Viverravidi: izumrla družina zgodnjih mesojedih sesalcev (paleocen–eocen)
Viverravidi so izumrla družina zgodnjih mesojedih sesalcev. Spadajo v naddružino Miacoidea in so živeli od zgodnjega paleocena do eocena (približno 66–34 milijonov let). Prvi fosilni ostanki so znani iz paleocena Severne Amerike, stari približno 60 milijonov let, kasneje pa so fosili viverravidov najdeni tudi v Evropi in Aziji.
Družina Viverravidae velja za monofiletsko enoto — to pomeni, da skupni znaki (predvsem kranialne in dentalne lastnosti) kažejo na skupnega prednika vseh članov družine. Pri viverravidih je število glavnih molarjev zmanjšano na dva, kar je ena od ključnih dentičnih značilnosti; lobanja je pogosto podolgovata, s poudarjenimi čeljustnimi in zobnimi prilagoditvami za rezalno oziroma strgalno funkcijo. Njihovi zobje so bili prilagojeni za strganje mesa in verjetno tudi za prehranjevanje z majhnimi vretenčarji in nevretenčarji — torej tipično mesojedo ali oportunistično prehransko strategijo.
Taksonomija in sorodstvene vezi
Viverravidi so bili dolgo časa smatrani za ene izmed najzgodnejših predstavnikov reda Carnivora ali za bližje sorodne miacidom. V zadnjih desetletjih pa so filogenetske analize, zlasti na podlagi podrobne morfologije lobanje in zobovja, pokazale, da jih ni nujno smatrati za del kronovega (modernega) reda Carnivora. Nekateri avtorji jih uvrščajo kot bolj bazalne »carnivoramorfne« taksone ali celo izven samega reda Carnivora, kar pomeni, da so številne »mesojede« značilnosti pri njih nastale neodvisno oziroma da predstavljajo zgodnjo stopnjo razvoja skupine, iz katere so kasneje nastali moderni mesojedi.
Fosilni zapis in razširjenost
Fosili viverravidov so največkrat ohranjeni kot zobje in fragmenti lobanje, kar omogoča primerjave dentičnih znakov med taksoni. Najzgodnejši in najpogostejši lokalitetni zapisi prihajajo iz paleocenskih in eocenskih plasti Severne Amerike; z razvojem skupine se pojavljajo tudi v evropskih in azijskih sedimentih. Prisotnost na več celinah kaže, da so bili viverravidi razmeroma uspešna in razširjena skupina v prvih desetih milijonih let po masovnem izumrtju ob koncu krede.
Ekologija in življenjski slog
Glede na velikost telesa (od majhnih do srednje velikih) ter zgradbo zob in okostja so viverravidi verjetno zasedali nišne predatorske vloge podobne današnjim manjšim mesojedim sesalcem: lovili so majhne vretenčarje, verjetno uživali tudi mrhovino in občasno rastlinski material. Nekatere vrste so imele zgradbo, ki nakazuje večjo gibljivost in morda pol-arborealno življenje, a ostaja mnogo podrobnosti nejasnih zaradi omejenosti skeletnih ostankov.
Pomen za razumevanje evolucije mesojedih sesalcev
Viverravidi so pomembni za razumevanje zgodnje diverzifikacije mesojedih sesalcev po K–Pg mejniku. Njihove posebne kombinacije kranialnih in dentičnih značilnosti pomagajo rekonstruirati korake, ki so vodili do razvoja štrbinastih (carnassial) krempljev in drugih prilagoditev za mesojedo prehrano. Hkrati njihovo postavljanje izven kron-Carnivora odpira vprašanja o tem, koliko značilnosti modernih mesojedov je plod konvergentne evolucije in koliko dednih znakov iz skupnih prednikov.
Odkritja in odprta vprašanja
Raziskave viverravidov se nadaljujejo — nova odkritja bolje ohranjenih lobanj in popolnejših skeletov ter napredne filogenetske metode lahko spremenijo razumevanje njihovega mesta v evolucijskem drevesu mesojedih sesalcev. Med odprtimi vprašanji so natančna filogenetska povezanost z drugimi miacoidei, ekologija posameznih vrst ter vzroki njihovega izumrtja v poznih eocenskih obdobjih.
Viverravidi so torej zanimiva in v evolucijskem pogledu pomembna skupina zgodnjih mesojedih sesalcev, ki osvetljuje faze prehoda od zgodnjih placentalnih sesalcev k bolj specializiranim oblikam, iz katerih so kasneje izhajali sodobni mesojedi.
