Vietnamska abeceda (v vietnamščini chữ Quốc ngữ) je različica latinice, ki se uporablja za zapisovanje vietnamskega jezika. Uporablja vse črke osnovne latinske abecede ISO, razen črk F, J, W in Z (ki jih najdemo le v izposojenkah in tujih imenih). Vendar je bila abeceda močno prilagojena, da bi natančno prikazala vietnamsko izgovarjavo. Nekatere črke in digrafi imajo za bralce latinice presenetljive izgovorjave (npr. D, R, GI). Posebna črka Đ označuje zvok, ki se razlikuje od običajnega D. Poleg tega so dodani različni samoglasniški znaki (npr. Â, Ă, Ê, Ô, Ơ, Ư) in tonski znaki (Á, Ả, Ã, Ạ, À), saj je vietnamščina tonski jezik. Nekateri samoglasniki lahko nosijo hkrati znak za kakovost samoglasnika in znak za ton — npr. Ắ, Ẳ, Ẵ, Ặ in Ằ so različne tonalne oblike samoglasnika Ă. Posledica je, da so vietnamske besede pogosto bogato označene s diakritičnimi znaki, zaradi česar jih je zlahka prepoznati v besedilu.

Črke in digrafi

Vietnamska abeceda vsebuje naslednje posebnosti:

  • Dodana črka: Đ (velika) / đ (mala) — loči se od D in označuje običajen 'd' zvok v večini narečij.
  • Manjkajoče črke: F, J, W in Z se pojavljajo le v izposojenkah ali tujih imenih.
  • Digrafi in trigragfi: ch, gh, gi, kh, nh, ng/ngh, ph, qu, th, tr, sklepi, ki predstavljajo posebne soglasniške zvoke ali kombinacije. Na primer:
    • ch — običajno /t͡ɕ/ ali /c/ (kot 'č' v nekaterih narečjih)
    • ng, ngh — nosni zvok /ŋ/ (na začetku zloge)
    • gi — v severnih narečjih pogosto izgovorjen kot /z/ ali /j/ (podobno kot črka D)
  • D vs Đ: črka D se v severnih narečjih običajno izgovori kot /z/, v južnih kot /j/ (podoben zvoku 'j' v slovenščini), medtem ko je Đ izgovorjen kot /d/ (ali implozivni /ɗ/ v fonetičnih opisih).
  • R: izgovorjava se razlikuje po regijah — od zvoka, podoben 'r', do zvoka, ki spominja na /z/ ali /ʐ/.

Samoglasniki in diakritični znaki

Vietnamščina uporablja osnovne samoglasnike A, E, I, O, U, Y in nalepi nanje dodatne oznake za natančno kakovost glasu. Glavni dodatni znaki so:

  • Â â (cirkumfleks) — drugačen zadnji samoglasnik v primerjavi z A
  • Ă ă (breve) — krajši odprt A
  • Ê ê, Ô ô — spremenjena e in o
  • Ơ ơ, Ư ư — posebni samoglasniki, zapisani s »horn« (majhna konica)

Ti znaki spreminjajo kakovost samoglasnika in so ločeni od tonov. V praksi lahko ena črka nosi hkrati znak za kakovost (npr. Â) in znak za ton (npr. Ấ, Ầ, Ẩ, Ẫ, Ậ).

Toni (naglasne oblike) in njihova vloga

Vietnamščina ima šest tonov (številka in imena se razlikujejo po narečjih), ki spreminjajo pomen besede. Glavni tonski znaki so:

  • ngangen (brez znaka) — raven ton (vídno kot "ma")
  • sắc (´) — visok naraščajoč (npr. má)
  • huyền (`) — nizek padajoč (npr. mà)
  • hỏi (ˇ ali "hook above") — padajoče-naraščajoč (npr. mả)
  • ngã (~) — kombinacija hripavosti in naraščanja (npr. mã)
  • nặng (.) — kratek, intenziven padec z dotikom (npr. mạ)

Primer minimalnih parov (besed s istimi soglasniki in samoglasniki, različno letonalno obarvane):

  • ma — "duh"
  • má — "mati" (pogosto 'mati' kot 'mama' v nekaterih kontekstih)
  • mà — "ampak, vendar"
  • mả — "grob"
  • mã — "konj"
  • mạ — "mladička riža" ali "sadika"

Ton je torej ključnega pomena za pomen besede — napačen ton lahko popolnoma spremeni pomen.

Pravila za zapisovanje in tipkanje

  • Diakritične znake (tako za kakovost samoglasnika kot za ton) je treba zapisati pravilno; na velikih črkah se ti znaki ohranijo (npr. Ă, Ắ).
  • Pri zapisu tonskih znakov v sestavljenih samoglasnikih in triftongih obstajajo določena ortografska pravila, ki določajo, na kateri glas se postavi ton — v praksi se ton postavi na »glavni« ali »jedrni« samoglasnik zloge.
  • Vnosna orodja: za tipkanje vietnamskih znakov se pogosto uporabljajo sistem Telex, VNI in VIQR:
    • Telex: aa → â, aw → ă, dd → đ, ee → ê, oo → ô, ow → ơ, uw → ư; toni se dodajo z dodatnimi črkami: s (sắc), f (huyền), r (hỏi), x (ngã), j (nặng).
    • VNI: uporablja številke in kombinacije za diakritike (različne postavitve številk za toni in samoglasniške oznake).
    • VIQR: uporablja ASCII-podobne simbole (npr. ' a za sắc, ` a za huyền, ? a za hỏi, ~ a za ngã, . a za nặng).

Krajša zgodovina

Zapisi s latinico za vietnamski jezik izvirajo iz prizadevanj evropskih misijonarjev v 17. stoletju (portugalski in potem francoski vplivi). Najbolj znan med zgodnjimi sistematizatorji je bil Alexandre de Rhodes, ki je pomagal standardizirati pismo, znano kot chữ Quốc ngữ. V času francoske kolonizacije in pozneje je to pismo nadomestilo starejše logografske in sino-vietnamske zapise ter postalo uradno pismo za vietnamski jezik.

Kaj je pomembno za bralca

  • Če se učite vietnamščine, bodite pozorni na pravilno izgovorjavo tonov — to je ena najpomembnejših veščin.
  • Pri branju bodite pozorni na diakritične znake, saj spreminjajo tako izgovorjavo kot pomen.
  • Če naletite na besedo z veliko oznakami, je verjetno vietnamska — to je značilnost chữ Quốc ngữ.