Vibrafon: definicija tolkala, zgradba, tehnike igranja in zgodovina

Vibrafon je tolkalo. Videti je kot ksilofon, vendar so palice namesto iz lesa narejene iz aluminija. Tako kot pri ksilofonu so palice razporejene na podoben način kot pri klavirski klaviaturi, tako da je mogoče igrati melodije. Alternativna oblika je sistem 6 plus 6, pri katerem so palice v vsaki vrsti na razdalji celega tona, v obeh vrstah pa na razdalji pol tona. Igralec uporablja palice (udarce), eno ali dve v vsaki roki. Pod vsako palico so cevi. Te se imenujejo "resonatorji". Zaradi njih je zvok glasnejši. Vgrajen je tudi električni motor, ki ga je mogoče vklopiti s pedalom. Zaradi tega se v resonatorjih vrtijo lopatice in ustvarjajo nihajočo spremembo jakosti in barve zvoka, ki mu daje značilni vibrato. Zato ima instrument svoje ime. Včasih ljudje vibrafonu pravijo vibrafon.

Zgradba in osnovni deli

Glavni deli vibrafona so:

• Palice (barve) – narejene iz aluminija, razporejene kot pri klavirski klaviaturi (bela in črna tipka). Palice so udarno uglašene in omogočajo jasno melodičnost.
• Resonatorji – cevasti resonatorji pod vsako palico ojačajo in podaljšajo zvok; v njih so pogosto nameščene vrtljive lopatice (fazi), ki ob vklopu motorja ustvarjajo efekt vibrata/tremola.
• Motor in lopatice – elektromotor poganja majhne vrtljive diske ali lopatice v resonatorjih; z nastavitvijo hitrosti motorja spreminjamo hitrost vibrata.
• Pedal – podobno kot pri klavirju ima vibrafon pedalo, ki dvigne ali spusti dušilko (dampers). S pedalom nadzorujemo trajanje tona (sustain) in tudi vključevanje/izključevanje motorja.
• Stojalo in okvir – okvir instrumenta, pogosto z nastavljivimi nogami za stabilnost in prenosljivost.

Običajni razpon vibrafona je tridimenzionalen: standardni modeli imajo približno 3 oktave (npr. F3–F6), na voljo pa so tudi širši modeli s 3,5 ali 4 oktavami.

Palice in pribor

Palice za vibrafon so kladiva z gumijasto kroglico na koncu, okoli katere je tesno navita preja ali trda vrvica. Običajno so nekoliko trše od tistih za marimbo. Konstrukcija običajno vključuje jedro iz gumijaste kroglice, ovito v prejo ali vrvico, in pritrjeno na ozko palico (pogosto ratan ali breza, včasih najlon ali drugi materiali). Udarci, primerni za vibrafon, so običajno primerni tudi za marimbo, vendar izbor trdote paličic vpliva na barvo in napad tona.

Tehnike igranja

Osnovne tehnike vključujejo:

• Enoročno in dvoročno igranje – standard je ena ali dve paličici na roki; napredni izvajalci uporabljajo štiri paličice (dve na roki) za igranje simultanih melodij in akordov.
• Drži in prijemi – paličice običajno držimo med palcem in kazalcem, ostali prsti pomagajo pri nadzoru; za štiri paličice obstajajo različni prijemi, ki omogočajo prehode in kontrolirane intervale.
• Roli (rolls) – hitri ponavljajoči se udarci, ki ustvarijo izrazit, enakomeren sustain; pri vibrafonu se roll pogosto kombinira s pedalom za ohranjanje tona.
• Dušenje (damping) – z roko ali paličico lahko hitro zaustavimo note, kar omogoča natančno artikulacijo in igranje legata/pizzicata učinkov.
• Vibrato in motor – vklopljeni motor z vrtljivimi lopaticami daje značilen vibrato; hitrost lahko prilagajamo glede na želeni efekt (počasen, hiter, sinkopiran).
• Upogibanje višine tona – včasih se izvaja tehnika, imenovana "pitch bending", pri kateri se paličica vzdolžno premakne oziroma udarec spremeni tako, da se zaznava sprememba barve ali višine; omenjena je tudi v originalnem besedilu kot "upogibanje višine tona".
• Arco – občasno izvajalci uporabijo lok, kot je violončelo ali kontrabas, in s tem potegnejo čez rob palice, da dobijo dolgotrajen, žareč ton (efekt arco).

Vloga v glasbi in repertoar

Vibrafon je priljubljen v različnih glasbenih zvrsteh. V klasiki so ga uporabili med drugim v operi Lulu Albana Berga ter v delih Olivierja Messiaena, Leonarda Bernsteina, Benjamina Brittena in Vaughana Williamsa (na začetku 8. simfonije). Vibrafon se pogosto pojavlja tudi v modernih orkestracijah in solo repertuarju za tolkala.

V jazzu je vibrafon izredno pomemben; pogosto ga slišimo v jazzu, zlasti v manjših zasedbah. Nekateri izmed najbolj znanih jazz vibrafonistov so Lionel Hampton in Milt Jackson (Modern Jazz Quartet), ki sta instrument popularizirala v big bandih in komornem jazzu.

Krajša zgodovina

Vibrafoni so bili v ZDA prvič izdelani leta 1921 in so se hitro uveljavili predvsem v popularni in jazz glasbi dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. S prihodom električnega motorja in izboljšavami v izdelavi barv in resonatorjev se je zvok instrumenta razvijal, prav tako tehnike igranja in uporaba v različnih glasbenih žanrih.

Nasveti za začetnike

• Začnite z eno ali dvema paličicama in osredotočite se na natančen udarec in kontrolirano dušenje z pedalom.
• Vadite roll-e pri počasnem in enakomernem tempu, nato postopoma pospešujte, medtem pa ohranite stabilen zvok.
• Preizkusite različne trdote paličic — trše paličice dajejo bolj izrazit napad, mehkejše pa toplejši sustain.
• Spremljajte delo uveljavljenih izvajalcev (jazz in klasični repertoar) za razumevanje različnih zvočnih možnosti vibrafona.

Vibrafon je izrazito vsestranski instrument z značilnim sijajnim in lebdečim zvokom; združuje perkusivnost s sposobnostjo dolgega sustaina in barvnih modulacij, kar ga dela privlačnega tako za solistično kot spremljevalno igranje.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je vibrafon?

V: Kako so razporejene palice?

V: Katere vrste paličic se uporabljajo za vibrafon?

V: Kako je treba pri igranju držati palice?

V: Ali se pri igranju vibrafona uporabljajo kakšne posebne tehnike?

V: Kdaj je bil prvič izdelan?

V: V katerih vrstah glasbe ga pogosto slišimo?

Išči po črki