Sovjetska invazija na Poljsko leta 1939 je bila sovjetska vojaška operacija, ki se je začela 17. septembra 1939 brez uradne vojne napovedi in se je zgodila v zgodnjih fazah druge svetovne vojne. Šestnajst dni po tem, ko je nacistična Nemčija napadla Poljsko z zahoda, je Sovjetska zveza vdrla z vzhoda. Invazija se je formalno končala 6. oktobra 1939, ko so sovjetske in nemške enote utrdile linije razdelitve; Nemčija in Sovjetska zveza sta si nato razdelili celotno Drugo poljsko republiko.
Ozadje
V začetku leta 1939 je Sovjetska zveza poskušala oblikovati zavezništvo proti nacistični Nemčiji in je zaprosila Združeno kraljestvo, Francijo, Poljsko in Romunijo za vojaško sodelovanje. Sovjetska stran je zahtevala tudi pravico prehoda sovjetskih enot čez ozemlje Poljske in Romunije; ti državi sta to zahtevo zavrnili. Kot posledica diplomatskih slepih ulic je Sovjetska zveza 23. avgusta 1939 sklenila tajni dogovor z nacistično Nemčijo (znan kot pakt Molotov–Ribbentrop z zasebnim protokolom). V tajnem dodatku so bili določeni interesni sektorji v severni in vzhodni Evropi, med drugim tudi delitev Poljske.
Potek invazije
Teden dni po sklenitvi pakta je Nemčija 1. septembra 1939 začela invazijo na Poljsko z zahoda. Poljske obrambne sile so se po hitrem nemškem napredovanju začele umikati proti jugovzhodu v upanju na britansko in francosko posredovanje, ki pa ni prispelo v potrebnem obsegu. Rdeča armada je 17. septembra vdrla v vzhodne dele Poljske. Sovjetska vlada je svojo akcijo upravičevala z navedbo, da želi zaščititi Ukrajincev in Belorusov, ki so živeli v vzhodnih območjih Poljske, ter obnoviti meje, ki jih je po vojni 1919–1921 izgubila Sovjetska Rusija.
Napredovanje sovjetskih enot je bilo relativno hitro in je potekalo v glavnem brez dolgotrajnega organiziranega odpora, saj so se večje poljske enote borile proti Nemčiji ali so bile že poražene. Do 6. oktobra 1939 sta se obe sili – nemška in sovjetska – umestili na mejne linije in vzpostavili upravno nadzorovane cone.
Kadrovske in demografske posledice ter represije
Po aneksiji so sovjetske oblasti konec novembra 1939 razglasile, da je približno 13,5 milijona ljudi na tem ozemlju postalo državljanov Sovjetske zveze. Sledila je hitra sovjetizacija območij: uvedba sovjetske uprave, nacionalizacija premoženja, razpustitev poljskih državnih in vojaških struktur ter spremembe v izobraževanju in jeziku uprave.
Hkrati je Sovjetska zveza izvajala obsečne represije: aretacije, prisilne deportacije v Sibirijo in v osrednje dele Sovjetske zveze ter likvidacije pripadnikov poljske vojske, policije, uradništva in intelektualcev. Število pripadnikov, ki so bili deportirani med leti 1939 in 1941, ocenjujejo različno; govorimo o stotisočih do več sto tisočih oseb (odvisno od obdobja in virov). Posebno zloglasen primer je bila usmrtitev več tisoč poljskih vojaških ujetnikov in intelektualcev aprila–maja 1940 (znano kot Katynski masaker), ko jih je po ukazu sovjetskih organov ubila NKVD.
Kratek in srednjeročen vojaški pomen
Sovjetska invazija je dokončno zlomila poljsko državo, saj je po obeh vdorih ostala pod nadzorom nacistične Nemčije in Sovjetske zveze. Sovjeti so vzpostavili administrativne strukture in začeli s prisilno kolektivizacijo in persekucijo nasprotnikov režima. Za Sovjetsko zvezo je prevzem območij pomenil strateški pas globine proti Nemčiji, medtem ko je Nemčija zasedla zahodne dele Poljske in začela lastno brutalno kolonialno politiko ter politiko germanizacije in izseljevanja.
Naprej: operacija Barbarossa in spremembe meja
Sovjetske sile so na vzhodu Poljske ostale do junija 1941, ko jih je v okviru operacije Barbarossa premagala nemška vojska in zasedla ta ozemlja. Območje je bilo nato pod nacistično okupacijo do poletja 1944, ko ga je ponovno zavzela Rdeča armada. V času konferenc Velike trojke (Jalta, februar 1945, in Potsdam, avgust 1945) so zavezniške velesile potrdile premike poljske meje zahodno proti črti Odra–Nisa; Poljska je tako izgubila vzhodna ozemlja, ki jih je pridobila Sovjetska zveza, in dobila ozemlja na račun poražene Nemčije. Sporazum na konferenci v Jalti je Sovjetski zvezi omogočil skoraj popolno priključitev njenega dela Druge poljske republike. Ljudska republika Poljska je za to dobila južno polovico Vzhodne Prusije in ozemlja vzhodno od črte Odra–Nisa. Sovjetska zveza je ta ozemlja priključila Ukrajinski sovjetski socialistični republiki in Beloruski sovjetski socialistični republiki.
Mednarodna in politična posledica
Invazija je močno okrepila odnose med Nemčijo in Sovjetsko zvezo v kratkem obdobju, hkrati pa je marginalizirala poljsko vlado, ki je delovala v izgnanstvu v Londonu. Poljska vlada v izgnanstvu in njeni zavezniki (predvsem Združeno kraljestvo in Francija) so obsodili tako nemški kot sovjetski napad. Po vojni so spori o odgovornosti in interpretaciji dogodkov (zlasti glede masakerov in deportacij) obremenili poljsko-sovjetske odnose še desetletja.
Dedovanje in zgodovinska ocena
Sovjetska invazija na Poljsko leta 1939 velja v zgodovinski literaturi kot primer državnoorganizirane agresije, prikrite z diplomatskimi dogovori, ki je imela velike demografske in politične posledice za prebivalce vzhodne Poljske. Poleg neposredne vojne škode je invazija sprožila dolgoročen proces spremembe narodnih meja, prisilnih premikov prebivalstva, politične represije in kulturne spremembe, ki so zaznamovale regijo še dolga desetletja.
Ključni datumi
- 23. avgust 1939 – podpis tajnega pakta med Sovjetsko zvezo in Nemčijo (Molotov–Ribbentrop).
- 1. september 1939 – začetek nemške invazije na Poljsko.
- 17. september 1939 – začetek sovjetske invazije na vzhodno Poljsko.
- 6. oktober 1939 – zaključek večine sovjetskih operacij in vzpostavitev linij razdelitve.
- november 1939 – sovjetska aneksija in pridobitev približno 13,5 milijona prebivalcev kot državljanov Sovjetske zveze.
- 22. junij 1941 – začetek operacije Barbarossa, nemška invazija na Sovjetsko zvezo.
- 1944–1945 – ponovno zavzetje ozemelj s strani Rdeče armade in potrditve mej na konferencah zaveznikov (Jalta, Potsdam).
Invazija iz leta 1939 je tako eden ključnih momentov v predvečerju in začetku druge svetovne vojne, s posledicami, ki so spreminjale politične in etnične značilnosti srednje in vzhodne Evrope za celotno polovico 20. stoletja.