morju, preden so potonile na večjo globino.

Nastanek in geološke značilnosti

Podvodne gore nastanejo na več načinov:

  • Podmorski vulkani: Najpogostejši vzrok. Vulkanizem na žariščih (hotspotih) ustvarja verige, kot je znana havajsko- cesarski verigi podvodnih gora, pri čemer se posamezne gore tvorijo, ko se skorja premika preko stalnega izvora magme.
  • Srednjeoceanski grebeni: Ploščna divergensna meja lahko povzroči izliv lave in rast podvodnih gora ob grebenih.
  • Tektonske premike in podmorski usedlinski procesi: Pomebni pri oblikovanju reliefa in strukturnih zlomov, ki lahko povzročijo dvig ali potop delov morskega dna.

Podvodne gore se razlikujejo po obliki in velikosti: od strmih stožcev do razvejanih grebenov. Starost in aktivnost se gibljejo od popolnoma aktivnih vulkanov (npr. Loihi) do starih, erodiranih struktur. V določenih primerih se ob stranskih porušitvah ali stabilnostnih spremembah pojavijo zemeljski plazovi, kar lahko sproži velike valove oziroma cunamije.

Ekosistemi in biotska pestrost

Morske gore so eden najpomembnejših oceanskih ekosistemov na svetu, saj njihova dvignjena lega v morju in interakcija z tokovi ustvarjata pogoje za povečan vnos hranil in planktona. Ta koncentracija hrane privlači raznovrstne organizme: plankton, korale, ribe in celo kitovce, ki uporabljajo gore kot pasovi za hranjenje ali selitvene orientacijske točke.

Poleg površinskih vrst so posebno bogati tudi globokomorski habitatni tipi: gnezdišča trdoživilnih koral (deep-sea corals), gobljive skupnosti (sponge gardens) in posebne sestave bentosnih organizmov, od katerih je veliko endemičnih in počasneje rastočih. Takšni ekosistemi so občutljivi na motnje, saj dolga rastna hitrost pomeni počasno okrevanje po poškodbah.

Človek in tveganja

Podvodne gore so pomembne tudi za človeka: privlačijo komercialni ribolov in predstavljajo stratečno območje za ribištvo zaradi bogatih zalog rib. Hkrati pa intenzivni ribolovni pritisk povzroča izčrpavanje virov. Obstajajo dobro dokumentirani primeri upadanja zalog rib na posameznih podvodnih gorah. Po ocenah velika količina škode ekosistemom nastane zaradi pridnenih vlečnih mrež, ki dobesedno strgajo organizme iz substrata; po nekaterih ocenah do 95 % ekološke škode na takšnih območjih povzroča prav ta metoda ribolova.

Poleg ribolova so ostale antropogene grožnje:

  • Rudarjenje — substrati podvodnih gora lahko vsebujejo feromanganove in kobaltove okside, ki so zanimivi za rudarstvo, kar odpira vprašanja o neznanih ekoloških posledicah.
  • Plovba in trki — nekarteirane ali slabo kartirane gore so bile v preteklosti razlog za poškodbe plovil (npr. primer, poimenovanje podvodne gore Muirfield po ladji, ki je leta 1973 trčila vanjo).
  • Geomorfološke nevarnosti — staranje in nestabilnost bokov lahko sproži velike zemeljske plazove ali porušitve, ki so sposobne povzročiti obsežne cunamije.

Raziskovanje, kartiranje in zaščita

Večina podvodnih gora še ni temeljito raziskana ali kartirana; ocenjuje se, da je po svetu okoli 100.000 podvodnih gora, vendar jih je podrobno preučeno le majhen del. Za zbiranje podatkov se uporabljata Batimetrija in satelitska altimetrija (podatkov), poleg njiju pa sodobne metode vključujejo:

  • multijekelno (multibeam) sonarno kartiranje,
  • avtonomne podvodne naprave (AUV) in daljinsko vodenih vozil (ROV),
  • posebne podmornice in vzorčenje sedimentov ter biotskih skupnosti.

Zaradi visoke ranljivosti habitata in omejene regeneracijske sposobnosti mnogih vrst so predlogi za zaščito podvodnih gora vse pogostejši: vzpostavitev morskih zaščitenih območij (MPA), omejevanje pridnenih ribolovnih tehnik, dokler ni znanih učinkov rudarjenja in izboljšano globalno kartiranje ter monitoring. Znanstvena raziskovanja, mednarodno sodelovanje in trajnostno upravljanje so ključni za ohranjanje teh edinstvenih in pogosto še skrivnostnih ekosistemov.