Jomkipurska vojna 1973: vzroki, potek in posledice
Ozadje in cilji
Jomkipurska vojna (znana tudi kot ramadanska in oktobrska vojna) je bila oboročeni spopad med Izraelom ter koalicijo arabskih držav, ki sta ju predvodila Egipt in Sirija. Vojna je potekala od 6. do 24. oktobra 1973 in se je začela na judovski dan pokore jom kipur, medtem ko je bil muslimanski svet v polnem teku ramadana (ramadanom).
V ozadju konflikta je bila predvsem izguba ozemelj Egipta in Sirije v šestdnevni vojni (1967), ko je Izrael zasedel Sinajski polotok, Golansko višavje in druge strateške točke. Anvar Sadat je videl vojaško akcijo kot način, kako zlomiti status quo in prisiliti Izrael k pogajanjem o vrnitvi ozemelj; Sirija pa je želela vojaško povrniti Golansko višavje.
Potek bojev
6. oktobra 1973 je skupni napad Egipta in Sirije Izrael presenetil. V prvih dneh so arabske sile dosegle pomembne uspehe: egiptovske čete so prečkale Sueškiprekop in prodrle na Sinaj, sirijske enote pa so napadle izraelske položaje na Golanskem. Izrael je bil šokiran in v prvih naletih doživel težave pri organiziranju učinkovite obrambe.
Čeprav so bili začetni protinapadi Izraela neuspešni, so izraelske oborožene sile pozneje zbrale rezervne enote in prešle v protinapad. Na severni fronti so izraelske enote potisnile sirske sile nazaj in se približale približno 40 km od Damaska. Čeprav so v različnih trenutkih tudi druge arabske države, vključno z Irakom, poslale okrepitve v podporo Siriji, Izrael ni uspel dokončno zlomiti vseh nasprotnih enot na severu.
Na južni fronti je izraelsko soočenje z Egiptom dobilo drugačno dinamiko. Napadi na sirijski front so pogosto odvračali pozornost in reducirali pritisk na Egipt, kar je egiptovskim enotam omogočilo, da utrdijo položaje na Sinaju — v prvih fazah so se vkopale do nekaj kilometrov globoko za prekopom. Sledil je hud boj za nadzor obeh bregov Sueškega prekopa, pri katerem so obe strani utrpeli velike izgube tako v človeku kot v tehniki.
V ključnem preobratu so izraelske sile prerezale egiptovske komunikacijske črte, prečkale kanal med dvema egiptovskima vojaškima skupinama in se pomikale proti mestu Sueza and proti jugovzhodu. Čeprav so Izraelci ujeti velike egiptovske enote na vzhodni strani kanala, niso uspeli popolnoma zavzeti Sueza. V nekaterih fazah so se izraelske sile približale približno 101 km od Kaira.
Vloga zunanjih sil in humanitarne posledice
Soočenje je hitro dobilo mednarodni pomen. Združeni narodi so prek Varnostnega sveta pozivali k resoluciji in premirju, ki ga sprva podpira več strani, čeprav so boji potekali še naprej. Sovjetska zveza in Združene države Amerike sta igrali ključno vlogo v diplomaciji in logistiki: Sovjeti so podpirali arabske države s zalogami in grožnjami o intervenciji, medtem ko so ZDA začele hitro letalsko dobavo za Izrael.
Ameriška operacija operacijo Nickel Grass, je zagotovila Izraelu pomembno količino vojaške opreme in streliva s številnimi letalskimi poleti, kar je bistveno vplivalo na sposobnost Izraela, da nadaljuje obrambo in protinapade. Vojna je dvignila tudi raven napetosti med velesilama: sovjetski voditelj Leonid Brežnjev je obvestil ameriškega predsednika, da bi Sovjetska zveza lahko poslala vojaške enote na območje, če ZDA ne ukrepajo, kar je bilo razumljeno kot resna grožnja. V odziv so ZDA povišale raven vojaške pripravljenosti, kar je pomenilo najhujšo konfrontacijo med obema superveleskama od kubanske krize; to dejstvo je pomembno vplivalo, da so vse strani sprejele premirje.
Vojna je povzročila velike človeške in materialne izgube. Na obeh straneh je bilo po ocenah desetine tisoč mrtvih in ranjenih, velika količina vojaške opreme pa je bila uničena ali poškodovana. Posledice so bile tudi dolgotrajne — vojne travme, izguba teritorije in premiki politike v regiji.
Politične in gospodarske posledice
Vojna je imela globoke posledice na diplomacijo in gospodarstvo. V odziv so nekateri arabski proizvajalci nafte izvedli naftni embargo in omejitve dobav k državám, podpirajočim Izrael, kar je sprožilo svetovno energijsko krizo leta 1973 in povzročilo globalno rast cen energentov ter trajne spremembe v energetskih politikah zahodnih držav.
V diplomatskem smislu je vojna spodbudila intenzivno ameriško posredovanje. V naslednjih letih je Henry Kissinger izvajal znano "shuttle diplomacy", ki je pripeljala do začasnih dogovorov in postopnega premika proti trajnejšemu miru. Končni izid diplomatično je vključeval serijo pogajanj, ki so leta pozneje (1978–1979) vodila do Camp David dogovorov in mirovne pogodbe med Egiptom in Izraelom — prvi med arabsko državo in Izraelom.
Zaključek in pomen
Jomkipurska vojna je bila prelomna točka v zgodovini Bližnjega vzhoda. Pokazala je ranljivost vojaških ocen, vpliv presenečenja na izid spopadov in pomen zunanjih zaveznikov ter logistične podpore. Posledice vojne so segale daleč preko bojišč — od strateških sprememb v regiji, prek energetskih šokov, do spreminjanja odnosov med supervelikima. Kot je kasneje opozoril Henry Kissinger, ameriška podpora v kritičnih trenutkih je bistveno vplivala na razplet dogodkov, a dolgoročna informiranost in diplomatski napor sta bili ključna za zmanjšanje napetosti in začetek poti proti miru.
Vojna ostaja predmet obsežnih analiz: vojaških, političnih in etičnih, in služi kot pomembna lekcija o posledicah konfliktov in pomenu mednarodnega posredništva pri reševanju sporov.
Konec
Vojna se je končala 26. oktobra 1973. Po vojni sta se Egipt in Izrael pogajala. Sklenila sta sporazum o ločitvi svojih sil. Na podlagi sporazuma se je Izrael umaknil za Sueški prekop. Egiptovske sile so ostale na Sinaju v bližini kanala in se niso umaknile iz krajev, ki so jih zavzele. V skladu s sporazumom je bila med egiptovskimi in izraelskimi silami na Sinaju velika razdalja.
Izrael se je pogajal tudi s Sirijo in se strinjal, da se umakne z območij, ki jih je zavzel v Siriji, vendar je ostal na Golanskih višinah. Egipt in Izrael sta se še naprej pogajala in leta 1979 podpisala egiptovsko-izraelsko mirovno pogodbo. Pogodba je prinesla mir med Izraelom in Egiptom, Izrael pa se je umaknil s celotnega Sinaja in ga vrnil Egiptu. Pogodba velja še danes. V vojni je bil Izrael označen za zmagovalca, arabske države pa za poraženke, čeprav ni bila dosežena nobena prava vojaška zmaga; šlo je za vojaški "zastoj" (kjer nihče ni zmagal in nihče ni izgubil). Vendar je vojna pomenila politično zmago Arabcev, zlasti Egipta. Sirci po drugi strani o vojni neradi govorijo, saj so jo večinoma obravnavali kot poraz in ne kot zmago ali pat pozicijo.
Vprašanja in odgovori
V: Kako je znana jomkipurska vojna?
O: Jomkipurska vojna je znana tudi kot ramadanska in oktobrska vojna.
V: Kdaj je potekala vojna?
O: Vojna je potekala od 6. do 24. oktobra 1973.
V: Na kateri dan se je vojna začela?
O: Vojna se je začela na judovski dan pokore Jom Kipur leta 1973.
V: V katerem mesecu je potekala ta vojna?
O: Ta vojna je potekala med muslimanskim mesecem ramadanom.
V: Zakaj sta Egipt in Sirija napadla Izrael?
O: Egipt in Sirija sta napadla Izrael, potem ko je Izrael leta 1967 od Egipta osvojil Sinajski polotok in Golansko višino, da bi Izraelu vrnila svojo zemljo.
V: Kako dolgo je trajalo, da je bil ta spor rešen?
O: Ta konflikt je bil rešen v 18 dneh, od 6. do 24. oktobra 1973.
V: Ali so bile poleg Izraela, Egipta in Sirije v ta konflikt vpletene še kakšne druge države?
O: Ne, samo te tri države so bile vpletene v ta konflikt.
