Kratki parlament v angleški zgodovini je trajal od 13. aprila do 5. maja 1640. Imenovan je tako zato, ker je trajal le tri tedne, a kljub kratkosti je imel velik pomen: pokazal je zlomljeno zaupanje med kraljem in izvoljenimi predstavniki ter postavil sceno za dogodke, ki so vodili v odprt spopad.
Angleški kralj Karel I., ki je bil tudi škotski kralj, se je soočal s široko podporo nasprotovanju v Škotski zaradi verskih reform in poskusov centraizacije cerkvenih navad, kar je povzročilo upor in konflikt s Škotsko cerkvijo. Karel je zadnjih 11 let vladal neposredno in niti enkrat ni sklical parlamenta. V tem obdobju (imenovanem "osebna vladavina") je poskušal pridobivati prihodke na druge načine – z dodatnimi davki in pristojbinami, kot je bil znani davek za ladjevje (ship money), z globami, monopoli in prisilnimi posojili – kar je pri številnih poslancih in širši javnosti vzbudilo ogorčenje.
Ker so se spopadi s Škoti znova zaostrili in je Karel potreboval denar za vojsko, je bil prisiljen sklicati parlament. Težava je bila v tem, da so člani parlamenta zahtevali, da se najprej razpravi o zlorabah oblasti in o političnih ter verskih vprašanjih iz preteklih let, preden bi podelili nove subvencije. John Pym in drugi vodilni poslanci so vztrajali pri seznamu pritožb: odprava samovoljnih davkov, pregon nasprotnikov politike kralja ter preganjanje kraljevih svetnikov, ki so veljali za odgovorne za represivno politiko (med njimi sta bila pogosto omenjana Thomas Wentworth in William Laud).
John Pym, član iz Tavistocka, je imel ognjevite govore, v katerih je zavračal dajanje denarja, če se ne bo najprej govorilo o zlorabah oblasti. Karel se je odzval tako, da je po treh tednih parlament spet razpustil in poslal poslance domov ter poskusil izvesti vojno proti Škotom brez širše parlamentarno podpore. Ta taktika ni uspela: vojaški neuspehi in pritiski so ga kasneje prisilili v še en klic parlamenta (t. i. Dolgi parlament), politična kriza pa je hitro eskalirala in privedla do krvave angleške državljanske vojne.
Pomen Kratkega parlamenta je torej v tem, da je razkril, da kraljevo iskanje prihodkov brez soglasja parlamenta ni več sprejemljivo za številne poslance. Čeprav sam sklic ni dosegel takojšnjih reform, je nastopil kot neposredni predhodnik Dolgega parlamenta, v katerem so bile kasneje sprožene prisilne pravne in ustavne spremembe, procesi proti kraljevim svetnikom in končno oborožen spopad med kraljevimi in parlamentarnimi silami.