Tobinov davek – davek na valutne transakcije za stabilnost trgov
Tobinov davek: kako mala pristojbina na valutne transakcije ščiti finančne trge, omejuje špekulacije in prispeva k mednarodni stabilnosti.
Tobinov davek je davek na celotno čezmejno trgovanje z valuto. Gre za majhno enkratno ali občasno pristojbino, ki bi se obračunavala ob vsaki menjalni transakciji med različnimi valutami in bi bila namenjena zmanjšanju kratkoročnega špekulativnega prometa ter stabilizaciji deviznih tečajev.
Kaj je bila zamisel in od kod ime?
Prvo zamisel, da bi bil lahko koristen, je podal ekonomist James Tobin. Z davkom naj bi se kaznovale kratkoročne špekulacije z valutami, ki po Tobinovem mnenju povzročajo nepotrebno nihanje tečajev in večjo nestabilnost mednarodnega plačilnega sistema. Predlagana davčna stopnja bi bila nizka, običajno v razponu od 0,1 % do 0,25 %, saj je cilj spodbujati daljše držanje pozicij in otežiti hitro »hit-and-run« trgovanje, ne pa obdavčiti običajnih gospodarskih transakcij ali investicij.
Zgodovinski kontekst
15. avgusta 1971 je Richard Nixon sporočil, da ameriškega dolarja ne bo več mogoče zamenjati za zlato, s čimer se je končal sistem Bretton Woods. Ta dogodek je odprl pot plavajočim tečajem in bistveno povečal obseg deviznih trgov. Tobin je predlagal nov sistem za stabilnost mednarodne valute in predlagal, da bi tak sistem vključeval pristojbino za devizne transakcije. Profesor Tobin je leta 1981 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo.
Ideja je bila več kot 20 let skoraj pozabljena. Leta 1997 je Ignacio Ramonet, urednik časopisa Le Monde Diplomatique, z uvodnikom z naslovom "Razorožitev trgov" ponovno sprožil razpravo o Tobinovem davku. Ramonet je predlagal ustanovitev združenja za uvedbo tega davka, ki se je imenovalo ATTAC (Association for the Taxation of financial Transactions for the Aid of Citizens). Davek je nato postal tema antiglobalističnega gibanja in predmet razprav ne le v ozadju akademskih institucij, temveč celo na ulicah in v parlamentih po vsem svetu, na primer v Združenem kraljestvu in Franciji.
Glavni argumenti za Tobinov davek
- Zmanjšanje kratkoročne špekulacije: majhen davek na transakcijo zmanjša privlačnost hitrih, velikih in kratkotrajnih pozicij.
- Stabilnost tečajev: zmanjšanje nenadnih pretokov kapitala lahko ublaži ekstremne premike tečajev in zmanjša verjetnost krize.
- Pridobivanje virov: celo zelo nizka stopnja bi lahko ob velikem obsegu svetovnih deviznih transakcij ustvarila znatne prihodke, ki bi jih bilo mogoče nameniti za mednarodno razvojno pomoč, blaženje posledic finančnih kriz ali javne dobrine (npr. podnebne ukrepe).
- Poenostavljen cilj: osredotočenost na valutne transakcije pomeni, da davek cilja posebej na en vidik finančne nestabilnosti.
Glavna nasprotovanja in pomisleki
- Učinek na likvidnost: kritiki opozarjajo, da lahko davek zniža likvidnost na trgih, kar bi v nekaterih primerih dejansko povečalo nestanovitnost in stroške trgovanja za podjetja in finančne institucije.
- Vpliv na hedge in poslovne transakcije: podjetja, banke in izvozniki pogosto uporabljajo valutne zavarovalne instrumente (hedge) za zaščito pred valutnim tveganjem; davek bi povečal njihove stroške varovanja.
- Evadiranje in prenos dejavnosti: transakcije se lahko premaknejo na manj regulirane trge, uporabljajo se lahko kompleksni izpeljani produkti ali nepregledne OTC-pogodbe, kar otežuje učinkovito pobiranje davka brez globalne koordinacije.
- Politična izvedljivost: učinkovit Tobinov davek zahteva široko mednarodno soglasje — pomanjkanje globalnega soglasja bi zmanjšalo učinkovitost in lahko povzročilo fragmentacijo trgov.
Praktične težave pri uvedbi
Uvedba bi zahtevala jasna določila, katere transakcije so obdavčene (čezmejne menjave, spot, terminske pogodbe, derivati ipd.), kako se davek pobira in kdo je zavezanec. Potrebna bi bila sistemska informacijska infrastruktura za sledenje čezmejnim tokovom in preprečevanje izogibanja. Brez vsaj regionalne (idealen pa je globalni) koordinacije bi bila učinek omejen, saj trgi hitro iščejo arbitražne poti.
Sodobne razprave in sorodni ukrepi
Čeprav Tobinov izvirni predlog v čisti obliki ni bil uresničen, so se pojavile druge oblike davkov na finančne transakcije (FTT), ki ciljajo širši spekter finančnih instrumentov ali posebej delnice in derivate. V 80. in 90. letih je bilo nekaj poskusov, med katerimi so bili tudi neuspešni primeri (npr. švedska izkušnja z davkom na finančne transakcije), ter stalne razprave v EU o harmoniziranem FTT. V praksi se pristopi razlikujejo in rezultati so mešani: nekateri sistemi so prinesli prihodke, drugi so bili deležni prenosov dejavnosti ali prilagoditev trga.
Zaključek
Tobinov davek ostaja privlačna ideja za tiste, ki želijo zmanjšati kratkoročne špekulacije in pridobiti sredstva za javne namene, vendar se v praksi sooča z resnimi tehničnimi, političnimi in gospodarskimi izzivi. Njegova učinkovitost je močno odvisna od stopnje davka, obsega zajetih instrumentov in predvsem odstopa mednarodnega sodelovanja. Zaradi teh razlogov se razprava nadaljuje: nekateri zagovarjajo sorodne davčne oblike ali regulativne ukrepe kot bolj izvedljive alternative, drugi pa še vedno menijo, da je enotna globalna pristojbina za devizne transakcije učinkovito orodje za stabilnost mednarodnih finančnih trgov.
Tobinov davek v svetu
Ker bi ena država sama težko uvedla ta davek, bi bilo po mnenju mnogih najbolje, če bi to storila mednarodna institucija. Predlagano je bilo, da bi Združeni narodi upravljali Tobinov davek, kar bi rešilo to težavo in zagotovilo Združenim narodom velik vir financiranja, neodvisen od donacij sodelujočih držav. Vendar pa so se v zvezi z davkom pojavile pobude nacionalnih razsežnosti.
O Tobinovem davku se je poleti 2001 v Evropi veliko razpravljalo. Komisija za finance in proračun belgijskega zveznega parlamenta je 15. junija 2004 odobrila predlog zakona o uvedbi Spahnovega davka (različica Tobinovega davka, ki jo je predlagal Paul-Bernd Spahn). V skladu z zakonodajo bo Belgija uvedla Tobinov davek, ko bodo podoben zakon uvedle vse države euroobmočja.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Tobinov davek?
O: Tobinov davek je davek na celotno čezmejno trgovanje z valuto. Prvi ga je predlagal ekonomist James Tobin, njegov namen pa je kaznovati kratkoročne špekulacije z valutami, pri čemer je predlagana stopnja med 0,1 % in 0,25 %.
V: Kdaj je Richard Nixon ukinil sistem Bretton Woods?
O: 15. avgusta 1971 je Richard Nixon sporočil, da ameriškega dolarja ne bo več mogoče zamenjati za zlato, in tako končal sistem Bretton Woods.
V: Kdo je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo za to idejo?
O: Profesor James Tobin je leta 1981 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo za svoj predlog novega sistema za stabilnost mednarodne valute, ki je vključeval pristojbino za devizne transakcije.
V: Kako se je ponovno razplamtela razprava o Tobinovem davku?
O: Leta 1997 je Ignacio Ramonet, urednik časopisa Le Monde Diplomatique, z uvodnikom z naslovom "Razorožitev trgov" ponovno sprožil razpravo o Tobinovem davku. Predlagal je ustanovitev združenja za njegovo uvedbo z imenom ATTAC (Združenje za obdavčitev finančnih transakcij za pomoč državljanom).
V: Kje je to postalo vprašanje?
O: Davek je nato postal vprašanje antiglobalističnega gibanja, o njem pa se ni razpravljalo le za akademskimi institucijami, temveč celo na ulicah in v parlamentih po vsem svetu, na primer v Združenem kraljestvu in Franciji.
V: Kaj pomeni kratica ATTAC?
O: ATTAC je kratica za Association for Taxation of Financial Transactions for Aid of Citizens (Združenje za obdavčitev finančnih transakcij za pomoč državljanom).
Iskati