Betts proti Bradyju 1942 sodba Vrhovnega sodišča ZDA o pravici do odvetnika

Betts proti Bradyju, 316 U.S. 455 (1942), je bila pomembna odločitev Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, sprejeta leta 1942. Zadeva se je ukvarjala z vprašanjem, ali 14. amandma k Ustavi ZDA (zagarantirana pravica do poštenega postopka) zahteva, da države zagotavljajo plačane odvetnike (public defenders) za “indigentne” (revne) obdolžence, ki si ne morejo privoščiti zagovornika.

Dejstva zadeve in vprašanje pred sodiščem

Obdolženec v zadevi Betts je bil obtožen kaznivega dejanja v državni (state) kazenski jurisdikciji in je zaprosil, naj mu država zagotovi odvetnika, ker si ga ni mogel privoščiti. Prošnja je bila zavrnjena, obdolženec je nastopal sam in bil obsojen. Njegova pritožba je temeljila na trditvi, da je bila kršena njegova pravica do poštenega sojenja po 14. amandmaju, češ da država mora zagotoviti odvetnika v vseh primerih, kjer si obdolženec tega ne more privoščiti.

Odločitev Vrhovnega sodišča

Sodišče je v zadevi Betts presodilo, da 14. amandma ne zahteva absolutne pravice do državnega odvetnika v vseh kazenskih postopkih. Namesto tega je uvedlo standard “posebnih okoliščin” (special circumstances): država mora zagotoviti odvetnika le v primerih, kjer bi pomanjkanje pravne pomoči jasno ogrozilo poštenost postopka — na primer pri obdolžencih, ki so nepismeni, duševno prizadeti ali kadar je primer izredno zapleten. Sodišče je torej ugotovilo, da obdolžencu ni samodejno zagotovljena državna pravna pomoč v vseh primerih kazenskega pregona, in da državam ni splošno naložena obveznost plačevati brezplačne odvetnike za vse revne obtožence.

Pomen in kritike

Selektivna zaščita pravic: Odločitev je temeljila na praksi selektivne inkorporacije (selective incorporation) — Vrhovno sodišče je posamezne pravice iz Zvezne ustave postopoma povezovalo z zaščito iz 14. amandmaja, namesto da bi vse temeljne pravice samodejno preneslo na ravni držav.
Kritika nepravičnosti: Kritiki so izpostavljali, da je standard “posebnih okoliščin” puščal prevelik prostor za subjektivne odločitve sodišč in je vodil do neenakega varstva pravic v različnih zveznih državah. Mnogi so opozarjali, da odsotnost zagovornika v postopkih proti revnim obdolžencem resno ogroža enakost pred zakonom in poštenost sojenja.
Praktični učinki: Odločitev je prispevala k razvoju različnih državnih rešitev — nekatere zvezne države so kljub sodbi začele uvajati sistem javnih branilcev ali drugačne oblike pravne pomoči, medtem ko so druge kritike označevale za pomanjkljiv napredek v varstvu procesnih pravic revnih obdolžencev.

Razveljavitev v zadevi Gideon proti Wainwrightu (1963)

Sodišče je leta 1963 v zadevi Gideon proti Wainwrightu, 372 U.S. 335 (1963), izreklo obratno stališče in Betts razveljavilo. V Gideon je Vrhovno sodišče odločilo, da je pravica do odvetnika temeljna ustavna pravica, ki jo 14. amandma zahteva tudi od zveznih držav, in da mora država zagotoviti brezplačnega odvetnika obdolžencem v vseh kazenskih zadevah, kjer je ogrožena svoboda (zlasti pri kaznivih dejanjih, ki lahko vodijo v zapor). Ta odločitev je močno razširila varstvo procesnih pravic in spodbudila vzpostavitev državnih sistemov javne pravne pomoči po vsej državi.

Zaključek

Zadeva Betts proti Bradyju predstavlja pomembno postajo v zgodovini ameriške ustavne prakse glede pravice do odvetnika. Čeprav je v svojem času postavila omejen standard za dodeljevanje državne pravne pomoči, je bila njena splošna logika pozneje opuščena z odločbo v Gideon proti Wainwrightu, ki je utrdila univerzalno pravico do javnega zagovornika za revne obdolžence v kazenskih postopkih.

Zgodovina

Šesti amandma k ustavi Združenih držav Amerike pravi, da "mora imeti obtoženec v vseh kazenskih postopkih ... pomoč zagovornika za svojo obrambo". ("Svetovalec" je druga beseda za "odvetnika".)

Vendar je v tridesetih letih prejšnjega stoletja vrhovno sodišče sprejelo nekaj odločitev, ki so zmanjšale število državljanov Združenih držav, ki so imeli pravico do odvetnika.

Leta 1932 je sodišče odločilo v zadevi Powell proti Alabami, 287 U.S. 45 (1932). Odločilo je, da morajo zvezne države revnim obtožencem dodeliti brezplačne odvetnike, vendar le, če jim sodijo za kazniva dejanja s smrtnim izidom. (Smrtna kazniva dejanja so kazniva dejanja, ki se lahko kaznujejo s smrtno kaznijo.)

Leta 1938 je vrhovno sodišče v zadevi Johnson proti Herbstu razsodilo, da je treba na zveznih sodiščih vsaki osebi, ki je obtožena kaznivega dejanja in ne more plačati odvetnika, brezplačno dodeliti odvetnika. Vendar je sodišče tudi odločilo, da šesti amandma velja le za zvezna sodišča, ne pa tudi za državna sodišča.

To je pomenilo, da se mora oseba, ki je bila na državnem sodišču obtožena kaznivega dejanja in si ni mogla privoščiti odvetnika, na sodišču zagovarjati sama.

Ozadje zadeve

Leta 1941 je sodišče v Marylandu Bettsa obtožilo ropa. Betts ni mogel plačati odvetnika. Sodišče je prosil, naj mu dodeli brezplačnega odvetnika. Sodnik ga je zavrnil. Dejal je, da sodišče imenuje brezplačne odvetnike le ljudem, ki so obtoženi posilstva ali umora.

Betts se je moral braniti sam, brez pomoči odvetnika. Trdil je, da je bil v času ropa na drugem kraju. Poklical je priče, ki so potrdile, da je to res. Vendar sodnik Bettsu ni verjel. Obsodil ga je na osem let zapora.

Pritožbe

Betts je pri pritožbenem sodišču v Marylandu vložil tožbo habeas corpus. S tožbo habeas corpus se zahteva, da se ga izpusti iz nepravičnega zapora. Betts je trdil, da je bil njegov zapor nepošten, ker ni imel odvetnika. Njegova prošnja je bila zavrnjena.

Nato je Betts vložil tožbo habeas corpus pri prizivnem sodišču Marylanda, ki je najmočnejše sodišče v Marylandu. Tudi to je njegovo prošnjo zavrnilo.

Nazadnje je Betts vložil prošnjo na vrhovno sodišče Združenih držav, da obravnava njegov primer. Sodišče se je strinjalo.

Pravna vprašanja

Zadeva Betts je odprla nekatera pomembna pravna vprašanja, o katerih mora odločiti Sodišče.

Šesti amandma k ustavi Združenih držav Amerike pravi, da "mora imeti obtoženec v vseh kazenskih postopkih ... pomoč zagovornika za svojo obrambo".

Poleg tega štirinajsti amandma določa, da nobena država ne sme nikomur odvzeti "življenja, svobode ali lastnine brez ustreznega sodnega postopka, niti nikomur odreči enake zaščite zakonov".

Sodišče je že odločilo, da pravica do odvetnika velja za vse osebe v zveznih kazenskih postopkih, osebe, ki jim države sodijo zaradi posilstva ali umora, in vse, ki lahko plačajo za odvetnika. Zdaj je moralo odločiti, ali imajo tudi revni ljudje pravico do odvetnika, tudi če ga ne morejo plačati.

"	[V veliki večini držav so ljudje, njihovi predstavniki in sodišča presodili, da imenovanje zagovornika ni temeljna pravica in da ni bistvenega pomena za pošteno sojenje. - Sodnik Roberts, ki je v zadevi Betts podal večinsko mnenje sodišča	"

Odločiti so se morali tudi o teh vprašanjih:

Če revna oseba nima odvetnika, ali lahko dobi pošteno sojenje?
Ali bi bila revna oseba brez odvetnika deležna "pravičnega postopka", ki ga zahteva ustava?
Če revni ljudje ne bi mogli dobiti odvetnikov, ali bi bili deležni "enake zaščite zakonov"?

Odločitev

Vrhovno sodišče je 1. junija 1942 s 6:3 glasovalo proti Bettsu. Odločilo je, da je bila njegova obsodba pravična.

Sodišče je odločilo, da imeti odvetnika ni osnovna pravica. Običajno obdolženec ne potrebuje odvetnika za pošteno sojenje, je navedlo Sodišče.

Sodišče je v svoji odločitvi odločilo, da obstajajo posebni primeri, v katerih mora sodišče dodeliti odvetnika. V teh posebnih primerih bi tožena stranka brez odvetnika težko dobila pošteno sojenje. V vsakem primeru naj bi se sodnik pogovoril z obdolžencem, da bi ugotovil, ali obstaja katera od teh "posebnih okoliščin". Na primer, ali se je obtoženec duševno sposoben braniti? Ali je imel dovolj izobrazbe? Ali je razumel, kaj se dogaja med sojenjem?

Pomembnost

Betts je 21 let vzpostavljal precedens, ki je posameznim sodiščem in sodnikom omogočal, da so odločali o tem, ali bodo revni ljudje dobili odvetnika ali ne.

Leta 1963 je Vrhovno sodišče odločilo v zadevi Gideon proti Wainwrightu, 372 U.S. 335 (1963). V odločitvi Gideon je sodišče priznalo, da je v zadevi Betts sprejelo napačno odločitev. Za pošteno sojenje je potreben odvetnik.

Sorodne strani

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bil primer Betts proti Bradyju?

O: Betts proti Bradyju je bil prelomni primer, o katerem je leta 1942 odločalo Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike.

V: S čim je bil povezan primer Betts proti Bradyju?

O: Zadeva Betts proti Bradyju je bila povezana z "indigentnimi" (revnimi) ljudmi, ki so jim sodili zaradi kaznivih dejanj, vendar niso imeli dovolj denarja, da bi plačali odvetnika.

V: Kaj je sodišče odločilo v zadevi Betts proti Bradyju?

O: Sodišče je razsodilo, da oseba ne potrebuje odvetnika za pošteno sojenje.

V: Ali je sodišče v zadevi Betts proti Bradyju odločilo, da mora država revnim obtožencem plačati brezplačne odvetnike?

O: Ne, sodišče je v zadevi Betts proti Bradyju razsodilo, da državam ni treba plačati brezplačnih odvetnikov za revne obtožence.

V: Kdaj je sodišče spremenilo svojo odločitev v zadevi Betts?

O: Sodišče je svojo odločitev v zadevi Betts spremenilo leta 1963, ko je odločilo v zadevi Gideon proti Wainwrightu.

V: Kakšna je bila odločitev v zadevi Gideon proti Wainwrightu?

O: Sodba v zadevi Gideon proti Wainwrightu je določala, da mora država obdolžencem, ki si ne morejo privoščiti odvetnika, zagotoviti brezplačno pravno pomoč.

V: Zakaj je bila zadeva Betts proti Bradyju pomembna?

O: Zadeva Betts proti Bradyju je bila pomembna, ker je določila, da pravica do zagovornika ni absolutna za revne obtožence in da državam ni treba zagotoviti brezplačnih odvetnikov. Odločitev je bila pozneje spremenjena v zadevi Gideon proti Wainwrightu.